VSM Sklep I Cpg 197/2017

Jedro

Zaradi inter partes učinka odločb in subjektivnih meja pravnomočnosti ob morebitni ugodilni sodbi, izdani v obravnavnem postopku, avstrijsko sodišče ne bo imelo nobenega pravnega argumenta za zavrnitev izvršitve sodbe v smislu 46. člena Uredbe Bruselj I, tudi ob morebitnem obstoju pravnomočne odločbe celovškega sodišča, ki bi toženo stranko (samo v razmerju do Republike Slovenije) razbremenjevala odškodninske odgovornosti za poplavni dogodek na reki Dravi novembra leta 2012.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se gospodarski spor Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Pg 1027/2015 prekine do pravnomočnosti sorodne zadeve pred Deželnim sodiščem v Celovcu v Republiki Avstriji, opr. št. 28 Cg 99/15t po negativni ugotovitveni tožbi, vloženi dne 12. 10. 2015 tožeče stranke V.H.P. GmbH, Europaplatz 2, D., zoper toženo stranko Republiko Slovenijo, Gregorčičeva ulica 10, Ljubljana (pct. 1,000.000,00 EUR).

2. Proti temu sklepu se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da določba 30. člena Uredbe št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 12. 12. 2012 (v nadaljevanju Uredba Bruselj I) ni kogentna v smislu, da mora sodišče prekiniti postopek v državi članici, v kolikor je v sorodnih zadevah bil sprožen postopek v drugi državi članici. Na vsak način pa namen tega določila ni bil omejiti državljanom držav članic oziroma pravnim osebam ustavno zagotovljenih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS do enakega ter sodnega varstva. Z izdajo izpodbijanega sklepa pa je po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje storilo prav to, saj je s prekinitvijo postopkov v Republiki Sloveniji bistveno omejilo, če ne celo onemogočilo oškodovancem uveljavljanje svojih pravic pri pristojnem sodišču v Republiki Sloveniji. Na ta način so vsi oškodovanci, konkretno tudi tožeča stranka, prepuščeni izidu pravde v Republiki Avstriji, na katero na noben način ne bodo mogli vplivati, saj v postopku v Republiki Avstriji nimajo nikakršne legitimacije, niti nimajo možnosti sodelovati kot stranski intervenient. Tožeča stranka izpostavlja, da v obravnavanem in v postopku pred Deželnim sodiščem v Celovcu (v nadaljevanju celovško sodišče) ne gre za identična dejanska in pravna vprašanja in tudi ne za potrebno intenzivnost povezave obeh zadev. Opozarja na zahtevek pred celovškim sodiščem, ko V.H.P. GmbH uveljavlja negativni ugotovitveni zahtevek s pravnim učinkom zgolj proti Republiki Sloveniji, ter da je izključeno, da bi lahko prišlo do nezdružljivih sodnih odločb. Kot pomembno okoliščino tožeča stranka izpostavlja tudi stanje postopka v Republiki Avstriji in opozarja na dejstvo, da je postopek pred celovškim sodiščem prekinjen in v postopku praktično niso bila izvedena nikakršna procesna dejanja, ker se čaka na izid kazenske preiskave celovškega tožilstva, zaradi česar sta se stranki pred celovškim sodiščem dogovorili o mirovanju postopka do treh mesecev po zaključku kazenskopravnega preiskovalnega postopka, ki teče pri tožilstvu v Celovcu. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje zato postavlja tožečo stranko v povsem neenakopraven položaj in ji odvzema ustavno pravico do poštenega sojenja in sodne odločbe v razumnem roku.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pritrjuje pritožbi kot utemeljeni in kot pravilna povzema njena stališča o nemožnosti vplivanja strank v tem postopku na celovški postopek ter na odločilnost učinka sodnih odločb inter partes.

5. Tožena stranka v pritožbi zavzema stališče, da v predmetnem primeru razlogi za prekinitev postopka po 30. členu Uredbe Bruselj I niso podani. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zadevo Maciej Rataj interpretiralo (pre)široko in spregledalo, da zadevi v bistvenih elementih nista identični. Bistvo zadeve Maciej Rataj je enotnost in neločljiva povezanost edinega vzročnega dejanja oziroma opustitve na eni strani ter edine škodne posledice na drugi strani, v kombinaciji z dejstvom, da so vse vpletene stranke v vseh postopkih nastopale bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Takšni elementi pa v predmetnem primeru niso podani. Sodišče EU je odločbo v zadevi Maciej Rataj izdalo zaradi subjektivnih meja pravnomočnosti, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je zmotno interpretiralo 46. člen Uredbe Bruselj I in napačno zaključilo, da bi lahko v celovškem in predmetnem postopku prišlo do nezdružljivih sodnih odločb. Tudi če bi prišlo v teh postopkih do različnih odločitev, si izreka takšnih odločb med seboj ne bi nasprotovala. Celovška sodba ne bi zavezovala pravdnih strank v tem postopku, kakor celovškega sodišča ne bi zavezovala sodba, izdana v tem postopku. Glede na to, da nevarnost nastanka tiste pravne posledice, ki jo 30. člen Uredbe Bruselj I želi preprečiti, ni podana, razlogov za prekinitev postopka ni.

6. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbama, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je presoja, na kateri temelji odločitev prvostopnega sodišča, materialnopravno zmotna.

9. V obravnavanem gospodarskem sporu je sodišče prve stopnje sklenilo ta postopek prekiniti do pravnomočnosti sorodne zadeve, ki teče pred celovškim sodiščem po ugotovitveni tožbi tam tožeče stranke V.H.P. GmbH (v tej zadevi tožene stranke) zoper tam toženo stranko Republiko Slovenijo. Sklicujoč se na določbe 30. člena Uredbe Bruselj I in na primerljivost zadeve sodišča Evropske unije Tatry proti Maciej Ratej C-406/92, je zavzelo stališče, da sta obravnavana pravda in pravda pred celovškim sodiščem sorodni pravdi. Po presoji sodišča prve stopnje bi bilo nezdružljivo, če bi celovško sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da ni podana odškodninska odgovornost družbe V.H.P. GmbH iz škodnega dogodka - poplav iz novembra 2012, tukajšnje sodišče pa bi ugodilo predmetnemu zahtevku za povračilo škode iz istega škodnega dogodka in kar bi lahko povzročilo, da tožeča stranka, kljub morebitni ugodilni pravnomočni in izvršljivi odločbi, izdani pred slovenskim sodiščem, ne bi prišla do poplačila morebitne dosojene odškodnine.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da tožeča stranka G. d.d. v predmetni zadevi zoper toženo stranko V.H.P. GmbH uveljavlja regresni zahtevek, ker je kot zavarovalnica izplačala odškodnino svojim zavarovancem, oškodovancem za škodo, nastalo v poplavnih dogodkih zaradi močnih padavin v noči iz 4. na 5. november 2012 in v posledici opustitvenih ravnanj tožene stranke kot upravljalca elektrarn na reki Dravi v Republiki Avstriji proti slovenski meji;

- da je pred Deželnim sodiščem v Celovcu, Republika Avstrija, v teku postopek, začet s tožbo, vloženo 12. 10. 2015, s katero V.H.P. GmbH (v tej zadevi tožena stranka) zoper tam toženo stranko Republiko Slovenijo uveljavlja ugotovitev, da Republika Slovenija zoper V.H.P. GmbH v zvezi s poplavnim dogodkom ob Dravi novembra 2012 - iz katerekoli pravne osnove že - nima pravice do nobenih zahtevkov, oziroma da V.H.P. GmbH v zvezi z visoko vodo (poplavo ob Dravi) novembra 2012 Republiki Sloveniji iz nobene pravne osnove ne odgovarja za škodo;

- da je bila tožba pred celovškim sodiščem vložena 12. 10. 2015, tožba v obravnavani zadevi pa 4. 11. 2015, zato bo avstrijsko sodišče o zadevi odločalo prvo;

- da V.H.P. GmbH tako v obravnavanem postopku kot v postopku pred celovškim sodiščem uveljavlja enake trditve in predlaga enake dokaze za izključitev svoje odgovornosti;

- da je Sodišče Evropske unije v zadevi Tatry proti Maciej Rataj opr. št. C-406/92, kar zadeva litispendenco in sorodne pravde, ugotovilo, da gre v tožbi, v kateri naj bi bil toženec spoznan za odgovornega za škodo in bi mu bilo naloženo plačilo odškodnine, za isti tožbeni zahtevek in predmet kot je v postopku pred tem, v katerem je toženec hotel iztožiti ugotovitev, da ni odgovoren za takšno škodo, zaradi česar bi lahko takšni dve pravdi pripeljali do nezdružljivih sodnih odločb.

11. Uredba Bruselj I v 30. členu določa, da če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, lahko vsa sodišča, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, prekinejo postopek (prvi odstavek 30. člena Uredbe Bruselj I). Za namene tega člena se šteje, da so pravde sorodne, če so tako tesno povezane med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov (tretji odstavek 30. člena Uredbe Bruselj I).

12. Glede na prej izpostavljene dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča ter upoštevaje vsebino in namen določb 30. člena Uredbe Bruselj I sodišče druge stopnje pritrjuje stališčem obeh pritožb, da v predmetni zadevi niso podane okoliščine, ki bi narekovale prekinitev obravnavanega postopka.

13. Sodišče druge stopnje v prvi vrsti opozarja na dejstvo, da sta v postopku pred sodiščem prve stopnje, že pred izdajo izpodbijanega sklepa, tako tožeča kot tožena stranka zavzemali stališče, da obravnavana zadeva in celovška zadeva nista sorodni pravdi in da niso podani pogoji za prekinitev postopka in nasprotovanje temu se odraža tudi z vložitvijo pritožb obeh pravdnih strank. Nobena od pravdnih strank torej ni izražala interesa po prekinitvi postopka zaradi obstoja oziroma teka celovškega postopka. Odločitev, ki jo je z izpodbijanim sklepom sprejelo sodišče prve stopnje, je tako v očitnem nasprotju z interesom oziroma voljo obeh pravdnih strank.

14. V pravdnem postopku prevladuje načelo dispozitivnosti kot logična posledica avtonomije strank v materialnem civilnem pravu. V procesnem smislu daje načelo dispozitivnosti strankam pravdnega postopka odločilno vlogo v postopku, saj se takšen postopek začne, vodi in konča po volji strank. Stranki sta dominus litis pravdnega postopka. Seveda so pravila procesnega prava pogosto tudi kogentna in v takem primeru je dispozitivnost omejena. Vendar pa je po presoji sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, ko pravdni stranki prekinitve postopka nista želeli, njuno procesno avtonomijo nedopustno omejilo.

15. Določbe 30. člena Uredbe Bruselj I niso kogentne narave. Sodiščem je dano pooblastilo, da lahko prekinejo postopek, če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, vendar ob izpolnitvi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 30. člena Uredbe Bruselj I. Tožeča in tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavljata zmotnost stališča sodišča prve stopnje, da obravnavana zadeva in celovška zadeva predstavljata sorodni pravdi, zaradi česar obstoji nevarnost nezdružljivih sodnih odločb.

16. Sodišče prve stopnje je presojo, da gre v obravnavani zadevi in zadevi celovškega sodišča za sorodni pravdi, vezalo na zadevo Sodišča Evropske unije Tatry proti Maciej Rataj (C-406/92), ker je menilo, da gre pri obravnavani zadevi za identično situacijo, ker škoda izvira iz istega škodnega dogodka - poplav v začetku novembra leta 2012, in ker tožena stranka v predmetni zadevi ugovarja odgovornosti za škodo zaradi pomanjkanja vzročne zveze iz istih razlogov, kot jo zatrjuje v tožbi, vloženi pred celovškim sodiščem.

17. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da obravnavana zadeva v bistvenih elementih ni identična zadevi Tatry proti Maciej Rataj. Pravilna je razlaga tožene stranke, da je v zadevi Tatry proti Maciej Rataj prav vsaka izmed strank v postopkih v zvezi z istim vzročnim dejanjem in isto škodno posledico nastopala bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, s čemer so imele vse vpletene stranke možnost vplivati na procesno gradivo, ki naj sestavlja podlago za izdajo odločbe. V obravnavanem primeru, v razmerju do celovškega postopka, takšnega elementa ni. Poudariti je namreč potrebno, da Uredba v 30. členu govori, da so pravde sorodne, če so tako tesno povezane med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov. Uredba govori o skupni obravnavi in odločanju. V obravnavanem primeru tega ni. Postopek bi po odločitvi izpodbijanega sklepa bil le prekinjen do pravnomočnosti celovškega postopka. Skupnega obravnavanja in odločanja ne bo. Obravnavani postopek bo še vedno samostojen, ločen postopek, zaradi česar pravnomočno zaključen celovški postopek na obravnavanega ne bo imel in ne more imeti nobenega učinka.

18. Pravilno je tudi stališče pritožb obeh pravdnih strank, da v obravnavanem in celovškem postopku ne gre za identična dejanska in pravna vprašanja in tudi ne gre za potrebno intenzivnost povezave obeh zadev. Procesno gradivo, zbrano v predmetnem postopku, je lahko zgolj podobno in ne identično. V celovškem postopku se namreč odloča zgolj o razmerju med Republiko Slovenijo in V.H.P. GmbH, pri čemer ni zanemariti dejstva, da si V.H.P. GmbH v postopku pred celovškim sodiščem prizadeva razbremeniti odgovornosti tudi s sklicevanjem na meddržavni sporazum, sklenjen med Republiko Avstrijo in Jugoslavijo leta 1954, medtem ko v obravnavanem primeru v razmerju do tožeče stranke takšnega ugovora ne more imeti. Nenazadnje ni mogoče zanemariti, da se tudi škoda iz sicer zatrjevanega istega vzročnega dejanja, izraža v različnih pojavnih oblikah in različnih lokacijah in ne kot v primeru Maciej Rataj, kjer je zaradi istega vzročnega dejanja sicer različnim oškodovancem (iz enakega pogodbenega razmerja) nastala istovrstna škoda.

19. Pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očitata tudi zmotnost stališča, da bi obravnavana pravda in celovška zadeva lahko pripeljali do nezdružljivih sodnih odločb. Obrazloženo je že bilo, da obravnavani postopek predstavlja samostojen, od celovškega postopka ločen in neodvisen postopek. Zahtevka iz obeh postopkov ne bosta predmet skupnega obravnavanja in odločanja, kar je v luči razumevanja določb 30. člena Uredbe Bruselj I pogoj za obravnavanje zahtevkov, če gre za sorodne pravde. Ker takšnega skupnega obravnavanja in odločanja ni in ne bo, bo v vsakem postopku izdana odločba.

20. Latinski izrek glasi: res iudicata ius facit inter partes - razsojena zadeva ustvarja pravo med strankama. Sodna odločba učinkuje torej samo med strankama konkretnega postopka in ne more vezati oseb, ki niso sodelovale v postopku ter nanj niso mogle vplivati. Takšen inter partes učinek je neposreden odraz pravice do kontradiktornega postopka kot enega izmed temeljnih procesnih jamstev. Zgrešeno je zato stališče sodišča prve stopnje o nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi bile izdane v obravnavni in celovški zadevi. Zaradi inter partes učinka odločb in subjektivnih meja pravnomočnosti ob morebitni ugodilni sodbi, izdani v obravnavnem postopku, avstrijsko sodišče ne bo imelo nobenega pravnega argumenta za zavrnitev izvršitve sodbe v smislu 46. člena Uredbe Bruselj I, tudi ob morebitnem obstoju pravnomočne odločbe celovškega sodišča, ki bi toženo stranko (samo v razmerju do Republike Slovenije) razbremenjevala odškodninske odgovornosti za poplavni dogodek na reki Dravi novembra leta 2012.

21. Nazadnje je tudi pritrditi tožeči stranki, ki utemeljeno izpostavlja pomembnost stanja postopka v Republiki Avstriji oziroma zastoja v postopku celovškega sodišča. V slednjem sta se namreč stranki dogovorili o mirovanju postopka do treh mesecev po zaključku kazenskopravnega preiskovalnega postopka, ki teče pri Državnem tožilstvu v Celovcu. Odločitev o prekinitvi postopka do pravnomočne odločitve v drugem sodnem postopku, v katerem je prav tako prišlo do dejanskega zastoja v postopku, ob dejstvu, da ta postopek na obravnavanega ne bo imel nobenega pravnega učinka, predstavlja poseg v pravico strank do odločitve v razumnem roku in nedopustno omejitev procesne avtonomije pravdnih strank, ki sta prekinitvi postopka nasprotovali.

22. Glede na vse obrazloženo se kot zmoten izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da gre v primeru obravnavane pravde in pravde pred celovškim sodiščem za sorodni pravdi, zaradi česar ne obstoji nevarnost nezdružljivih sodnih odločb. O tožbenem zahtevku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti, pri čemer je o pristojnosti prvostopnega sodišča za sojenje v predmetni zadevi tudi že pravnomočno odločeno.

23. Temu ustrezno je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

29.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cpg 208/2017
• VSM Sklep I Cpg 10/2018
• VSL sklep I Cp 3488/2009