VSM Sklep I Cpg 296/2017

Jedro

V obravnavanem primeru je prišlo do sodne določitve vrednosti spornega predmeta. Zoper sklep, s katerim sodišče odloči o vrednosti spornega predmeta v primeru okoliščin iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, res ni posebne pritožbe, vendar je zoper tak sklep vselej dovoljeno pravno sredstvo v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Smiselno enako določbo o sodni določitvi vrednosti predmeta postopka vsebuje tudi ZST-1 v 31. členu. Pravilnost in zakonitost sklepa sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta je tako vselej lahko predmet pritožbenega preizkusa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožniki) za obnovo postopek zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da so tožniki dolžni nerazdelno povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 234,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II točka izreka).

2. Proti temu sklepu se pritožujejo tožniki in uveljavljajo vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi navajajo, da je prvostopenjsko sodišče v 8. točki obrazložitve zavzelo stališče, da naj bi tožniki imeli dejansko in pravno možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je bilo o njihovem zahtevku odločeno pred prvostopenjskim sodiščem, tožniki pa naj ne bi navajali, da jim ni bila dana možnost obravnavanja pred prvostopenjskim sodiščem. To sploh ni bilo bistvo očitka tožnikov. Ti so namreč izrecno navedli, da jim ni bila dana možnost obravnavanja pred pritožbenim sodiščem, saj je prvostopenjsko sodišče s svojim očitno nezakonitimi postopanjem (zloraba prostega preudarka, očitno preseganje vseh skrajno razumnih meja proste presoje, opustitev vročanja vloge glede vrednosti spora tožnikom) tožnike efektivno odvrnilo od uveljavitve njihove z Ustavo Republike Slovenije zavarovane pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa poskuša zrelativizirati težo svojega nezakonitega postopanja z navedbo, da relativno visoka sodna taksa ne pomeni avtomatsko nemožnosti obravnavanja pred sodiščem, saj naj bi imeli tožniki na voljo predloge za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, pa le-teh niso vložili. Tudi takšno stališče je zmotno. Visoka sodna taksa sama po sebi res avtomatsko ne pomeni nemožnosti obravnavanja pred sodiščem, vendar pa v predmetnem primeru ne gre za takšen primer. V tem primeru je bila namreč sodna taksa določena nerazumno visoko in to celo ob kršitvi pravice do izjave, načela kontradiktornosti in prostega preudarka v škodo tožnikov. V zvezi z obrazložitvijo, da naj bi tožniki lahko vložili predloge po Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), pa se tožniki sprašujejo, kaj bi s tem dosegli. Zmanjšanja sodne takse do razumne ravni, ko bi jim bila omogočena pravica do pravnega sredstva, ne bi mogli doseči v nobenem primeru. Tožniki so namreč zaposlene osebe, ki pogojev za oprostitev plačila sodnih taks ne izpolnjujejo. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks bi bil torej že vnaprej obsojen na neuspeh, posledično pa je nerazumno pričakovati, ali pa od tožnikov zahtevati, da bi takšen predlog morali vložiti. Če bi vložili pritožbo in hkrati neutemeljen predlog za oprostitev plačila sodnih taks, bi torej taksna obveznost še vedno nastala, tožniki pa bi morali plačati sodno takso v nerazumni višini. Če pa takšne takse, ki jim ne bi bila oproščena, ne bi plačali, pa bi morali plačati tretjino takse, ki je določena za umik pravnega sredstva. Z vložitvijo predloga za oprostitev bi si torej tožniki lahko naredili le še večjo škodo, kot jim jo je že naredilo prvostopenjsko sodišče. Enako pa velja tudi za predlog za odlog ali obročno odplačevanje sodnih taks. Z odlogom tožniki ne bi dosegli znižanje sodne takse na razumno raven, ampak bi le-ta še vedno ostala na nerazumno in nesorazmerno visoki ravni, zgolj njena zapadlost bi se prestavila, pa še to za največ 24 mesecev. Obveznost plačila nerazumno visoke takse bi torej še vedno obstajala v celotni višini. Enako pa nadalje velja tudi za predlog za obročno plačevanje sodne takse. Prav noben izmed predlogov po ZST-1 tako ne bi mogel predstavljati primernega pravnega sredstva, ki bi se ga tožniki lahko poslužili, da bi dosegli znižanje sodne takse na razumno in sorazmerno raven, kar pomeni, da tožniki razen predloga za obnovo postopka in izločitev sodnice niso imeli oziroma nimajo na voljo nobenega učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi lahko sanirali nezakonito postopanje, ki ga je ugotovilo že pritožbeno sodišče. V nasprotju z načelom pravne države bi bilo, če bi pravni red tožnike silil v vlaganje pravnih sredstev, za katere se že vnaprej ve, da so obsojena na neuspeh, to pa je ravno tisto bistvo obrazložitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno gre tudi za to stališče ugotoviti, da je popolnoma arbitrarno, saj nima realne pravne podlage v ZST-1 ali v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvostopenjsko sodišče je v zaključku 8. točke izpodbijanega sklepa malce cinično navedlo, da naj bi tožniki imeli možnost obravnavanja pred pritožbenim sodiščem, da pa naj bi se te možnosti sami odrekli s tem, da pritožbe niso vložili. Bistvo očitka tožnikov je bilo namreč ravno dejstvo, da so pritožbo želeli vložiti, vendar pa jim ta možnost zaradi nezakonitega postopanja sodišča ni bila dana. Tožniki se niso odrekli možnosti obravnavanja pred pritožbenim sodiščem, ampak so bili od vložitve pritožbe zaradi nezakonitega postopanja prvostopenjskega sodišča odvrnjeni. Pravici do pravnega sredstva se torej niso odrekli, temveč jim je bila le-ta odvzeta. Izpodbijani sklep predstavlja arbitrarno odločbo prvostopenjskega sodišča, ki temelji na zmotni uporabi materialnega prava, samovoljnem odstopu od ustaljene ustavnosodne prakse ter kršitvah določb pravdnega postopka, posledično pa tožniki pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožnikov za obnovo ugodi, toženi stranki pa poleg stroškov prvostopenjskega postopka naloži tudi plačilo stroškov tožnikov s pritožbenim postopkom, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

6. V obravnavanem primeru so tožniki vložili predlog za obnovo postopka, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) pod opr. št. I Pg 323/2014 z uveljavljanjem razloga po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP, ker jim je bila z nezakonitim postopanjem prvostopnega sodišča kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem. Zaradi pretirano visoko določene vrednosti spornega predmeta in posledično previsoke sodne takse se tožniki niso pritožili zoper glavno stvar, temveč so dne 2. 9. 2015, z namenom omejiti škodo, ki jim jo je že povzročilo prvostopenjsko sodišče, vložili pritožbo zgolj zoper stroškovni del sodbe in zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta. Višje sodišče v Mariboru je njihovi pritožbi zoper sklep o določitvi vrednosti spora ugodilo in sklep spremenilo tako, da vrednost spornega predmeta znaša 1.500,00 EUR. Tožniki v predlogu za obnovo postopka zavzemajo stališče, da je sodišče prve stopnje z nezakonitim postopanjem, to je z izdajo očitno nezakonitega sklepa o določitvi vrednosti spora in to celo brez predhodnega vročanja odgovora na tožbo v odgovor tožnikom, pri čemer vrednost, določena v sklepu o določitvi vrednosti že na prvi pogled (in tudi po mnenju pritožbenega sodišča) presega vse skrajne razumne meje proste presoje prvostopenjskega sodišča, tožnike uspešno odvrnilo od uveljavljanja pravnega sredstva zoper sodbo, s tem pa je torej nedopustno in tudi protiustavno poseglo v pravico tožnikov do dostopa do sodišča in do pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da so tožniki imeli dejansko in pravno možnost obravnavanja pred sodiščem. Zavzelo je stališče, da relativno visoka sodna taksa in špekulacija glede morebitnih stroškov pritožbe avtomatsko ne pomeni nemožnosti obravnavanja pred sodiščem, temveč je potrebno skrbno presoditi vse okoliščine v zvezi s tem in presoditi, ali so tožniki imeli dejansko možnost obravnavanja pred sodiščem. Ugotovilo je, da tožniki niso podali nobenega izmed predlogov, ki bi jim omogočalo znižanje ali celo popolno oprostitev sodne takse ali vsaj njeno obročno plačilo ali odlog, čeprav jim ZST-1 to omogoča. Nasprotno, tožniki sploh niso vložili pritožbe zoper sodbo sodišča. Pri tem so se sami odločili, da rizika stroškov postopka ne bodo nosili. Tako so tožniki vsekakor imeli možnost obravnavanja tako pred sodiščem prve stopnje, prav pred pritožbenim sodiščem, pa so se te možnosti sami odrekli, s tem da pritožbe zoper sodbo niso vložili.

8. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilna. Bistvena za presojo pravilnosti odločitve je okoliščina, da so tožniki možnost in pravico, da bi se zoper sodbo sodišča prve stopnje glede glavne stvari pritožili, imeli, vendar pravnega sredstva niso izkoristili, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Res tožnikom ni mogoče naložiti, da bi izkoristili možnost oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse, sploh ob dejstvu njihovega premoženjskega stanja, zaradi katerega v zvezi s podajo predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse očitno ne bi bili uspešni. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje s sklepom I Pg 323/2014 z dne 6. 1. 2015 odločilo, da znaša vrednost spornega predmeta v tem gospodarskem sporu 705.147,00 EUR in kljub temu, da tožniki niso vložili nobenega izmed predlogov po ZST-1, ki omogoča oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, ker so utemeljeno pričakovali, da s predlogi ne bodo uspeli, pa tako ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za zaključek, da so zaradi pričakovano nerazumno visoke sodne takse za sodbo tožniki bili odvrnjeni od vložitve pritožbe, ter da ni bilo nobenega pravnega sredstva, ki bi se ga lahko poslužili, da bi dosegli znižanje sodne takse na razumno in sorazmerno raven.

9. ZST-1 določa, da se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu (prvi odstavek 19. člena ZST-1). Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v tem zakonu določeno drugače (drugi odstavek 19. člena ZST-1).

10. V obravnavanem primeru je prišlo do sodne določitve vrednosti spornega predmeta. Zoper sklep, s katerim sodišče odloči o vrednosti spornega predmeta v primeru okoliščin iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, res ni posebne pritožbe, vendar je zoper tak sklep vselej dovoljeno pravno sredstvo v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Smiselno enako določbo o sodni določitvi vrednosti predmeta postopka vsebuje tudi ZST-1 v 31. členu. Pravilnost in zakonitost sklepa sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta je tako vselej lahko predmet pritožbenega preizkusa. Tožniki so to možnost uveljavili, saj so zoper sklep o določitvi vrednosti spora vložili pritožbo in v pritožbenem postopku dosegli spremembo sklepa, po katerem vrednost spornega predmeta v tej zadevi znaša 1.500,00 EUR. Z odločitvijo sodišča druge stopnje se je saniralo s pritožbo uveljavljano nezakonito ravnanje sodišča prve stopnje pri določitvi vrednosti spornega predmeta, hkrati pa je bilo v postopku pravnomočno odločeno, kolikšna je vrednost spora v obravnavanem gospodarskem sporu.

11. ZST-1 v 32. členu določa, da če sodišče po 31. členu tega zakona (ko gre za sodno določitev vrednosti predmeta postopka in zoper katero je dopustna tudi pritožba) ugotovi novo vrednost, se vzame kot podlaga za plačilo takse nova vrednost. Tožniki v pritožbi zato neutemeljeno uveljavljajo, da niso imeli na voljo nobenega učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi lahko sanirali nezakonito postopanje prvostopnega sodišča v zvezi z arbitrarno določitvijo nerazumno visoke vrednosti spora.

12. Tožniki bi hkrati z vložitvijo pritožbe zoper sodbo, v okviru katere so izpodbijali le sklep o določitvi vrednosti spora in stroškovno odločitev, lahko vložili oziroma izpodbijali tudi sodbo sodišča prve stopnje o glavni stvari. Tožniki bi po vložitvi pritožbe prejeli plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. S slednjim bi tožnikom res bila odmerjena sodna taksa za pritožbo, upoštevaje vrednost spora, določeno po sklepu sodišča prve stopnje, vendar bi v ugovoru zoper plačilni nalog lahko uveljavljali, da je sodišče prve stopnje sodno takso za pritožbo o glavni stvari odmerilo napačno oziroma preuranjeno, glede na dejstvo, da so tožniki sklep o določitvi vrednosti spora s pritožbo izpodbijali. Ker je višina sodne takse za pritožbo o glavni stvari odvisna od vrednosti spornega predmeta, o tem pa še ni bilo pravnomočno odločeno, bi sodišče prve stopnje s plačilnim nalogom tožnikom lahko naložilo le plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta. Z obravnavanjem pritožbe zoper odločitev o glavni stvari bi moralo sodišče prve stopnje počakati do odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta.

13. Tožniki pritožbe zoper odločitev o glavni stvari niso vložili, čeprav jim je prav možnost izpodbijanja sklepa o določitvi vrednosti spora omogočala presojo pravilnosti sklepa prvostopnega sodišča, in ki je tožnikom omogočala ob znižanju vrednosti spornega predmeta tudi ustrezno znižanje taksne obveznosti za pritožbo zoper odločbo o glavni stvari.

14. Ker bi kljub sklepu sodišča prve stopnje o določitvi vrednosti spora, v zvezi s katerim tožniki sodišču prve stopnje očitajo nezakonito ravnanje, pritožbo zoper sodbo lahko vložili, saj je bilo očitano nezakonito ravnanje sanirano s spremembo sklepa o določitvi vrednosti spora z odločitvijo sodišča druge stopnje, pa se tožniki za vložitev pritožbe niso odločili, čeprav bi, glede na vse obrazloženo, bili dolžni plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo upoštevajo vrednost predmeta spora 1.500,00 EUR, zato tožniki neutemeljeno uveljavljajo, da jim je bila zaradi nezakonitega postopanja z odvzemom pravice do pravnega sredstva kršena pravica dostopa do sodišča.

15. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1229/2019
• VSL Sklep I Cp 203/2021
• VSL sklep I Cp 673/2013