VSM Sklep I Cp 637/2017

Jedro

Skupnost dedičev, ki nastane s smrtjo zapustnika, praviloma preneha z delitvijo zapuščine med sodediče. Na osnovi te delitve vsak dedič dobi v izključno last določene stvari in pravice iz zapuščine, ki ustrezajo velikosti njegovega dednega deleža. S sklepom o dedovanju sodišče samo ugotovi, v kakšnem razmerju dediči dedujejo (3. točka drugega odstavka 214. člena ZD), dediči pa si morajo dediščino še razdeliti. To lahko storijo že v zapuščinskem postopku s sklenitvijo dednega dogovora, ki ga sodišče povzame v sklep o dedovanju (tretji odstavek 214. člena ZD), lahko pa to storijo tudi kasneje, po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Sklenitev takšnega sporazuma o delitvi dediščine pa odpade, kadar zapustnik že z oporoko določi, katere stvari gredo posameznim oporočnim dedičem, saj takšno oporočno določilo šteje kot razdelitev zapuščine in je zapuščinsko sodišče (v kolikor se dediči ne sporazumejo drugače) nanj vezano.

Posamezni od zapustnikov kot solastnik spornih nepremičnin z oporoko z njimi kot s celoto ni mogel samostojno pravno veljavno razpolagati tako, da bi jih med dedinji razdelil v naravi.

Izhodišče za iskanje pravega oporočiteljevega namena in razlago oporoke je sama vsebina oporoke. Sodišču se ni potrebno držati posameznih izrazov, temveč je njegova naloga najti smisel, ki izhaja iz izjave poslednje volje kot celote. Pri tem si sodišče sicer lahko pomaga z dejstvi in okoliščinami, ki niso razvidna iz same oporoke, z njeno razlago pa ne sme vnesti vsebine, ki v oporočni volji ni bila izražena. Napotilo iz drugega odstavka 84. člena ZD - razlaga v korist zakonitega dediča ali v korist tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost - je v razmerju do oporočiteljevega pravega namena iz prvega odstavka tega člena tako subsidiarne narave in pride v poštev le v primeru, če je podan dvom o pravem oporočiteljevem namenu.

Sklep o dedovanju je sodna odločba deklaratorne narave, zato je z dajatvenim izrekom, ki bi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju predstavljal izvršilni naslov, tudi sicer nezdružljiva. Ker upniki, četudi v tem postopku priglasijo svoje terjatve, v kolikor niso predlagali ločitve zapuščine skladno s 143. členom ZD, niso stranke zapuščinskega postopka, pa za ugotavljanje v tem postopku s strani upnikov priglašenih terjatev v izreku sklepa o dedovanju ter za napotitev upnikov na pravdo, da te terjatve uveljavijo, zapuščinsko sodišče nima osnove in za takšno postopanje tudi ni nobene potrebe.

Izrek

Pritožbi dedinje V. L. T. se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva temu sodišču vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje v I. točki izreka za dedinji po pokojnem A. T. na podlagi oporoke z dne 16. 12. 1998 in z dne 26. 8. 2008 razglasilo njegovi hčeri V. L. T. in D. T., vsako do 1/2 zapuščine. Ugotovilo je še, da je vdova zapustnika D. T. umrla 10. 8. 2013 tekom predmetnega zapuščinskega postopka, v tem pa nujnega deleža po pokojnem možu ni uveljavljala. V II. točki izreka je za dedinji po pokojni D. T. na podlagi oporoke z dne 16. 12. 1998 in z dne 26. 3. 2008 razglasilo njuni hčeri V. L. T. in D. T., vsako do 1/2 zapuščine. Kot zapuščino po pokojnem A. T. je v III. točki izreka ugotovilo nepremičnine parc. št. 755/1, 755/2 in 754/0, vse k.o. P., vsako do 1/2, dne 28. 6. 2013 izplačana denarna sredstva iz naslova pokojnine pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v znesku 1.223,84 EUR ter pripadajočo razliko pokojnine, nastale zaradi odprave posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF (ZOPRZUKF), do 1/1. Kot zapuščino po pokojni D. T. je v IV. točki izreka ugotovilo nepremičnine parc. št. 755/1, 755/2 in 754/0, vse k.o. P., vsako do 1/2 ter neizplačana denarna sredstva iz naslova pokojnine pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v znesku 197,82 EUR do 1/1. Skladno s V. točko izreka vrednost čiste zapuščine znaša 74.510,00 EUR, zapuščinsko takso pa je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 648,00 EUR in dedinji V. T. L. ter D. T. zavezalo, da jo v roku 15 dni od prejema sklepa o dedovanju plačata vsaka do 1/2, to je v znesku 324,00 EUR. V VI. točki izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo še, kateri od upnikov in v kakšni višini so v predmetnem postopku prijavili terjatve do zapuščine po obeh zapustnikih ter jih napotilo, da priglašene terjatve uveljavljajo v pravdi izven zapuščinskega postopka. V VII. točki izreka je ZPIZ naložilo, da po pravnomočnosti sklepa o dedovanju denarna sredstva, navedena v IV. njegovega izreka, izplača dedinji V. T. L. in D. T., vsaki do 1/1. V VIII. točki izreka je zemljiški knjigi odredilo, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pri solastnem deležu pokojnega A. T. do 1/2 na nepremičninah parc. št. 755/1, 755/2 in 754/0, vse k.o. P., vknjiži lastninska pravica na dedinji V. L. T. in D. T., na vsako do 1/4, enako pa naj zemljiškoknjižno sodišče pri že zgoraj navedenih nepremičninah stori tudi pri solastnem deležu 1/2 celote pokojne D. T..

2. Zoper takšno odločitev, smiselno v celoti, laično pritožbo vlaga hči pokojnih in oporočna dedinja po njiju V. T. L. iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD). Prvenstveno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v oporoki izraženo voljo zapustnikov v sklepu o dedovanju s tem, ko je hčerki zapustnikov V. T. L. ter D. T. kot oporočni dedinji po njiju razglasilo vsako do 1/2 zapuščine, povzelo napačno. V I. in II. točki sklepa o dedovanju je namreč odločilo v nasprotju z dejansko vsebino oporoke. Zakaj je tako ravnalo, sodišče dedinjama ni pojasnilo, prav tako pa ni ugotavljalo, ali so med njima sporna kakšna dejstva v zvezi z veljavnostjo oporoke ter deleži, po katerih dedujeta. Pri tem pa pritožnica poudarja, da dedinji vsebini oporoke in v tej določenim deležem v zapuščinskem postopku niti nista ugovarjali. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo volje zapustnikov v oporoki z dne 16. 12. 1998, hkrati pa je nepravilno uporabilo tudi materialno pravo, ker v sklepu o dedovanju ni upoštevalo v oporoki določeno fizično delitev nepremičnine, to je stanovanjske hiše na naslovu V. 78, P.. Dedinji fizični delitvi nepremičnine, kot izhaja iz oporoke z dne 16. 12. 1998, v zapuščinskem postopku nista nasprotovali, saj je bila takšna delitev s starši in med dedinjama ustno dogovorjena že leta 1996 iz razloga dograditve hiše s strani V. T. L. ter njenega moža. Slednja sta leta 1996 izključno s svojimi denarnimi sredstvi znatno povečala obstoječo hišo na naslovu V. 78, saj sta dogradila prvo nadstropje in mansardo hiše z dvema dodatnima sobama in streho nad njima. Pritožnica pojasnjuje, da ima hiša na naslovu V. 78 klet z oštevilčenimi posameznimi deli in garažo, pritličje, prvo nadstropje ter mansardo, stavbno zemljišče pa se deli na dva dela, nepremičnini parc. št. 755/1 ter 755/2 in skupno dvorišče parc. št. 754/0, vse k.o. P.. Iz oporoke zapustnikov je po prepričanju pritožbe jasno razvidno, da je bila določena fizična delitev stanovanjske hiše med dedinjo D. T. in V. T. L.. Zapisana volja zapustnikov ne dopušča dvoma, da je bila hiša na V. 78 razdeljena tako, da je D. T. postala lastnica stanovanja v pritličju hiše, skupaj z določenimi kletnimi prostori in garažo, in lastnica nepremičnine parc. št. 755/2 ter hkrati solastnica dvorišča na parc. št. 754/0. Dedinja V. T. L. pa je v oporoki imenovana kot lastnica stanovanja v prvem nadstropju in mansarde, skupaj z v oporoki določenimi kletnimi prostori, ter kot lastnica nepremičnine parc. št. 755/1 ter solastnica dvorišča pred hišo nepremičnine parc. št. 754/0. Takšna delitev hiše na naslovu V. 78 je bila ves čas upoštevana oziroma realizirana in je bil med dedinjama tudi sklenjen dogovor, da se volja zapustnikov v oporoki v celoti upošteva. Ob takšnem dejanskem stanju pritožnica zato ne razume stališča prvostopenjskega sodišča na zadnjem naroku dne 8. 3. 2017, da takšne delitve nepremičnine ni mogoče upoštevati, ker fizična delitev nepremičnine ni zemljiškoknjižno izvedena. Pritožnica navaja, da je navedenemu na zadnjem naroku ugovarjala, sodišče, ki je na tem naroku spremenilo deleže iz oporoke, pa s tem zaradi vlaganj prikrajšani dedinji V. T. L. ni dalo primernega roka, da odpravi vzrok prikrajšanja. Prav tako je ni opozorilo, da bo prikrajšana za dediščino, v kolikor nepremičnina na naslonu Vičeva 78 ne bo etažirana. Pritožnica oporeka tudi prvostopenjski odločitvi v IV. točki (pravilno VI. točki) izreka. Navaja, da terjatve do zapuščine T. A. v višini 2.924,43 EUR s pripadki ne priznava, saj ta, ker so dediči pokojnega A. T. preplačali neizvedene storitve oskrbe v Domu upokojencev P., ne obstoji. Glede na navedeno dedinja V. T. L. sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep o dedovanju spremeni tako, da bo v celoti upoštevana oporoka zapustnikov z dne 16. 12. 1998, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih navedb kot v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče pritrjuje pritožbenemu prepričanju, da je sodišče prve stopnje oporočno voljo obeh zapustnikov v izreku izpodbijanega sklepa napačno povzelo. Navedeno je sicer moč pripisati zmotnemu materialnopravnemu pristopu pri obravnavanju zadeve, vendar hkrati ne gre spregledati, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi predmetnega sklepa o dedovanju tudi ne ponudi razlogov o tem, zakaj je dedinjo V. T. L. ter D. T. po obeh zapustnikih razglasilo kot oporočno dedinjo do 1/2 zapuščine. Volja zapustnikov, da njuni hčeri po njiju dedujeta celotno zapuščino po enakih delih, iz njunih oporok z dne 16. 12. 1998 namreč ne izhaja.

5. Uvodoma velja pojasniti, da je sodišče prve stopnje zapuščinsko zadevo po dne 22. 6. 2013 umrlem A. T. ter zapuščinsko zadevo po njegovi pokojni ženi D. T., ki je svojega moža sicer preživela, vendar nato dne 10. 8. 2013 umrla le slaba dva meseca po njegovi smrti, s sklepom D 449/2013, D 563/2013 z dne 5. 6. 2014 združilo v skupno obravnavanje pod opr. št. D 449/2013. Oba zapustnika sta dne 16. 12. 1998, sicer v ločenih listinah (list. št. 21 predmetnega spisa in list. št. 16 priloženega spisa D 563/2013), sestavila oporoko,¹ s katero sta razpolagala v korist njunih hčera V. T. L. ter D. T.. O tem, da sta bila oba oporočitelja v času testiranja oporočno sposobna ter da njuni oporoki z dne 16. 12. 1998 izpolnjujeta obličnostne zahteve, naslovno sodišče nima pomislekov. Glede na podatke predmetnega spisa pa naslovno sodišče kot točna povezama tudi zatrjevanja pritožbe, da sta obe oporočni dedinji oporoki po svojih starših priznali in njuni vsebini nista kakorkoli nasprotovali.

6. Po vpogledu v oporoki z dne 16. 12. 1998 sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da oporočitelja z njima nista razpolagala z alikvotnimi deleži zapuščine oziroma z zapuščino kot s celoto (to je tako, da bi na primer eno od hčera določila za dedinjo vsega svojega premoženja do celote, ali pa vsako od hčera do 1/2 zapuščine), temveč so bile predmet oporočnega razpolaganja nepremičnine parc. št. 755/1, 755/2 in 754/0, vse k.o. P., katerih solastnika sta bila zapustnika vsak do 1/2 celote (zemljiškoknjižni izpiski na list. št. 17, 18 in 19). Iz oporok po obeh zapustnikih, četudi so izražene v ločenih listinah, jasno izhaja volja, da po njuni smrti hčerki D. T. pripada nepremičnina parc. št. 755/2, na nepremičnini parc. 754/0, na kateri stoji stanovanjska hiša, pa ji pripadajo pritličje ter kletni prostori št. 1, 2 in 5, pri čemer oporoka vsebuje grafični prikaz kletnih prostorov, ki so oštevilčeni. Hčerki zapustnikov V. T. L. pa pripada nepremičnina parc. št. 755/1, na nepremičnini parc. št. 754/0, kjer stoji stanovanjska hiša, pa ji pripadajo prvo nadstropje, podstrešje (mansarda) ter kletni prostori št. 3, 4 in 6. Stopnišča stanovanjske hiše oporočitelja označujeta kot skupna, na zemljišču, na katerem hiša stoji, pa določata skupno lastnino obeh hčera, pri čemer si hči V. na tej parceli lahko zgradi garažo.

7. Glede na zgoraj povzeto vsebino oporočnega razpolaganja naslovno sodišče sicer ne oporeka stališču pritožbe, da sta zapustnika s svojimi nepremičninami razpolagala tako, da sta jih posamezne razdelila med dedinji, pri čemer je bila nepremičnina parc. št. 754/0, na kateri stoji stanovanjska hiša, ob tem fizično razdeljena v naravi. Skupnost dedičev, ki nastane s smrtjo zapustnika, praviloma preneha z delitvijo zapuščine med sodediče. Na osnovi te delitve vsak dedič dobi v izključno last določene stvari in pravice iz zapuščine, ki ustrezajo velikosti njegovega dednega deleža. S sklepom o dedovanju sodišče samo ugotovi, v kakšnem razmerju dediči dedujejo (3. točka drugega odstavka 214. člena ZD), dediči pa si morajo dediščino še razdeliti. To lahko storijo že v zapuščinskem postopku s sklenitvijo dednega dogovora, ki ga sodišče povzame v sklep o dedovanju (tretji odstavek 214. člena ZD), lahko pa to storijo tudi kasneje, po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Sklenitev takšnega sporazuma o delitvi dediščine pa odpade, kadar zapustnik že z oporoko določi, katere stvari gredo posameznim oporočnim dedičem, saj takšno oporočno določilo šteje kot razdelitev zapuščine in je zapuščinsko sodišče (v kolikor se dediči ne sporazumejo drugače) nanj vezano.² Pravkar navedeno tudi pritožnica sicer pravilno izpostavlja, vendar pa ji sodišče druge stopnje z vidika pravilne uporabe materialnega prava na tem mestu mora pojasniti, da oporočno razpolaganje posameznega zapustnika v obravnavanem primeru izolirano od oporočne volje drugega zapustnika z delitvijo nepremičnega premoženja med dedinji oziroma z delitvijo posamezne nepremičnine v naravi, kakor iz oporok obeh zapustnikov z dne 16. 12. 1998 sicer izhaja, sporazuma o delitvi zapuščine med dedinjama v smislu zgoraj obrazloženega ne more pravno veljavno nadomestiti. Do takšnega položaja bi upoštevaje, da je oporočna volja obeh zapustnikov, izražena sicer v ločenih listinah, vendar istega dne, usmerjena v povsem enako pravno posledico v smislu lastninskega položaja obeh dedinj na nepremičninah zapustnikov po njuni smrti, namreč lahko prišlo le, v kolikor bi oba zapustnika umrla sočasno (komorienca).³ Glede na to, da sta bila oporočitelja solastnika že zgoraj navedenih nepremičnin vsak do 1/2 celote, bi namreč z njimi kot s celoto na način kot izhaja iz njunih oporok z dne 16. 12. 1998 lahko veljavno razpolagala le skupaj oziroma hkrati. Do takšnega pravnega učinka pa glede na to, da se skladno s prvim odstavkom 123. člena ZD šele s smrtjo uvede dedovanje po umrlem, v istem trenutku pa po določbi 132. člena ZD po samem zakonu pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče, v obravnavanem primeru, kjer je eden od zapustnikov preživel drugega, ni prišlo. S smrtjo zapustnika A. T. dne 22. 6. 2013 je tako prišlo do dedovanja zgolj njegovega solastnega deleža do 1/2 celote na spornih nepremičninah, do dedovanja drugega solastnega deleža na teh nepremičninah pa je prišlo šele s smrtjo zapustnice D. T. dne 10. 8. 2013. Navedeno pa pomeni, da posamezni od zapustnikov kot solastnik spornih nepremičnin z oporoko z njimi kot s celoto ni mogel samostojno pravno veljavno razpolagati tako, da bi jih med dedinji razdelil v naravi.⁴

8. Kljub zgoraj obrazloženem pa pritožnica utemeljeno opozarja, da iz oporok z dne 16. 12. 1998 ne izhaja volja zapustnikov, da njuni hčeri po njima na podlagi oporoke dedujeta vsaka do 1/2 zapuščine. Ob tem, ko zgoraj obravnavanega pravnega vidika sodišče prve stopnje glede na podano argumentacijo ni upoštevalo, pa v sklepu o dedovanju tudi ni pojasnjeno in to ne izhaja niti iz zapisnikov o opravljenih zapuščinskih obravnavah, iz kakšnega razloga je prvostopenjsko sodišče prišlo do takšnega zaključka ter odločilo kot izhaja iz I., II. in posledično VIII. točke izreka izpodbijanega sklepa. Četudi pritožnica smiselno pojasnjuje, da sodišče prve stopnje fizične delitve nepremičnin skladno z oporokama ni upoštevalo, ker na njih oziroma na stanovanjski nepremičnini ni vzpostavljena etažna lastnina, tako da njene fizične delitve ni mogoče zemljiškoknjižno evidentirati, prvostopenjske odločitve v tem obsegu zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih niti ni mogoče preizkusiti (kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Kot pojasnjeno že zgoraj zapustnika z oporoko nista razpolagala s celotno zapuščino oziroma njenim alikvotnim delom (zato na tem mestu tudi ni odveč pripomniti, da oporoki z dne 16. 12. 1998 volje zapustnikov glede dedovanja njunih denarnih sredstev ne odražata, z vprašanjem, ali sta zapustnika želela oporočno razpolagati tudi s temi in na kak način, pa se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu niti ni ukvarjalo), temveč zgolj z nepremičninami parc. št. 755/1, 755/2 in 754/0, vse k.o. P., oziroma je glede na dejstvo, da sta bila vsak lastnik navedenih nepremičnin do 1/2 celote in je eden preživel drugega, pravilno šteti, da sta oporočno razpolagala vsak s svojim solastnim deležem na teh nepremičninah. Pritožnica pa pravilno pripominja, da iz oporok z dne 16. 12. 1998 vendarle izhaja drugačna volja kot takšna, da bi zapustnika solastni delež na posamezni nepremičnini med dedinji razdelila po enakih delih, kakor jo sicer odraža izpodbijani sklep.

9. Pravila za razlago oporoke določa 84. člen ZD. Skladno s tem je oporočna določila potrebno razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, če nastane dvom, pa se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Izhodišče za iskanje pravega oporočiteljevega namena in razlago oporoke je sama vsebina oporoke. Sodišču se ni potrebno držati posameznih izrazov, temveč je njegova naloga najti smisel, ki izhaja iz izjave poslednje volje kot celote. Pri tem si sodišče sicer lahko pomaga z dejstvi in okoliščinami, ki niso razvidna iz same oporoke, z njeno razlago pa ne sme vnesti vsebine, ki v oporočni volji ni bila izražena. Napotilo iz drugega odstavka 84. člena ZD - razlaga v korist zakonitega dediča ali v korist tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost - je v razmerju do oporočiteljevega pravega namena iz prvega odstavka tega člena tako subsidiarne narave in pride v poštev le v primeru, če je podan dvom o pravem oporočiteljevem namenu.⁵ Tega pa sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru ne ugotavlja. Utemeljena je zato pritožbena graja, da sta oporoki zapustnikov z dne 16. 12. 1998 vsebinsko jasni, le da sodišče prve stopnje volje zapustnikov ni pravilno povzelo. Kljub dejstvu, da zapustnika kot solastnika spornih nepremičnin z njimi samostojno nista mogla pravno učinkovito oporočno razpolagati tako, da bi jih med dedinji razdelila v naravi, kot obširno pojasnjeno že zgoraj, pa navedeno še ne pomeni, da iz njunih oporok ni mogoče razbrati, kakšna oporočna volja je bila izražena. Glede na to, da sta zapustnika sicer v ločenih listinah vendar istega dne izrazila povsem enako voljo glede lastniškega položaja posameznih njunih nepremičnin po njuni smrti, bi sodišče prve stopnje glede na s strani obeh zapustnikov zasledovano enako pravno posledico namreč moglo in moralo razbrati pravo voljo oporočiteljev glede razpolaganja s solastnim deležem vsakega na posamezni od nepremičnin, do prenosa katerih na dedinje je upoštevaje dejstvo, da je eden zapustnik preživel drugega, v obravnavanem primeru ob smrti vsakega od njiju dejansko prišlo. V okviru novega odločanja bo sodišče prve stopnje tako moralo razjasniti, v korist katere od dedinj in v kakšnem obsegu sta zapustnika z oporokama z dne 16. 12. 1998 razpolagala s solastnim deležem na posamezni od njunih nepremičnin. Glede na to, da pritožnica pravilno izpostavlja, da sta dedinji oporoki priznali in njuni vsebini tekom zapuščinskega postopka nista kakorkoli oporekali, pa po naziranju naslovnega sodišča med dedinjama niti niso sporna dejstva, od katerih je odvisna njuna pravica do dediščine, zato napotitev na pravdo skladno z 210. členom ZD za pravilno odločitev v zadevi ne bo potrebna.⁶ Glede solastnih deležev nepremičnin parc. št. 755/1 in 755/2, obe k.o. P., je glede na jasno oporočno voljo zapustnikov, da naj prva po njuni smrti postane last V. L. T., druga pa D. T., sicer evidentno, da se solastna deleža na posamezni od teh nepremičnin v celoti preneseta na zgolj eno od dedinj. V kakšnem razmerju pa sta zapustnika v korist obeh dedinj oporočno razpolagala vsak s svojim solastnim deležem na nepremičnini parc. št. 754/0 k.o. P., na kateri stoji stanovanjska hiša, pa bo sodišče prve stopnje, v kolikor se dedinji o tem ne bi sporazumeli, moralo ugotoviti izhajajoč iz razmerja, v katerem je bila ta nepremičnina skladno z oporočno voljo obeh zapustnikov v naravi razdeljena med njiju. V kolikor bi se izkazalo za potrebno, pa naj sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem v postopek pritegne ustrezno strokovno pomoč.

10. Na tem mestu ni odveč pripomniti še, da so zatrjevanja pritožnice o vlaganju lastnih denarnih sredstev v dograditev stanovanjske hiše v predmetni pritožbi sicer podana prvič. Vendar pa glede na to, da je bil po trditvah pritožbe tako zatrjevan vložek upoštevan že pri oblikovanju oporočne volje obeh zapustnikov, v oporokah zapustnikov določeni delitvi nepremičnin, ki je po navedbah pritožnice že več let realizirana, pa dedinji v teku zapuščinskega postopka nista oporekali, naslovno sodišče ne vidi razloga, da teh zatrjevanj sodišče prve stopnje kot pravočasne trditvene podlage v okviru novega odločanja ne bi obravnavalo. Glede na neskladne navedbe predmetne pritožbe in vsebine oporok z dne 16. 12. 1998 o legi stanovanjske hiše na nepremičninah, ki so bile predmet oporočnega razpolaganja, pa naj sodišče prve stopnje razišče tudi, na kateri oziroma na katerih od teh nepremičnin stanovanjska hiša dejansko stoji.

11. Z vidika pravilne uporabe materialnega prava pa naslovno sodišče opozarja še, da volja v zvezi z razpolaganjem z denarnimi sredstvi kot kasneje pridobljenem premoženju iz oporok zapustnikov z dne 16. 12. 1998 izrecno ne izhaja, zato bo sodišče prve stopnje moralo šele ugotavljati, ali in v kakšnem razmerju sta imela zapustnika namen oporočno razpolagati tudi s temi sredstvi. V kolikor volje oporočiteljev v tej smeri ne bi ugotovilo, je namreč prišlo do dedovanja denarnih sredstev na podlagi zakona, pri tem pa sodišče prve stopnje ne sme spregledati, da skladno z 11. členom ZD kot zakonita dedinja po pokojnem A. T. pride v poštev tudi njegova žena, sedaj že pokojna D. T., saj se dedovanju po pokojnem možu ni odpovedala. Dediči dediščino namreč pridobijo ipso iure in za to ni potrebno nikakršno njihovo ravnanje, zlasti jim ni treba izjaviti, da dediščino sprejemajo. Po našem pravu tako velja domneva, da osebe, poklicane k dedovanju, dediščino sprejemajo, to domnevo pa lahko izpodbijejo s tem, da se dediščini odpovedo (133. člen ZD).⁷ Ker pa je D. T. umrla še pred koncem zapuščinske obravnave, pa je skladno s 134. členom ZD pravica odpovedati se dediščini prešla na njene dediče.

12. V zvezi s pritožbenim nasprotovanjem terjatvi upnika Doma upokojencev P. v razmerju do pokojnega A. T. v višini 2.924,43 EUR s pripadki, pa naslovno sodišče pritožnici pojasnjuje, da v izreku izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ne ugotavlja obstoja te terjatve, temveč v VI. točki njegovega izreka ugotavlja zgolj, kateri od upnikov zapustnikov ter v kakšni višini so v predmetnem postopku priglasili svoje terjatve. Glede na sprejeto odločitev o razveljavitvi izpodbijanega sklepa v celoti pa še pripominja, da je sklep o dedovanju sodna odločba deklaratorne narave, zato je z dajatvenim izrekom, ki bi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju predstavljal izvršilni naslov, tudi sicer nezdružljiva. Ker upniki, četudi v tem postopku priglasijo svoje terjatve, v kolikor niso predlagali ločitve zapuščine skladno s 143. členom ZD, niso stranke zapuščinskega postopka, pa za ugotavljanje v tem postopku s strani upnikov priglašenih terjatev v izreku sklepa o dedovanju ter za napotitev upnikov na pravdo, da te terjatve uveljavijo, zapuščinsko sodišče nima osnove in za takšno postopanje tudi ni nobene potrebe. Skladno z določbo 142. člena ZD z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo na dediče namreč ipso iure preidejo tudi obveznosti zapustnika, le da je odgovornost dediča zanje omejena do višine podedovanega premoženja. V kolikor so te terjatve sporne, kakor (deloma) tudi v obravnavanem primeru, pa jih je upnik tudi brez napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča aktivno (procesno) legitimiran uveljavljat v pravdi s postavitvijo ustreznega dajatvenega zahtevka zoper dediča oziroma dediče zapustnika (in torej ne gre za terjatev do zapuščine pokojnega, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa) na podlagi 142. člena ZD.

13. Brez pravne osnove pa je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v VII. točki izreka izpodbijanega sklepa. Glede na to, da sodišče prve stopnje kot zapuščino po pokojni D. T. v IV. točki izreka tega sklepa ugotavlja tudi neizplačana denarna sredstva iz naslova pokojnine pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v znesku 197,82 EUR, že odločitev o tem, da je ZPIZ po pravnomočnosti sklepa o dedovanju dolžan vsaki od dedinj izplačati celotni zgoraj navedeni denarni znesek, ne vzdrži kritične presoje. Že zgoraj pa je pojasnjeno, da sklep o dedovanju ni sodna odločba dajatvene narave, zato za nalaganje plačilne obveznosti zneskov, ki sestavljajo zapuščino pokojnih, ZPIZ-u ni pravne podlage. Pred imenovanim zavodom se bosta V. T. L. ter D. T. kot dedinji (in tudi v kakšnem obsegu sta dedovali) po D. T. namreč izkazali na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, kar pa zadošča za uveljavitev še neizplačanih zneskov pokojnine pri ZPIZ.

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi dedinje V. T. L. skladno s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD kot utemeljeni ugodilo, sklep o dedovanju sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo temu sodišču vrnilo v novo odločanje. Drugačna odločitev bi bila namreč nezdružljiva s pravico dedinj do obravnavanja ter pravico do pritožbe.

15. V okviru novega odločanja naj sodišče prve stopnje znova odloči v zadevi upoštevaje že zgoraj izražena pravna stališča, svojo odločitev pa naj pri tem ustrezno argumentira.

-------------------------------
¹ Zapustnika sta svojo oporočno voljo z dne 16. 12. 1998 dne 26. 3. 2009 sicer deloma spremenila (Popravek oporoke na list. št. 22), vendar takšna sprememba za odločitev v predmetni zadevi, ker se nanaša na dedovanje moža V. T. L. V. L. po njej (po V. T. L.), ni relevantna.
² Tako tudi VSL sklep I Cp 1905/2004 z dne 5. 1. 2005.
³ Za dedovanje po sočasno umrlih se v našem pravnem redu, ker ZD tega vprašanja ne ureja, uporablja pravno pravilo iz § 25 Občega državljanskega zakonika (ODZ). Skladno s tem velja, da mora v dvomu, katera izmed dveh ali več oseb je preminila najprej, tisti, ki trdi, da je eden ali drugi prej umrl, svojo trditev dokazati. V kolikor tega ne more, se domneva, da so vsi umrli ob istem času, in ni mogoče govoriti o prenosu pravic enega na drugega. Navedeno pomeni, da je dedovanje enega po drugem med sočasno umrlimi izključeno (UPRS sodba I U 386/2015 z dne 26. 5. 2015).
⁴ Tako tudi VSL sklep I Cp 4294/2009 z dne 10. 2. 2010.
⁵ Tako VS RS sodba II Ips 63/2016 z dne 14. 7. 2016, sodba II Ips 235/1999 z dne 15. 12. 1999 in sodba II Ips 565/1998 z dne 25. 8. 1999.
⁶ Tako tudi VSL sklep I Cp 133/2012 z dne 3. 10. 2012.
⁷ K. Zupančič v Dedovanje z uvodnimi pojasnili, osma spremenjena in dopolnjena izdaja, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 114.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 4678/2010
• Sodba II Ips 565/98
• VSL sodba I Cp 56/99