VSM Sodba II Kp 46744/2015

Jedro

Obdolženec je storitev kaznivega dejanja zanikal in ga zato ni mogel obžalovati, tega pa se mu pri odmeri kazenske sankcije ne sme šteti v škodo. Tudi ogrozitev tujega premoženja kot ustavno zavarovane kategorije ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino, saj je povzročitev premoženjske škode drugemu zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženca M.Č.B. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu v pogojni obsodbi določena kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora zniža na 1 (eno) leto zapora.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 46744/2015 z dne 4. 1. 2017 obdolženca M.Č.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu ter tretjem v zvezi s prvim odstavkom 58. člena istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter posebni pogoj, da oškodovani gospodarski družbi I. d.o.o. (v nadaljevanju oškodovana družba) v roku dveh let in šestih mesecev povrne škodo v višini 27.397,87 EUR, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženca, odvetnika J.L., obdolženca, o stroških pooblaščenega odvetnika oškodovane družbe, odvetnika M.F., pa bo odločeno s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženec dolžan oškodovani družbi plačati znesek terjatve, potrjene v poenostavljeni prisilni poravnavi v deležu 70 % od 39.139,82 EUR, torej v višini 27.397,87 EUR, v preostanku glavnice 39.139,82 EUR s pripadki, zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 4. 2014 dalje do prenehanja obveznosti, pa je bila oškodovana družba napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP, kot navaja uvodoma v pritožbi, ter zoper odločbo o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi ter obdolženca oprosti očitka po obtožbi, oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pregled zadeve je pokazal naslednje:

4. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podan, ker sodišče prve stopnje v sodbi ni povzelo bistveno iz izpovedbe priče B.V., in sicer, da je bil pogoj za sklenitev posla in dobavo traktorja plačilo avansa v višini 1.000,00 EUR, kot je povedala priča, ne pa obdolženčevo zatrjevanje, da bo traktor še istega dne, ko bo dobavljen, plačan, ker naj bi že imel stranko, ki bo traktor kupila. Njena izpovedba je bila po njeni oceni napačno oziroma nepopolno povzeta, zato je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe oziroma je med odločilnimi dejstvi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v samih zapisnikih o izpovedbah.

5. Ni ji mogoče pritrditi. Navedeno trditev pritožba pojasnjuje z drugačno dokazno oceno od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, torej graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Protispisnost iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi bila podana takrat, ko sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne bi pravilno povzelo vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje karkoli napačno povzelo iz listin oziroma izpovedb, pa iz obrazložitve sodbe ni razvidno, saj je med drugim pravilno povzelo tudi izpovedbo priče B.V. ter jo ocenilo, prav tako pa izrek sodbe ni v nasprotju z njenimi razlogi. V opisu kaznivega dejanja je navedeno, da je obdolženec aprila 2014 v Lenartu zaposlenim v oškodovani družbi lažno zatrjeval, da bo naročeno blago še istega dne, ko bo traktor dobavljen, plačal, saj že ima stranko, ki želi traktor kupiti, in da je v podkrepitev svojih navedb plačal avans v višini 1.000,00 EUR, navedeno dejstvo pa je pravilno povzeto iz izvedenih dokazov in izpovedba priče V. v obrazložitvi sodbe glede tega ni napačno in tudi ne nepopolno povzeta. Zaslišana v preiskavi je pojasnila, da je obdolženi v zvezi z naročilom traktorja poklical po telefonu in prosil, če se lahko traktor pripravi ter da bo avans plačal še isti dan, kar je tudi storil, zato je naročila, da traktor pripravijo, obdolženec pa je nato sporočil, da bo razliko do celotne cene plačal še isti dan, saj ima že kupca za traktor, in sicer dve ženski, ki sta mu že predali gotovino in ki bo na njihov račun nakazana naslednji dan, a denarja nato ni nakazal, kljub temu, da je bil traktor odpremljen in da je po telefonu zatrjeval, da ga je plačal (list. št. 52 spisa). V obrazložitvi sodbe takšna izpovedba ni v ničemer napačno ali nepopolno povzeta in z ničemer ni v nasprotju opis obdolženčevega lažnega zatrjevanja v izreku sodbe. Navedba pritožbe, da ključni moment za dobavo traktorja ni zatrjevanje obdolženca, da bo blago še istega dne plačano, ampak plačilo avansa, pa ne pojasnjuje protispisnosti glede odločilnih dejstev, sicer pa je obdolženec tako s plačilom avansa kot zatrjevanjem, da bo traktor takoj po dobavi plačal, preslepil zaposleno v oškodovani družbi, da je traktor odpremila, preostanka kupnine pa jim ni izročil. Pritožba pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja neutemeljeno, pritožbeno sodišče pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo niti, ko je sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

6. V kateri smeri naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon in za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, pritožba ne konkretizira. Iz vsebine njenih navedb, ko pojasnjuje da niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, saj oškodovana družba ni bila poplačana zaradi finančne krize družbe S. d.o.o., ki pa ni izvirala iz poslovanja trgovine F., temveč iz upravljanja nepremičnin, pa izhaja, da navedeno kršitev uveljavlja na podlagi lastne dokazne ocene izvedenih dokazov, ki pa v podatkih spisa nima podlage. Ker tudi sicer kršitve kazenskega zakona ni mogoče uveljavljati v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba neutemeljena tudi, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona.

7. Tudi pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja pritožba neutemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter zanesljivo zaključilo, da je storil očitano kaznivo dejanje. Svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

8. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor in skuša ponovno prepričati, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj B.V. ni mogel zatrjevati, da ji bo traktor plačal še isti dan, ko bo ta dobavljen, glede na to, da tega dne sploh še ni razpolagal z računom oškodovane družbe, niti z gotovino končnega kupca. Navaja, da nenazadnje tudi iz računa oškodovane družbe izhaja rok plačila 11. 4. 2014 in meni, da obdolžencu ni mogoče očitati, da je že pri sklenitvi posla, torej ob naročilu traktorja, imel naklep, da le-tega ne bo plačal, saj so mu plačilo onemogočile davčne izvršbe s strani FURS-a in slabo finančno stanje družbe S. d.o.o.

9. S pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Neprepričljivemu obdolženčevemu zagovoru sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo in je v sodbi tudi sprejemljivo pojasnilo razloge za to. Priča B.V. je namreč povedala, da ji je obdolženec po plačilu avansa zagotovil, da bo razliko do celotne cene plačal še isti dan, ko bo traktor dobavljen, saj ima že dve kupki, ki sta mu tudi že predali gotovino in bo na njihov račun denar naslednji dan nakazan, zaradi korektnega predhodnega sodelovanja z družbo S. d.o.o. pa je obdolžencu zaupala, da bo tudi tokrat naročeni traktor plačal. Pogoj za pripravo traktorja je bilo plačilo avansa, za izročitev traktorja pa takojšnje plačilo ob dobavi, in ko je preverila, da je avans plačan, je servisu naročila, da naj traktor pripravijo in ga takoj dostavijo družbi S. d.o.o., nato pa je zanj še istega dne, to je 3. 4. 2014, izstavila račun, izdajnico in homologacijo. Pojasnila je, da so za račun vedno določili valuto 8 dni, saj v kolikor bi določila valuto na dan izdaje, bi to pomenilo, da je račun že plačan, povedala pa je še, da je, ko je ugotovila, da račun ni bil plačan, obdolženca naslednji dan po dobavi traktorja poklicala in ga opomnila, da ga plača, on pa ji je zagotovil, da je to že storjeno, kar ni bilo res, kasneje pa se na telefon ni več oglašal. Tudi priča E.Š. je povedala, da je iz istega razloga kontaktirala z obdolžencem in da je tudi njej zagotovil, da bo račun plačan, priča M.K. pa je pojasnila, da sta z materjo R.K. istega dne, ko so ju poklicali iz trgovine F., da so dobili traktor, slednjega v celoti plačali v gotovini, in sicer v znesku 42.977,68 EUR, kar je potrjeno tudi z blagajniškim prejemkom št. 243 z dne 2. 4. 2014. Tako ni dvoma, da je obdolženec že en dan pred dobavo traktorja razpolagal z zneskom, s katerim bi račun lahko poravnal, kot je to obljubljal zaposlenim v oškodovani družbi, zato pritožbi, ki prikazuje druge razloge za neizpolnitev obveznosti, ni mogoče pritrditi. Na trditev pritožbe, da obdolženec naročenega traktorja ni mogel plačati zaradi slabega finančnega položaja družbe S. d.o.o. in davčnih izvršb s strani FURS-a, je pravilno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v točkah 17, 18 in 19 sodbe. Glede zmožnosti plačila traktorja je po pregledu transakcijskega računa družbe S. d.o.o., odprtega pri Novi KBM d.d., pravilno zaključilo, da oškodovani družbi zavestno ni plačal naročenega traktorja, saj je družba S. d.o.o. v tem obdobju na transakcijski račun ves čas prejemala prihodke in tudi poplačevala obveznosti do drugih upnikov, kar sicer navaja tudi pritožba, zato je pravilno zaključilo, da je za poplačilo obveznosti do oškodovane družbe sredstva imel. Pritožba pa tudi prezre, da je blokada transakcijskega računa družbe S. d.o.o. zaradi davčnih izvršb s strani FURS-a nastopila šele več kot en mesec po zapadlosti računa oškodovane družbe, kar prav tako potrjuje, da je imel obdolženec za plačilo traktorja dovolj sredstev. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča o obdolženčevem goljufivem namenu, saj je denar, ko je za traktor prejel gotovino v višini 42.977,68 EUR, očitno raje porabil za druge namene, potem ko je oškodovani družbi plačal le avans v višini 1.000,00 EUR, in kasneje, po opominjanju, še znesek v višini 1.500,00 EUR, medtem ko preostalega zapadlega dolga, kljub obljubam o takojšnjem plačilu, vse do sedaj ni poravnal. Pritožbeni razlagi poteka dogovarjanja in poslovanja oškodovane družbe in družbe S. d.o.o. ter ostalim navedbam, s katerimi želi prikazati, da obdolžencu storitev kaznivega dejanja in direktnega naklepa ni mogoče očitati, glede na obrazloženo ni mogoče pritrditi.

10. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

11. Z navedbo, da sodišče prve stopnje obdolžencu v napadeni sodbi neupravičeno očita, da tekom postopka ni pokazal prav nobenega obžalovanja oziroma dejanskega kesanja, pritožba smiselno graja odločbo o kazenski sankciji, saj je ta okoliščina v sodbi poudarjena v razlogih o kazenski sankciji. Pritožba ima prav, saj je obdolženec storitev kaznivega dejanja zanikal in ga zato ni mogel obžalovati, tega pa se mu pri odmeri kazenske sankcije ne sme šteti v škodo. Tudi ogrozitev tujega premoženja kot ustavno zavarovane kategorije ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino, saj je povzročitev premoženjske škode drugemu zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker sta bili pri odmeri kazenske sankcije kot obteževalni upoštevani okoliščini, ki ju kot takšni ni mogoče šteti, in glede na višino s kaznivim dejanjem povzročene premoženjske škode, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tako, da je napadeno sodbo v tem delu spremenilo ter na prvi stopnji v pogojni obsodbi določeno kazen eno leto in šest mesecev zapora znižalo na eno leto zapora. Po presoji pritožbenega sodišča tako določena kazen zapora s preizkusno dobo treh let ustreza teži storjenega kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde ter dejstvu, da še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, ustrezen pa je tudi v prvostopenjski sodbi določen rok za izpolnitev posebnega pogoja.

12. Ker tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Sodna taksa kot strošek pritožbenega sodišča ni bila določena, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

29.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 34765/2017
• VSC sodba Kp 244/99
• VSM Sklep IV Kp 60033/2021