VSM Sodba IV Kp 29302/2014

Jedro

Možnost izpolnitve posebnega pogoja po pogojni obsodbi.

Izrek

I. Pritožba obsojene M.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojena se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lenartu je kot sodišče prve stopnje 5. 4. 2017 obsojeni M.G. po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo istega sodišča V K 29302/2014 z dne 20. 10. 2014 in pravnomočno dne 30. 12. 2014 ter ji določeno kazen sedem mesecev zapora, izreklo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mora obdolžena vrniti stroške postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso v višini 65,00 EUR. Navedeno je bilo izrečeno v sodbi III Kr 29302/2014.

2. Zoper sodbo se je obsojena pritožila, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o stroških postopka. Razumeti je, da predlaga razveljavitev sodbe in ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe ali da bi pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da bi jo plačila stroškov tega postopka oprostilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica je uveljavljana pritožbena razloga dejansko obrazložila z navedbami iz postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jim to po razumljivih razlogih v sodbi ni sledilo. V pritožbeni obrazložitvi tako pravi, da se je v Zavodu za prestajanje kazni zapora zaposlila, da s prejemki kupuje osnovne potrebščine, da je sprožila postopek osebnega stečaja, ter da zato posebnega pogoja, kot očitno še stroškov postopka s priložnostnimi deli, kljub prestajanju kazni zapora na odprtem oddelku, ne bi mogla izpolniti.

5. Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja s pritožnico, da posameznikove zmožnosti za izpolnitev posebnega pogoja med prestajanjem kazni zapora, niso enake zmožnostim, ko se ta nahaja na prostosti. Toda pritožnica ob enem prezre dolžino obdobja, v katerem bi posebni pogoj morala izpolniti, ter da zato njeni prejemki v vsoti niso bili tako majhni, da bi navedenega pogoja, vsaj v delu, ne mogla izpolniti. Če k temu dodamo, da so se njena zatrjevanja o tehnični nezmožnosti izpolnitve posebnega pogoja zaradi založene številke oškodovankinega transakcijskega računa izkazala za neumestna, ugotovitvam sodišča prve stopnje o pritožničinih nezadostnih prizadevanjih, kot glavnemu razlogu za neizpolnitev navedenega pogoja, ni mogoče nasprotovati.

6. Po obrazloženem, in ker pritožničini prejemki, čeprav le iz naslova dela med prestajanjem kazni zapora niso tako nizki, da ne bi zmogla plačati, sorazmerno nizko določene sodne takse, je bilo ob preizkušeni pritožbi odločeno kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 507. člena 391. člen ZKP).

7. Glede na predhodno določeno dolžnost plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje ter že ocenjene gmotne razmere, pa je pritožbeno sodišče pritožnico plačila sodne takse kot dodatnega stroška pritožbenega postopka oprostilo (prvi odstavek 507. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP ter 11. člen Zakona o sodnih taksah).

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 43926/2011
• VSM Sodba IV Kp 46411/2015
• VSC sodba Kp 241/2000