<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sodba I Cp 546/2017

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2017:I.CP.546.2017
Evidenčna številka:VSM00000512
Datum odločbe:18.07.2017
Senat, sodnik posameznik:Vojko Kušar (preds.), Jasminka Pen (poroč.), Vesna Rezar
Področje:MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:spor o škodi iz prometne nesreče v tujini - pravo, ki ga je treba uporabiti - navezne okoliščine - pravo kraja prometne nesreče - nepremoženjska škoda - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - razmerje z mednarodnim elementom

Jedro

Odločilna navezna okoliščina o zakonodaji, ki se uporablja, ni zakon države povzročitelja prometne nesreče oziroma zakon države, v katerem je vozilo zavarovano, ampak zakon države, v kateri so udeležena vozila registrirana in le, če je bilo v nesreči udeleženo eno samo vozilo, ki je registrirano v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, v kateri se je pripetila nesreča, domača zakonodaja države registracije velja za odgovornost (točka (a) 4. člena Konvencije), kadar pa je bilo v prometni nesreči več vozil, veljajo določbe, navedene pod a) samo, če so vsa vozila registrirana v isti državi (točka (b) 4. člena Konvencije), kar pa v obravnavanem primeru ni bilo, saj so bila v prometni nesreči na hrvaškem ozemlju udeležena vozila, registrirana v različnih državah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi nastale ji stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožnici 4.118,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2014 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 4.000,00 EUR od 25. 9. 2014 do 9. 7. 2015, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna v 15 dneh povrniti tožnici 1.913,96 EUR pravdnih stroškov, od 16. dne po vročitvi sodbe dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi vse do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in posledično zoper odločitev o pravdnih stroških se po pooblaščencu pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da se ne strinja z razsojo sodišča prve stopnje, ki je o tožbenem zahtevku za plačilo nepremoženjske škode, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči dne 12. 8. 2013 kot sopotnica v osebnem avtomobilu, ki je registriran in zavarovan pri toženki v Sloveniji, uporabilo hrvaško pravo, ker je bila prometna nesreča na Hrvaškem. Vse ostale navezne okoliščine namreč odkazujejo na uporabo slovenskega materialnega prava, poleg tega, da je bil voznik in povzročitelj prometne nesreče slovenski državljan, je vozilo registrirano in zavarovano v Sloveniji, tudi tožnica ima prebivališče v Sloveniji, prav tako je v Sloveniji sedež tožene stranke, tožnica se je zdravila in zaključila zdravljenje v Sloveniji in tudi odškodninski spor je nastal le med tožnico in toženko, ki imata obe naslov oziroma sedež v Sloveniji.

Ne glede na to, da bi sodišče pri odločanju glede višine odškodnine moralo upoštevati slovensko materialno pravo, pa je upoštevajoč hrvaško pravo ter orientacijske kriterije za določanje višine odškodnine, tožnici po posamičnih postavkah določilo prenizke odškodnine za nematerialno škodo. Tako je tožnici zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo 4.000,00 EUR od zahtevanih 6.500,00 EUR in pri tem upoštevalo obseg in intenziteto bolečin, kot jih je podal izvedenec. Tožnica je sama izpovedala, kakšne bolečine je trpela in kako dolgo so trajale, sodišče pa ni navedlo nobenega prepričljivega razloga, zakaj je sledilo izvedencu in ne tožnici, ki je izpovedala, da je trpela bolečine v večji intenziteti in v daljšem trajanju, kot je to objektivno ocenil sodni izvedenec. Sodišče pri obsegu bolečin tudi ni upoštevalo, da tožnica ni trpela zgolj telesne bolečine zaradi zloma čolnaste kosti zapestja leve roke, ampak je utrpela tudi številne udarnine leve roke, leve podlahti, prišlo pa je tudi do lažjega zvina vratne hrbtenice, zaradi česar je prav tako trpela bolečine. Ob upoštevanju, da bo tožnica bolečine trpela tudi v bodoče, je tožnica iz tega naslova vsekakor upravičena do višje odškodnine.

Pritožba prav tako uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerilo v prenizkem znesku 3.000,00 EUR. V tem delu pritožba izpostavlja, da tožnica ni bila seznanjena, da bo izvedenec odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti določil na podlagi tablic za ugotavljanje zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se uporabljajo v Republiki Hrvaški, zato si jih tudi ni mogla poiskati na spletu. Zaradi tega je tožnica utemeljeno predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja v zvezi z ugotavljanjem zmanjšanja življenjske aktivnosti, katero je izvedenec ugotavljal na podlagi tablic in je sodišče prve stopnje tožničin predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja neutemeljeno zavrnilo. Tožnica je podala pripombe glede na ugotovljeno 8% zmanjšanje življenjske aktivnosti, kot je ugotovil izvedenec, ki je upošteval tisti del tablice, kjer je določen procent za nedominantno roko, pri tem pa ni pojasnil, zakaj jo šteje za nedominantno, prav tako pa ni pojasnil, zakaj se tožničina trajna invalidnost šteje kot lažje stopnje in ne srednje stopnje, kot tega tudi ni pojasnilo sodišče. Tožnica je omejena pri opravi vseh opravil, kjer je potrebna polna moč leve roke, kar sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, upoštevalo pa tudi ni, da gre za mlado osebo, ki se je v času poškodbe šolala in je pred njo še praktično celo življenje.

Tožnica tudi meni, da je prisojena odškodnina za prestani strah v višini 700,00 EUR od zahtevanih 1.500,00 EUR prenizka. Tožnica je trpela tako primarni, kot sekundarni strah, kar izhaja iz njene izpovedi in iz izvedenskega mnenja, pa tudi trajanje in intenziteta strahu, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje narekuje višjo odškodnino od prisojenih 700,00 EUR iz tega naslova.

Tožnica je prepričana, da ji pripada višja odškodnina za nematerialno škodo, ter da ji posledično pripadajo tudi višji pravdni stroški in zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožnici prizna v celoti zahtevano odškodnino, višje pravdne stroške oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnica priglaša tudi stroške nastale ji v pritožbenem postopku.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. Vse odločilne dejanske okoliščine je pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

6. V obravnavanem primeru tožnica od toženke zahteva odškodnino za utrpelo nematerialno in materialno škodo, ker se je dne 12. 8. 2013 poškodovala v prometni nesreči kot sopotnica v osebnem avtomobilu, ki ga je upravljal zavarovanec toženke, na Hrvaškem, soudeleženi pa sta bili vozili registrirani v Republiki Hrvaški in v Italiji. Zaradi v prometni nesreči utrpelega zloma čolnaste kosti zapestja leve roke od toženke zahteva odškodnino za nastalo ji nematerialno in materialno škodo. Tožnica je za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala 6.500,00 EUR, za prestani strah 1.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 4.200,00 EUR in za premoženjsko škodo, povrnitev potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem, 418,47 EUR, dne 2. 12. 2015 pa je skrčila tožbeni zahtevek za že plačanih 4.000,00 EUR, kolikor je toženka tožnici dne 9. 7. 2015 plačala iz naslova nepremoženjske škode.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku tožnici odmerilo 4.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 700,00 EUR za prestani strah, 3.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti ter zahtevanih 418,47 EUR za premoženjsko škodo zaradi nastalih potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem, skupno torej 8.118,47 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Upoštevajoč, da je toženka tožnici že nakazala nesporen znesek v višini 4.000,00 EUR1, je sodišče prve stopnje razsodilo, kot je navedeno v prvem odstavku obrazložitve te sodbe.

7. Pritožba tožnice, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine nepravilno uporabilo materialno pravo, je neutemeljena. V obravnavanem primeru gre za spor z mednarodnim elementom, ko je potrebno izhajati iz 3. člena Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče (v nadaljevanju Konvencija)2. V postopku ni bilo sporno, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči na ozemlju Republike Hrvaške, v kateri sta bili udeleženi tudi dve vozili, ki nista bili registrirani v isti državi, zato sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je potrebno uporabiti 3. člen Konvencije, po kateri uporablja zakonodaja države, v kateri se je pripetila prometna nesreča in ni mogoče govoriti o izjemah, ki so naštete v 4. členu Konvencije3. Odločilna navezna okoliščina o zakonodaji, ki se uporablja, ni zakon države povzročitelja prometne nesreče oziroma zakon države, v katerem je vozilo zavarovano, ampak zakon države, v kateri so udeležena vozila registrirana in le, če je bilo v nesreči udeleženo eno samo vozilo, ki je registrirano v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, v kateri se je pripetila nesreča, domača zakonodaja države registracije velja za odgovornost (točka (a) 4. člena Konvencije), kadar pa je bilo v prometni nesreči več vozil, veljajo določbe, navedene pod a) samo, če so vsa vozila registrirana v isti državi (točka (b) 4. člena Konvencije), kar pa v obravnavanem primeru ni bilo, saj so bila v prometni nesreči na hrvaškem ozemlju udeležena vozila, registrirana v različnih državah. Sodišče prve stopnje je zato pri odločanju o odškodnini pravilno uporabilo zakonodajo Republike Hrvaške ob upoštevanju hrvaške odškodninske sodne prakse.

8. Pritožba zoper višine tožnici odmerjenih odškodnin za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja ter njegovo intenziteto in vse nevšečnosti tekom zdravljenja, kot izhajajo iz točk 11, 12, 13, 14, 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje glede intenzitete bolečin in bolečinskega obdobja utemeljeno sledi navedbi v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke, ki intenziteto in trajanje tožničinih telesnih bolečin objektivizira v nekoliko krajšem obdobju in manjši intenzivnosti, saj ima tudi po oceni pritožbenega sodišča za to vso podlago v priloženi medicinski dokumentaciji, ki je sestavni del spisovnega gradiva. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da je tožnica dodatno zdravstveno pomoč poiskala šele dne 24. 9. 2013, medtem, ko je do poškodbe prišlo 12. 8. 2013 in šele tedaj je bilo ugotovljeno, da je tožnica v prometni nesreči utrpela zlom čolnaste kosti zapestja leve roke in ne le udarnine, kar bi po oceni pritožbenega sodišča tožnica storila že veliko prej, v kolikor bi bile bolečine resnično takšne intenzitete, kot zatrjuje. Vsa ostala dejstva, ki jih tožnica v zvezi s prestanimi telesnimi bolečinami in nevšečnosti med zdravljenjem ter intenziteto in bolečinskim obdobjem po operativnem posegu, navaja v pritožbi, pa je sodišče prve stopnje že ustrezno upoštevalo z odmerjenim zneskom 4.000,00 EUR iz tega naslova.

9. Tudi odmerjena odškodnina za prestani strah v znesku 700,00 EUR je po oceni sodišča druge stopnje primerna. Res je, da je tožnica zaradi škodnega dogodka utrpela tako primarni strah, ki je bil po mnenju izvedenca do srednje intenzitete, kot sekundarni strah, ki je bil dolgotrajen in je trajal vse do konca zdravljenja (od 12. 8. 2013 do 31. 1. 2014), vendar pa je bil po navedbi izvedenca sekundarni strah le občasno zmerne intenzitete in nikakor ni presegel stopnje običajne zaskrbljenosti, da bi bilo zaradi tega lahko porušeno tožničino duševno ravnovesje, kot zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je tožnici zato znesek za prestani strah odmerilo v primerni višini.

10. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica upravičena do višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Pritožba v tem delu uveljavlja, da je izvedenec pri oceni odstotka zmanjšanja življenjske aktivnosti uporabil hrvaške tablice4, ter da gre za tablice toženke, o čemer tožnica ni bila obveščena in se z njimi ni mogla seznaniti, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlagano dopolnitev izvedenskega mnenja v zvezi z ugotavljanjem odstotka zmanjšanja življenjske aktivnosti za tožnico, ki ga je predlagala, saj je izvedenec o tem prvič govoril šele v dopolnitvi mnenja. Tožnica je namreč podala pripombe glede na ugotovljeno 8% zmanjšanje življenjske aktivnosti, pri čemer pa sodišče prve stopnje izvedencu v zvezi s tem ni postavilo nobenega dodatnega vprašanja.

Sodišče prve stopnje se je o ugovoru tožnice do dopolnitve izvedenskega mnenja, ki ga je tožnica podala v pripravljalni vlogi štev. 6, prispeli na sodišče prve stopnje 18. 10. 2016, opredelilo v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, te razloge pa pritožbeno sodišče v celoti povzema. Uporaba navedenih tablic ne predstavlja izvedbe dokaza, da bi jih bilo potrebno strankam predočiti, tablice so javno dostopne na spletu in namenjene za uporabo strokovnjakom medicinske stroke kot orientacija pri oceni odstotka zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz uvoda navedenih tablic izhaja, da so jih izdelali zdravniki specialisti raznih specialnosti združeni v "Hrvatsko društvo za medicinska vještačenja Hrvatskog liječniškog zbora" v sodelovanju z " Medicinsko sekcijo Hrvatskog društva sudskih vejštaka" in so torej namenjene zgolj strokovnjakom s tega področja. V obravnavanem postopku postavljeni izvedenec medicinske stroke pa odstotka zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti ne navaja zgolj v odstotku, ampak predvsem opisno5. Navedbe izvedenca o trajnem zmanjšanju tožničine aktivnosti tako sovpadajo z izpovedjo tožnice o prikrajšanih in posledicah, ki jih zaradi poškodbe v vsakodnevnem življenju pri delu in rekreaciji trpi6, te deficite pa izvedenec ocenjuje kot 8% zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, ki se nanaša na levo nedominantno roko. Iz trditvene podlage in tožničine izpovedbe tudi ne izhaja, da je tožnica levičarka, zato je ne glede na to, da je pred poškodbo določena dela opravljala tudi z levo roko, ocena, da je zanjo leva roka nedominantna, pravilna.

11. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dosojena odškodnina za nematerialno škodo, ki jo je tožnica utrpela v obravnavanem škodnem dogodku in jo je sodišče prve stopnje odmerilo upoštevajoč ustrezne določbe hrvaškega materialnega prava7, tudi kot celota ustrezna in po višini glede na hrvaško sodno prakso, odstopajoča navzgor. Pritožba sicer smiselno uveljavlja odstop od hrvaške sodne prakse navzdol, vendar brez ustreznega pojasnila in obrazložitve oziroma navedbe vsebine hrvaške sodne prakse v primerljivih primerih, kar je še dodaten razlog, da pritožbenemu očitku ni mogoče pritrditi utemeljenosti.

12. Zaradi vsega navedenega pritožba tožnice ni utemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določilu 353. člena ZPP.

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi nastale ji stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Valorizirana vrednost tega zneska na dan odločanja sodišča prve stopnje 23. 11. 2016 znaša 4.000,00 EUR.
2 3. člen Konvencije določa: "Zakonodaja, ki se uporablja, je zakonodaja države, v kateri se je pripetila prometna nesreča".
3 Slovensko pravo bi bilo v obravnavanem primeru mogoče uporabiti, v kolikor bi bilo v nesreči udeleženo le eno vozilo, registrirano v Republiki Sloveniji, oziroma bi bilo udeleženo več vozil in bi bila vsa registrirana v Republiki Sloveniji (v isti državi).
4 Orijentacijske medicinske tablice za procjenu smanjenja životne aktivnosti.
5 med drugim: obseg levega zapestja je večji za 5 mm, dorzifleksija zaostaja za 5-, volarna fleksija zaostaja za 5-, moč leve roke in levega zapestja je le rahlo slabša v primerjavi z desno roko; zaradi navedenega bo tožnica vedno ovirana pri opravljanju težjih fizičnih del z levo roko, glede športa bo imela ovire pri igranju rokometa in odbojke, pri izvajanju zahtevnejših gimnastičnih vaj, ovirana bo pri daljšem kolesarjenju ali smučanju, torej pri opravljanju takšnih del, ki zahtevajo polno moč v levi roki.
6 Izpoved tožnice na prvem naroku za glavno obravnavo, z dne 17. 6. 2015.
7 Glej točke 7, 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe.


Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Haaška konvencija) - člen 3, 4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwMDAw