VSM Sodba I Cp 830/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni bilo razlogov za prekinitev pravdnega postopka. O predhodnem vprašanju odobritve prodajne pogodbe je bilo na matičnem področju namreč pravnomočno odločeno, zato ni bilo prekinitvenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Pritožba nima prav, da je kršilo določbo prvega odstavka 13. člena ZPP, saj ni sámo reševalo predhodnega vprašanja odobritve pravnega posla, pač pa je upoštevalo pravnomočno rešitev tega vprašanja na matičnem področju. Dolžno je bilo spoštovati pravnomočno upravno odločbo, ne glede na vloženo revizijo zoper sodbo upravnega sodišča.

Objektivno nova dejstva v pritožbi niso dopustna.

Takšnih dejstev sodišče prve stopnje ni moglo obravnavati, zato jih ne zajema pravnomočnost sodbe. Stranke jih lahko uveljavljajo v morebitnem novem sodnem postopku ali jih pod izpolnjenimi pogoji uveljavljajo z izrednimi pravnimi sredstvi. Pritožbeno sodišče dejstva, da je bila po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, s sklepom Vrhovnega sodišča RS razveljavljena sodba upravnega sodišča, zato ni moglo upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov, ki sta zahtevala, da jima toženec kot prodajalec izda notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri nepremičnini parc. št. 120/0 k.o. 846 G. (ID 568042) lahko vknjižila lastninska pravica na kupca - tožnika, za vsakega do 1/2. Ugotovilo je, da so pravdne stranke sklenile pogodbo o prodaji navedenega kmetijskega zemljišča, ko je toženec 1. 4. 2014 prejel obvestilo, da sta tožnika sprejela njegovo ponudbo za prodajo, ki je bila objavljena na oglasni deski Upravne enote. Kupoprodajna pogodba je bila odobrena z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 11. 2. 2015, ki je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru z dne 2. 2. 2016. Ob veljavno sklenjeni pogodbi je toženec neutemeljeno zavračal izstavitev zemljiškoknjižne listine tožnikoma, ki sta izstavitev zato utemeljeno zahtevala s tožbo v pravdnem postopku. Upoštevani so bili vsi pogoji za prodajo kmetijskega zemljišča po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je toženec pritožil iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je prvo sodišče bistveno kršilo določbo prvega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s 13. členom ZPP, ker ni prekinilo pravdnega postopka, čeprav je M. Š., ki je prav tako sprejel toženčevo ponudbo za prodajo navedenega kmetijskega zemljišča, zoper sodbo Upravnega sodišča vložil revizijo in je Vrhovno sodišče Republike Slovenije reševalo predhodno vprašanje, ki je pogoj za sodno varstvo interesa tožnikov. Po določbi 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), upravna odločba zaradi vložene revizije še ni postala pravnomočna. Iz vsebine revizije in sodbe upravnega sodišča, bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je bila M. Š. v upravnem sporu kršena ustavna pravica do pritožbe, saj bi to pravno sredstvo moralo biti dovoljeno. Tožnika bi lahko izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zahtevala šele, ko bi bila upravna odločba pravnomočna in je ne bi bilo mogoče izpodbijati več v nobenem postopku. Sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu za preložitev naroka, pač pa je 11. 5. 2017 opravilo glavno obravnavo in postopek zaključilo, čeprav je imelo pisno zagotovilo Vrhovnega sodišča RS, da bo revizija obravnavana v maju 2017. Do zaključka glavne obravnave 11. 5. 2017 toženec brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti dokaza, da upravna odločba o odobritvi pravnega posla med pravdnimi strankami ni pravnomočna. Zato je pritožbi priložil in predlagal vpogled v sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 97/2016 z dne 24. 5. 2017, s katerim je bila sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru II U 106/2015 razveljavljena in je upravno sodišče o tožbi M. Š. dolžno odločati ponovno. Tožnika v resnici nimata pravnomočne odločbe o odobritvi kupoprodajne pogodbe, ki je sodišče prve stopnje v pravdnem postopku ne bi smelo rešiti kot predhodno vprašanje. Toženec je v pritožbi navajal to novo dejstvo tudi zato, ker po 395. členu ZPP obnova pravnomočno končanega postopka ni mogoča, če stranka po svoji krivdi novih dejstev ni navajala do pravnomočnosti sodne odločbe.

3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec v pritožbi ni nasprotoval dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je podal ponudbo za prodajo svojega kmetijskega zemljišča parc. št. 120/0, k.o. 846 , ki je bila na UE objavljena od 24. 2. 2014 do 26. 3. 2014. Ponudbo so v zakonskem roku 30 dni iz 20. člena ZKZ sprejeli tudi tožnika in M. Š. (tretji, E. Š. je kasneje od nakupa odstopil). Kupoprodajna pogodba med pravdnimi strankami je bila sklenjena 1. 4. 2014, ko je toženec prejel izjavo tožnikov o sprejemu ponudbe. V pritožbi prav tako ni sporna ugotovitev prvega sodišča, da je bila pod odložnim pogojem odobritve Upravne enote za isto zemljišče sklenjena tudi kupoprodajna pogodba med tožencem in M. Š.. Upravna enota je z odločbo štev. 330-95/2014-14 z dne 18. 6. 2014 odobrila pogodbo o toženčevi prodaji spornega kmetijskega zemljišča M. Š., vendar je na pritožbo tožnikov Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo 33008-144/2014/5 z dne 11. 2. 2015 odločbo prve stopnje spremenilo tako, da je namesto pogodbe z M. Š., odobrilo toženčevo prodajno pogodbo s tožnikoma. M. Š je s tožbo zoper odločbo ministrstva sprožil upravni spor, vendar je bila njegova tožba s sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, opr. št. II U 106/2015-15 z dne 2. 2. 2016 zavrnjena. Zoper sodbo upravnega sodišča je M. Š. vložil revizijo, o kateri do zaključka glavne obravnave pravdnega sodišča prve stopnje še ni bilo odločeno.

6. Sporno je, ali je postala pravnomočna upravna odločba o odobritvi prodajne pogodbe med pravdnimi strankami in o zavrnitvi odobritve prodajne pogodbe z M. Š., vendar je odgovor na to pritrdilen. Tretji odstavek 225. člena ZUP določa, da upravna odločba, ki se izpodbija v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, pa se s sodno odločbo ne odpravi oziroma razveljavi, postane pravnomočna tedaj, ko postane pravnomočna sodna odločba, s katero je bilo odločeno o njeni zakonitost. Tudi v upravnem sporu postane sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, pravnomočna (drugi odstavek 319. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). S sodbo upravnega sodišča II U 106/2015-15 z dne 2. 2. 2016, zoper katero po določbi 73. člena ZUS-1 ni bilo pritožbe, je postala odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (odločba o odobritvi pogodbe med pravdnimi strankami) pravnomočna.

7. Pritožba ne pojasni svojega stališča, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bila pritožba zoper sodbo upravnega sodišča v resnici dovoljena. Sodišče prve stopnje, ki sta mu tožnika predložila izvod odločbe s potrditvijo nastopa pravnomočnosti na dan izdaje sodbe v upravnem sporu 2. 2. 2016, zaradi prirejenosti postopka česa drugega ni moglo upoštevati. Revizija, ki je bila vložena zoper sodbo upravnega sodišča, ni pomenila "drugega sodnega postopka" iz tretjega odstavka 225. člena ZUP, pač pa izredno pravno sredstvo v upravnem sporu, ki v smislu izrecne določbe prvega odstavka 84. člena ZUS-1 ni zadržala izvršitve pravnomočne sodbe oziroma ni vplivala na nastop pravnomočnosti sodbe upravnega sodišča in s tem upravne odločbe. Revizija se je po takratni določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 vložila zoper pravnomočno sodbo upravnega sodišča, izdano na prvi stopnji, in kot takšno je Vrhovno sodišče sodbo upravnega sodišča tudi obravnavalo. Pritožbena navedba, da sodba upravnega sodišča in odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nista postali pravnomočni, je torej zmotna.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni bilo razlogov za prekinitev pravdnega postopka. O predhodnem vprašanju odobritve prodajne pogodbe je bilo na matičnem področju namreč pravnomočno odločeno, zato ni bilo prekinitvenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Pritožba nima prav, da je kršilo določbo prvega odstavka 13. člena ZPP, saj ni sámo reševalo predhodnega vprašanja odobritve pravnega posla, pač pa je upoštevalo pravnomočno rešitev tega vprašanja na matičnem področju. Dolžno je bilo spoštovati pravnomočno upravno odločbo, ne glede na vloženo revizijo zoper sodbo upravnega sodišča.

9. Ob zaključku glavne obravnave 11. 5. 2017 so bile izpolnjene vse predpostavke po ZKZ za veljavnost sklenjene prodajne pogodbe med pravdnimi strankami, zlasti tudi odobritev pravnega posla s pravnomočno upravno odločbo. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku utemeljeno naložilo tožencu izdati zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice tožnikov. Upoštevalo je lahko samo dejstva, ki so obstajala in so jih pravdne stranke lahko navedle do zaključka glavne obravnave. Tudi ob pisni izdaji sodbe (čeprav ni pomemben dan izdaje sodbe, pač pa dan zaključka glavne obravnave) še ni vedelo za sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 97/2016 z dne 24. 5. 2017, ki ga je Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru prejelo 1. 6. 2017, s katero je bila razveljavljena sodba upravnega sodišča II U 106/2015-15 in je bila zadeva upravnemu sodišču prve stopnje vrnjena v novo sojenje. S sklepom Vrhovnega sodišča je odpadla pravnomočnost upravne odločbe, saj glede nje znova teče upravni spor. Vendar je to dejstvo, ki je nastalo po zaključku glavne obravnave pravdnega sodišča ali izven časovnih meja pravnomočnosti sodbe. Sklep Vrhovnega sodišča RS ni dokaz, da ob zaključku glavne obravnave ni obstajala pravnomočna upravna odločba (ki takrat v resnici je obstajala), pač pa naknadno nastalo dejstvo, da je pravnomočnost naknadno odpadla. Pravdno sodišče bi ga moralo upoštevati, če bi nastalo do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

10. Po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma, pod pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, do konca glavne obravnave. Vendar glede dejstev to ne velja za objektivno nova dejstva, ki so nastala po zaključku glavne obravnave. Objektivno nova dejstva v pritožbi niso dopustna, o čemer v teoriji in sodni praksi ni več spora (tako J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV založba, tretja knjiga, str. 228). Takšnih dejstev sodišče prve stopnje ni moglo obravnavati, zato jih ne zajema pravnomočnost sodbe. Stranke jih lahko uveljavljajo v morebitnem novem sodnem postopku ali jih pod izpolnjenimi pogoji uveljavljajo z izrednimi pravnimi sredstvi. Pritožbeno sodišče dejstva, da je bila po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, s sklepom Vrhovnega sodišča RS razveljavljena sodba upravnega sodišča, zato ni moglo upoštevati. Po ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v času zaključka glavne obravnave in na podlagi tega pravilno uporabilo materialno pravo, brez bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Razveljavitev sodbe upravnega sodišča in novo sojenje v upravnem sporu ni niti novo dejstvo, kot obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, kot zmotno meni pritožba. Tudi za obnovo postopka so upoštevna samo subjektivno nova dejstva, ki so obstajala že v času teka prejšnjega postopka, pa stranka zanje še ni vedela v času, ko bi jih še lahko uveljavljala v prejšnjem postopku. Objektivno novih dejstev v pritožbenem postopku ni mogoče uveljavljati. Zato določba drugega odstavka 395. člena ZPP, da se za obnovo postopka upoštevajo dejstva, ki jih pravdna stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati preden je bil prejšnji postopek pravnomočno končan, pomeni tista nova dejstva, ki jih pravdna stranka v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla uveljavljati do časa, ko je še lahko navajala nova dejstva (najkasneje do zaključka glavne obravnave). Tožencu ni bilo potrebno vložiti pritožbe iz objektivno novih dejstev, da bi izpolnil pogoje za morebitno obnovo postopka.

12. Sodba sodišča prve stopnje, ki je postala pravnomočna s to sodbo pritožbenega sodišča, se opira na pravnomočno upravno odločbo o odobritvi pravnega posla. S sklepom Vrhovnega sodišča RS je odpadla pravnomočnost, ni pa bila razveljavljena odločba sama. Morebiten obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP bo nastal, če bo upravna odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena.

13. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, medtem ko tožnika svojih stroškov nista priglasila.

Datum zadnje spremembe:

26.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 3331/2016
• VSM Sklep I Cp 686/2023
• VSM sodba I Cp 593/2015