VSM Sodba IV Kp 31494/2016

Jedro

Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin je dokončano, ko določena listina dobi obliko in vsebino poslovne listine, to pomeni, da je opremljena s podpisi, štampiljkami ali žigi, s čimer postane uporabna v pravnem prometu. Dobavnice in računi so v obravnavanih primerih bili ponarejeni, ko jih je obdolženka izdala in je torej v njih vpisala lažne podatke, ne glede na to, da pri sami izdaji blaga ni bila navzoča.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene I.Z. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena I.Z. je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati 168,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo I.Z. spoznalo za krivo storitve štirinajst kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere ji je za posamezno kaznivo dejanje določilo kazen en mesec zapora, nakar ji je določilo enotno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo še odločeno, da je obdolžena dolžna plačati stroške postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 24,40 EUR in sodno takso v višini 112,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da pritožbeno sodišče samo spremeni sodbo sodišča prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik, ki v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ne pojasni, v kateri smeri bi naj prvostopno sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka in za katero konkretno kršitev 371. člena ZKP bi naj pri tem šlo. Prav tako ne pove na kakšen način bi naj prvostopno sodišče kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine njegovih pritožbenih navedb. Da bi prvostopno sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu napadene sodbe, sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

5. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke pa je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisana kazniva dejanja. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

6. Bistvo pritožbe zagovornika je v ponavljanju zagovora obdolženke v smeri, da je slednja na način, opisan v izreku izpodbijane sodbe, ravnala na željo strank in v skladu z ustnimi navodili nadrejenih. Sicer pa to, da je obdolženka v dobavnice in račune, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, vpisala lažne podatke, izhaja že iz samega zagovora obdolženke. Obdolženka se je namreč zagovarjala, da je v vseh štirinajstih primerih ravnala na način, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe, vendar po navodilih nadrejenih, konkretno takratnega direktorja maloprodaje v M. d.d., D.J., ki bi naj na poslovodskih sestankih dal ustna navodila glede tovrstnega načina poslovanja. Takšen zagovor obdolženke pa je utemeljeno zavrnilo že prvostopno sodišče, ki je v razlogih svoje sodbe tudi obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženke v tej smeri ni mogoče verjeti (točke 8-11 izpodbijane sodbe).

7. Zagovor obdolženke ni bil potrjen ne z izpovedbo priče D.J., niti z izpovedbami prič S.Š. in B.K.. D.J., direktor maloprodaje v družbi M. d.d., je povedal, da je na poslovodskih sestankih res bilo govora o tem, da je potrebno čim več prodati, vendar ne za vsako ceno. Slednje je potrdil tudi B.K., nekdanji poslovodja poslovalnice v M., ki je še povedal, da D.J. takšnega načina poslovanja ni podpiral, kar je na poslovodskih sestankih tudi izrecno izpostavljal. Medtem ko je bil S.Š. šele v juniju 2015 prvič seznanjen o takšnem poslovanju.

8. Da se je obdolženka zavedala svojih dejanj in jih je hotela storiti, pa nenazadnje izhaja tudi iz izpovedb obdolženkine namestnice T.F. in blagajničarke S.S., ki sta povedali, da sta stranke, ki so izrazile željo, da se na računu navede drug artikel, kot je bil dejansko kupljen, napotile k poslovodji, tj. obdolženki, medtem ko sami tega nista počeli. T.F. je v zvezi s tem še pojasnila, da nihče drug v trgovini, razen obdolženke, ni mogel odobriti tovrstnega načina poslovanja. Ob navedenem in ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, pa se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da obdolženka ni ravnala z direktnim naklepom. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi izpovedbo D.H., direktorja družbe H. G. d.o.o., ki je povedal, da je z ravnanjem obdolženke pridobil 5 % popust, obdolženka pa mu je sama predlagala, da na račun napišeta drugi izdelek, kot pa ga je dejansko kupil, saj bo le tako lahko pridobil popust. Navedeno pa le še potrjuje, da se je obdolženka zelo dobro zavedala svojih dejanj in jih tudi hotela storiti, saj sicer strankam ne bi tudi sama predlagala takšnega načina poslovanja.

9. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je obdolženka ravnala v dejanski in pravni zmoti. Obdolženka je bila namreč kot poslovodja z dolgoletnimi izkušnjami seznanjena z zakonodajo na področju svojega poslovanja, prav tako je bila dolžna ravnati skladno z zakonom in internimi pravilniki, ki prepovedujejo usklajevanje zalog preko blagajne. In prav usklajevanje zalog kaže na to, da je točno vedela, da v dobavnice in račune ne sme vpisovati lažnih podatkov. Nenazadnje pa je bila obdolženka seznanjena tudi z Organizacijskimi navodili o blagajniškem poslovanju v P. družbe M. d.d., ki v petem odstavku 8. člena prepovedujejo kakršnokoli usklajevanje zalog preko blagajne. Navedeno sta potrdili tudi priči R.O. in B.P., ki sta opravili izredno kontrolo blagajniškega poslovanja v poslovalnici na P.. R.O. je tudi pojasnila, da morajo vsi zaposleni, ne samo poslovodje, s podpisom potrditi, da so seznanjeni z internimi navodili, kar pomeni, da so bila obdolženki navodila glede blagajniškega poslovanja zelo dobro poznana, zaradi česar pritožba s sklicevanjem na dejansko in pravno zmoto ne more biti uspešna.

10. Glede pritožbenih navedb, da so dobavnice in računi postali lažni šele v skladišču pri izdaji nepravilnega blaga, kjer pa obdolženka ni bila navzoča, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin dokončano, ko določena listina dobi obliko in vsebino poslovne listine, to pomeni, da je opremljena s podpisi, štampiljkami ali žigi, s čimer postane uporabna v pravnem prometu. Dobavnice in računi so v obravnavanih primerih bili ponarejeni, ko jih je obdolženka izdala in je torej v njih vpisala lažne podatke, ne glede na to, da pri sami izdaji blaga ni bila navzoča. V zvezi s tem je tudi D.H. povedal, da je dobavnica izkazovala, kaj je dejansko kupil in dvignil v trgovini, saj mu tam ni stregla obdolženka, na računu pa je bil naveden drug material, ki ga je dejansko prevzel in plačal. Na podlagi obrazloženega so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena.

11. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

12. Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ni grajal, zato je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti glede na ostale uveljavljene pritožbene razloge, v skladu s 386. členom ZKP. Preizkus je pokazal, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije, to je zlasti težo kaznivih dejanj, stopnjo obdolženkine krivde in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v obdolženkino korist.

13. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženkinega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7112 in 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje premoženjske razmere obdolženke.

Datum zadnje spremembe:

22.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 19500/2015
• VSRS Sodba I Ips 51474/2020
• Sodba I Ips 376/2005