VSM Sodba I Cpg 125/2017

Jedro

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče s citiranim delom izreka učinkovanje odločitve o izbrisnem zahtevku vezalo na odložni pogoj. Učinkovanje procesne dispozicije pod odložnim pogojem pa sodna praksa dopušča le v primeru sklenitve sodne poravnave (306. člen ZPP). Zato bi moralo sodišče prve stopnje procesno dispozicijo tožnika, s katero učinkovanje izbrisnega zahtevka veže na (ne)uresničitev pogoja, zavrniti, saj učinkovanje sodne odločbe, razen v primeru sodne poravnave, ni mogoče vezati na uresničitev pogoja. Pritožba zato utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo pogojno sodbo in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje odločitev v prvem odstavku točke B/II izreka izpodbijane sodbe spremenilo in zahtevek tožnika, ki ga je uveljavljal z vlogo z dne 15. 9. 2016, zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku v točki B/II izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da "v kolikor bo na podlagi nične prodajne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 131/2015 z dne 26. 1. 2015 prišlo do vknjižbe lastninske pravice na toženo stranko v zemljiški knjigi, se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se ponovno vpiše kot lastnik stečajni dolžnik, in sicer"

ter v

točki B/III izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je "tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti nepremičnine v neposredno in izključno posest, prosto vseh oseb in stvari".

II. V preostalem se pritožba zavrne in v točkah B/I in B/IV ter v nespremenjenem delu točke B/II izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki A izreka tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavi zavezovalni pravni posel - prodajna pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa notarke K. K. B. opr. št. SV 131/2015 z dne 26. 1. 2015, pod točko B/I ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da so pravna dejanja tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), storjena v korist tožene stranke (v nadaljevanju toženke), to je:

- prodajna pogodba (zavezovalni pravni posel), sklenjena v obliki notarskega zapisa notarke K. K. B. opr. št. SV 131/2015 z dne 26. 1. 2015, s katero se je tožnik zavezal prodati in odstopiti toženki v njeno takojšnjo, pravo, nepreklicno in izključno last in posest solastne nepremičnine, ki so navedene v izreku sodbe, tožena stranka pa se je zavezala plačati znesek 93.330,00 EUR, ter intabulacijska klavzula (razpolagalni pravni posel), s katero je tožnik izrecno in nepogojno dovolil, da se pri njemu solastnih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime toženke

nična ter brez učinka do stečajne mase.

Nadalje je razsodilo, da v kolikor bo na podlagi nične prodajne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 131/2015 z dne 26. 1. 2015, prišlo do vknjižbe lastninske pravice na toženo stranko v zemljiški knjigi, se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se ponovno vpiše kot lastnik stečajni dolžnik, in sicer:

- zaradi vzpostavitve stanja vpisov v zemljiški knjigi, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice v korist toženke, dovoljeno na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila tožnika, ki je naveden v izreku sodbe, se ugotovi, da je vknjižba lastninske pravice v korist toženke na podlagi tega zemljiškoknjižnega dovolila pri nepremičninah, ki so navedene v izreku sodbe, neveljavna in se pri navedenih nepremičninah dovoli vknjižba izbrisa lastninske pravice v korist toženke, ter se pri teh nepremičninah dovoli ponovna vknjižba lastninske pravice v korist tožnika,

- zaradi vzpostavitve stanja vpisov v zemljiški knjigi, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice v korist toženke, dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila tožnika, ki je navedeno v izreku sodbe, se ugotovi, da je vknjižba lastninske pravice v korist toženke na podlagi tega zemljiškoknjižnega dovolila pri nepremičninah, ki so navedene v izreku sodbe, neveljavna in se pri navedenih nepremičninah dovoli vknjižba izbrisa lastninske pravice v korist toženke, ter se pri teh nepremičninah dovoli ponovna vknjižba lastninske pravice v korist tožnika (točka B/II izreka).

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti nepremičnine v neposredno in izključno posest, prosto vseh oseb in stvari (točka B/III izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 5.126,47 EUR, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka B/IV izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je sodišče uporabilo določbi 243. in 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ni pa uporabilo določbe 314. člena ZPP, ki določa pravila za izdajo delne sodbe. Prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo po 341. členu ZPP, ker je uporabilo splošna pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo ničnost pogodb in ni uporabilo posebnih pravil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki urejajo odstopno pravico zaradi dvostransko neizpolnjene pogodbe. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo posesti na nepremičninah in tako posledično napačno odločilo, da je tožena stranka dolžna izročiti nepremičnine v neposredno in izključno posest. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov in ker je izrek sodbe nerazumljiv, prav tako pa je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je dovolilo spremembo tožbenega zahtevka tožeče stranke. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljeno.

5. V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnost pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter pravilne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da pritožba ne izpodbija zaključkov in presoje sodišča prve stopnje (točke 29 do 40 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bil razlog za sklenitev prodajne pogodbe z dne 26. 1. 2015 v zavarovanju premoženja tožnika in posledično izigranju in oškodovanju njegovih upnikov. Tudi po stališču sodišča druge stopnje je bil takšen nagib prisoten pri obeh pogodbenih subjektih in je v nasprotju z moralnimi načeli ter ni dopusten, zaradi česar je prodajna pogodba nična. Sodišče druge stopnje je v tem obsegu opravilo zgolj materialnopravni preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve, ki pa ni pokazal upoštevnih nepravilnosti.

7. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi lahko sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu odločilo le o zahtevku na ugotovitev ničnosti predmetne pogodbe, zaradi česar bi moralo izdati delno sodbo, ki jo ureja 314. člen ZPP. Med pravdnima strankama sicer ni bilo sporno, da je bila na podlagi predmetne prodajne pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila, ki ga je sklenjeni pravni posel vseboval, s strani tožene stranke predlagana vknjižba lastninske pravice, in da do dejanske realizacije vknjižbe še ni prišlo, vendar pa po pritožbenem stališču še niso izpolnjeni pogoji za odločitev o izbrisni tožbi, ki je vsebovana v tožbenem zahtevku, ker še ni prišlo do vknjižbe lastninske pravice na toženko.

8. Vsebino oziroma pogoje za izbrisno tožbo ureja 243. člen ZZK-1, ki določa, da lahko izbrisni upravičenec v primeru, če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). V zvezi z razlago navedene določbe sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je potrebno pri presoji vprašanja pasivne legitimacije pri izbrisni tožbi izhajati iz temeljnih načel zemljiške knjige. Temeljno načelo začetka učinkovanja vpisov (5. člen ZZK-1), ki ureja trenutek učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo, namreč določa, da vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače. Ker torej oblikovalni učinki vpisov nastopijo že z vložitvijo predloga (7. člen ZZK-1), je (lahko) izbrisni zahtevek utemeljen tudi v primeru, ko neveljavna vknjižba še ni realizirana (tako tudi: mag. Nina Kroflič v magistrskem delu z naslovom Prenovljena ureditev izbrisne tožbe s pregledom aktualne sodne prakse, str. 27 in 28, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor 2015).

9. Glede na obrazloženo v obravnavani zadevi za razsojo o izbrisnem delu zahtevka torej ni pravno odločilno, da vknjižba lastninske pravice v korist toženke ob vloženem predlogu še ni bila opravljena. To pomeni, da je lahko sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka odločilo, zaradi česar niso bili podani pogoji za izdajo delne sodbe in posledično tudi uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Izhajajoč iz tega, da je lahko tožnik v obravnavanem sporu uveljavljal zahtevek iz izbrisne tožbe, kljub temu, da plombe še niso realizirane, je po stališču sodišča druge stopnje odveč tisti del zahtevka, ki ga je tožnik uveljavljal z vlogo z dne 15. 9. 2016 in ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v odločitev prvega odstavka točke B/II izreka izpodbijane sodbe. V tej vlogi je namreč tožnik zahteval, da se na začetku II. točke tožbenega zahtevka doda odstavek: "V kolikor bo na podlagi nične prodajne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 131/2015 z dne 26. 1. 2015 prišlo do vknjižbe lastninske pravice na toženo stranko v zemljiški knjigi, se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se ponovno vpiše kot lastnik stečajni dolžnik.

11. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče s citiranim delom izreka učinkovanje odločitve o izbrisnem zahtevku vezalo na odložni pogoj. Učinkovanje procesne dispozicije pod odložnim pogojem pa sodna praksa dopušča le v primeru sklenitve sodne poravnave (306. člen ZPP). Zato bi moralo sodišče prve stopnje procesno dispozicijo tožnika, s katero učinkovanje izbrisnega zahtevka veže na (ne)uresničitev pogoja, zavrniti, saj učinkovanje sodne odločbe, razen v primeru sodne poravnave, ni mogoče vezati na uresničitev pogoja. Pritožba zato utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo pogojno sodbo in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje odločitev v prvem odstavku točke B/II izreka izpodbijane sodbe spremenilo in zahtevek tožnika, ki ga je uveljavljal z vlogo z dne 15. 9. 2016, zavrnilo.

12. Ob tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da tudi če bi hipotetično kasneje prišlo do nedovolitve predlaganega vpisa lastninske pravice na toženko (npr. do zavrnitve vpisa oziroma umika zemljiškoknjižnega predloga), izpodbijana sodba ne bo imela vpliva na predhodne odločitve zemljiškoknjižnega sodišča v smislu prejudiciranja pridobitve lastninske pravice toženke. V takem primeru izpodbijana sodba ne bo imela učinkov, zemljiškoknjižno sodišče pa bi predlagano vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov v skladu s pravili zemljiškoknjižnega prava zavrnilo.

13. Sodišče druge stopnje nadalje ne sledi pritožbeni graji, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ne bi smelo uporabiti splošnih določil OZ, saj bi lahko stečajni upravitelj tožnika uveljavljal odstopno pravico od prodajnih pogodb v skladu z 267. členom ZFPPIPP, zaradi česar tožnik tudi nima pravnega interesa za obravnavani ugotovitveni zahtevek. Takšnemu stališču pritožbe sodišče druge stopnje ne pritrjuje. Tožnik je namreč v tožbi zatrjeval, da sta predmetni prodajni pogodbi zaradi nedopustnega nagiba pravdnih strank nični. Nična pogodba pa je absolutno neveljavna od samega začetka, kar je enako, kot da pogodbe sploh ni. Ničen pravni posel velja le dejansko, ne pa pravno. Ker je mogoče v skladu z 267. členom ZFPPIPP odstopiti le od veljavno sklenjene dvostranske pogodbe, nična pogodba pa nima nobenega pravnega učinka, tudi odstop od nične pogodbe sam po sebi ne more imeti nobenih pravnih učinkov. Pritožba tako neutemeljeno izpostavlja, da je imel stečajni upravitelj tožnika pravico odstopiti od predmetne prodajne pogodbe. Glede na navedeno pa je neutemeljena tudi pritožbena graja, da zaradi pravice do odstopa tožnik ni imel pravnega interesa za ugotovitev ničnosti predmetne pogodbe.

14. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku nepremičnine izročiti v neposredno posest. Ugotoviti je, da tožnik v tem delu zahtevka, vsebovanega v odločitvi točke B/III izreka izpodbijane sodbe, v bistvu uveljavlja vrnitveni zahtevek, ki ga ureja 92. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določen stvari. Bistvo vrnitvenega zahtevka je, da lastnik na stvari prevzame posest in s tem pridobi pravico uporabe nepremičnine. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženca (drugi odstavek 92. člena SPZ). Iz zakonskega besedila tako izhaja, da je eden od pogojev za uspešnost vrnitvenega zahtevka ta, da je stvar, katere vrnitev se zahteva, v dejanski oblasti toženca. To dejstvo je dolžan v pravdi dokazati tožnik. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moral tožnik za uspešnost vrnitvenega zahtevka navajati in dokazati, da toženka dejansko izvaja oblast nad nepremičninami, katerih vrnitev se zahteva. V tej zvezi sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik v postopku na prvi stopnji takšnih trditev ni podal, niti ni zanikal navedb tožene stranke, da na podlagi prodajne pogodbe še ni prišlo do prenosa posesti nad nepremičninami. Tako je zaključiti, da tožnik v obravnavanem sporu ni navedel dejstev, iz katerih izhaja zatrjevana pravna posledica vrnitve posesti, zato je njegov vrnitveni zahtevek po materialnem pravu neutemeljen in ga je zato potrebno zavrniti.

15. Po ugotovitvi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, in da ugotovljeno dejansko stanje omogoča spremembo izpodbijane sodbe, je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo. Na podlagi obrazloženega je sodbo sodišča prve stopnje v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek iz prvega odstavka točke B/II izreka in točke B/III izreka, v preostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v točkah B/I in B/IV ter v nespremenjenem delu točke B/II izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Sorazmerno majhen del uspeha s pritožbo narekuje odločitev, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, prav tako sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

29.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSK sodba in sklep Cpg 379/2014
• VSK Sklep CDn 354/2017
• VSK sodba in sklep Cpg 327/2014