VSM Sklep I Cp 488/2017

Jedro

Mejo med javnim dobrim in zasebnim zemljiščem mogoče urediti le ob uporabi kriterija močnejše pravice. Slednjo je z ozirom na to, da je možnost priposestvovanja javnega dobra zakonsko izvzeta, mogoče ugotavljati le glede na potek katastrske meje med sosednjima nepremičninama.

Tudi v situaciji, ko je dokazni postopek zanesljivo pokazal, da geodetski podatki o poteku sporne meje v naravi niso natančni in zanesljivi, je presojanje močnejše pravice na temelju določb o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem namreč izključeno. Določbi v 44. členu SPZ in drugem odstavku 3. člena ZCes-1, ki pridobitve lastninske pravice na javni cesti kot javnem dobru s piposestvovanjem ne dovoljujeta, sta namreč zakonski normi kogentne narave, uporabe katerih tudi v primerih kot je obravnavani ni mogoče obiti. V kolikor pridobitev lastninske pravice na spornem mejnem prostoru že na temelju priposestvovanja ni mogoča, pa še toliko bolj velja, da sporne meje ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti, še manj pa po pravični oceni.

Zgolj postavitev gradbenega objekta, ki ga kot objekt nizke gradnje predstavlja tudi cesta, preko meje nepremičnine na potek meje med sosednje ležečima nepremičninama namreč ne vpliva. Skladno z določbo 69. člena Ustave RS je sicer mogoč odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist (in sicer le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakona), vendar pa mora država ali lokalna skupnost skladno z zakonom ustrezno ukrepati že pred posegom v lastninsko pravico posameznika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva temu sodišču vrne v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka vrednost spornega mejnega prostora v izmeri 88 m² ugotovilo v višini 211,00 EUR. V II. točki izreka je mejo med nepremičnino predlagateljice parc. št. 64/0 k.o. P. in nepremičnino nasprotne udeleženke parc. št. 1167/1 k.o. P. uredilo tako, da ta poteka od zemljiškokatastrske točke 3765, v skici točka A, ki (je) v naravi nekoliko pred pričetkom zasajenih cipres, preko zemljiškokatastrske točke 3764, v skici točka B, in zemljiškokatastrske točke 3763, v skici točka C, do zemljiškokatastrske točke 3762, v skici točka J, v naravi na travnati površini, v manjši oddaljenosti od gramozirane ceste in nekoliko naprej od v naravi vidnega hrasta. Skladno s III. točko izreka je skica terenske meritve sodnega izvedenca za geodezijo T. L. z dne 21. 2. 2017 sestavni del izpodbijanega sklepa. Po IV. točki izreka pa je nasprotna udeleženka v roku 15 dni dolžna predlagateljici plačati 928,65 EUR stroškov postopka.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Navaja, da je sodišče prve stopnje vrednost spornega mejnega prostora sicer pravilno ugotovilo. Pravilno je zaključilo tudi, da meja med predmetnima nepremičninama ni dokončno urejena in nato v pasu možnega območja katastrske meje, upoštevaje po izvedencu ugotovljeno odstopanje +/- 2,7 m, pristopilo k določanju meje na podlagi močnejše pravice, saj so bili glede na vrednost spornega mejnega prostora za to podani pogoji tudi brez soglasja strank. Glede na to, da nepremičnina parc. št. 1167/1 k.o. P. predstavlja javno dobro - v naravi kategorizirano javno cesto, pa je povsem pravno zmoten pristop sodišča prve stopnje, ki je močnejšo pravico v korist predlagateljice utemeljilo z argumentom, da je slednja sporni mejni prostor do asfaltirane površine cestišča zaradi izvajanja dejanske oblasti na tem delu zemljišča priposestvovala. Parcela št. 1167/1 k.o. P vendar predstavlja javno dobro, ki ga ni mogoče priposestvovati. Med strankama sicer ni bilo sporno, da je bila cesta asfaltirana okoli leta 2000, vendar pa je nasprotna udeleženka že v odgovoru na predlog za sodno ureditev meje hkrati pojasnila, da je širina nepremičnine parc. št. 1167/1 k.o. P. (ki v naravi predstavlja cestno telo) v naravi ves čas širša od obstoječe ceste. Tudi v kolikor bi držalo, da je predlagateljica kosila vse do roba asfaltirane ceste, to nikakor ne pomeni, da je lahko priposestvovala celotni obcestni svet vse do roba cestišča. V praksi namreč niso redki primeri, ko lastniki oziroma uporabniki zemljišč, ki mejijo na javno cesto, iz estetskih razlogov kosijo vse do roba cestišča, vendar pa iz tega razloga ni mogoče govoriti o priposestvovanju in s tem o obstoju močnejše pravice vse do cestnega roba. Glede na to, da upravljavec ceste košnje ne izvaja vsak teden ali na dva tedna, kot to počnejo lastniki oziroma uporabniki zaradi vizualne urejenosti zelenic, bi lokalna skupnost ob takem stališču namreč "izgubljala lastništvo" nad cestnimi robovi, tako da bi v režimu javnega dobra ostale le še asfaltne površine. Pritožnica opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju povsem prezrlo 13. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki v prvem odstavku izrecno določa, da se meja ceste določi na podlagi prostorskega akta države oziroma občine, na podlagi načrta parcelacije in sklepa o ugotovitvi javne koristi ali pa po zunanjem robu cestnega sveta. Skladno z drugim odstavkom istega člena se meja ceste, ki poteka po delu meje parcele, določi v postopku urejanja mej, kakršen je tudi obravnavani. Citirane določbe je prezrl tudi izvedenec, na kar pa bi ga sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava moralo opozoriti. Ne drži namreč prvostopenjska argumentacija, da je sodišče pri ureditvi meje vezano le na pravila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter ZNP, saj mora upoštevati vse pravne predpise, ki urejajo področje urejanja meja. Pri ureditvi meje bi zato bilo dolžno še posebej presojati javnopravne obveznosti nasprotne udeleženke ter javnopravno naravo kategorizirane ceste, brez da bi posegalo v njeno kategorizacijo. Kako je sestavljena javna cesta, je opredeljeno v 8. členu ZCes-1, glede na citirano določbo pa je jasno, da zgolj vozišče, v konkretnem primeru asfaltirani del ceste, ne prestavlja celotne javne ceste temveč le njen del. Navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, prezrlo pa je tudi opredelitev izrazov v 2. členu ZCes-1 ter 37. člen Pravilnika o projektiranju cest, ki določa minimalno širino bankine na cesti. Pri tem pritožnica zatrjuje, da med strankama ni bilo sporno, da je nasprotna udeleženka navedeno javno cesto vzdrževala, kar je pravno odločilno. Kljub njenemu opozorilu tudi izvedenec ni upošteval, da mora biti v mejah ceste poleg asfaltiranega dela še celotni cestni svet, ki v konkretnem primeru predstavlja vsaj vozišče, bankino in brežino. S tem, ko sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo in predlagateljici prisodilo zemljišče, ki ima javnopravni pomen, je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede poteka meje med spornima parcelama. S tem, ko ni zaslišalo s strani nasprotne udeleženke substancirano predlaganih prič (J. in M. G., S.J. ter R. D.), pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotna udeleženka njihovo zaslišanje predlagala glede pravno pomembnih dejstev za odločitev v tem postopku. Sodišče prve stopnje je pritožnici tako odvzelo pravico do kontradiktornega obravnavanja, hkrati pa kršilo tudi pravilo iz 8. člena ZPP. Nasprotna udeleženka sodišču druge stopnje zato predlaga, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo odločanje.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja nasprotne udeleženke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih navedb kot v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 37. členom ZNP. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sicer ne ugotavlja. Je pa utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje upoštevaje okoliščine konkretnega primera ob v izhodišču sicer pravilnem pravnem pristopu pri reševanju zadeve pravno zmotno močnejšo pravico na spornem mejnem prostoru ugotavljalo in sporno mejo uredilo ob uporabi pravil o priposestvovanju lastninske pravice. Ker že zaradi navedenega dejansko stanje obravnavanega primera ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je bila potrebna odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka.

6. Predmetni nepravdni postopek je v teku zaradi ureditve meje med nepremičnino predlagateljice parc. št. 64/0 k.o. P ter nepremičnino parc. št. 1167/1 iste k.o., ki je kategorizirana javna cesta in kot javno dobro v upravljanju nasprotne udeleženke - Občine M. Materialnopravno podlago za ureditev poteka sporne meje predstavljajo določila 77. člena SPZ. Skladno s prvim odstavkom citiranega člena mora sodišče sporno mejo primarno urediti na podlagi močnejše pravice. Največkrat je to lastninska pravica, ki jo je posamezni od mejašev pridobil na katerega izmed pravno veljavnih načinov, in sicer bodisi z dogovorom o poteku meje ali pa na podlagi priposestvovanja. Po določbi drugega odstavka 77. člena SPZ se močnejša pravica domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku.¹ Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, lahko sodišče mejo na podlagi močnejše pravice uredi le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata (tretji odstavek 77. člena SPZ). Šele v kolikor močnejša pravica po izvedenem dokaznem postopku ni izkazana, preide sodišče na uporabo podrejenih kriterijev. Skladno s četrtim odstavkom 77. člena SPZ sodišče mejo tako uredi po zadnji mirni posesti, če se tudi zadnja mirna posest ne more ugotoviti, pa sporni mejni prostor razdeli po pravični oceni (peti odstavek 77. člena SPZ).

7. Kot izpostavljeno že zgoraj je bila v obravnavanem primeru predlagana sodna ureditev meje med zemljiščem, ki je javno dobro (parc. št. 1167/1 k.o. P), ter zemljiščem v zasebni lasti (parc. št. 64/0 k.o. P). SPZ v 19. členu opredeljuje javno dobro kot stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo. Z razglasitvijo nepremičnine za javno dobro se zagotavlja splošna dostopnost, kar je eden od vidikov socialne funkcije lastnine (67. člen Ustave RS). Iz tega razloga so upravičene številne omejitve, ki jim je lastnik in mejaš izpostavljen zaradi življenja v skupnosti. Javno dobro tako praviloma ni v pravnem prometu. V 70. členu Ustave RS in v tretjem odstavku 19. člena SPZ je določeno, da se na javnem dobru lahko pridobi (le) posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. V prvem odstavku 44. člena SPZ pa tudi, da na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Ker gre v obravnavanem primeru za javno cesto, pritožnica utemeljeno pripominja še, da tudi drugi odstavek 3. člena ZCes-1 izrecno določa, da na javnih cestah ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic.² Upoštevaje navedeno sodišče prve stopnje sicer pravilno izpostavlja v ustaljeni sodni praksi že izoblikovano stališče, da je mejo med javnim dobrim in zasebnim zemljiščem mogoče urediti le ob uporabi kriterija močnejše pravice. Slednjo je z ozirom na to, da je možnost priposestvovanja javnega dobra zakonsko izvzeta, mogoče ugotavljati le glede na potek katastrske meje med sosednjima nepremičninama. Čeravno glede na nesporne ugotovitve sodnega izvedenca za geodezijo T. L., da meja med predmetnima nepremičninama ni dokončno urejena oziroma ne predstavlja urejene meje po prvem odstavku 20. člena ZEN,³ sodišče prve stopnje določbe drugega odstavka 77. člena SPZ, po katerem se močnejša pravica domneva po meji, ki je dokončno urejena oziroma predstavlja urejeno mejo, ni moglo uporabiti, je v nadaljevanju pravilno pristopilo k ugotavljanju poteka katastrske meje v naravi.

8. Sodišče prve stopnje sicer pravilno opozarja tudi, da izjema od zgoraj navedenega velja v primeru napak in pomanjkljivosti v katastru, kar je treba posebej ugotoviti. Da gre za prav tak izjemen primer tudi v obravnavani zadevi, sodišče druge stopnje nima pomislekov. Izvedenec T. L. je v okviru podane strokovne ekspertize in njenih dopolnitev namreč prepričljivo zaključil, da geodetski podatki niso natančni in zanesljivi, saj je ugotovil odstopanje katastrske meje za kar +/- 2,7 m, kar med strankama že v teku postopka na prvi stopnji ni bilo sporno in tudi ni pritožbeno problematizirano. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve sicer pravilno izhajalo iz prepričanja, da je potek sporne meje potrebo urediti po najverjetnejši katastrski meji znotraj 5,4 metrskega pasu možnega območja katastrske meje, vendar pa ima pritožba prav, da je materialnopravno zmotno odločitev oprlo na določbe o priposestvovanju lastninske pravice na spornem mejnem prostoru. Tudi v situaciji, ko je dokazni postopek zanesljivo pokazal, da geodetski podatki o poteku sporne meje v naravi niso natančni in zanesljivi, je presojanje močnejše pravice na temelju določb o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem namreč izključeno. Določbi v 44. členu SPZ in drugem odstavku 3. člena ZCes-1, ki pridobitve lastninske pravice na javni cesti kot javnem dobru s piposestvovanjem ne dovoljujeta, sta namreč zakonski normi kogentne narave, uporabe katerih tudi v primerih kot je obravnavani ni mogoče obiti. V kolikor pridobitev lastninske pravice na spornem mejnem prostoru že na temelju priposestvovanja ni mogoča, pa še toliko bolj velja, da sporne meje ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti,⁴ za kar se predlagateljica v predmetnem postopku sicer zavzema, še manj pa po pravični oceni.⁵ Postopati je zato potrebno drugače. Upoštevati je namreč potrebno, da je skladno z ZEN ter na temelju tega zakona sprejetega Pravilnika o urejanju ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik), enako pa je veljalo tudi že v času veljavnosti ZENDMPE, mogoče katastrsko mejo določiti tudi v primeru nezanesljivosti geodetskih podatkov. Postopanje geodeta v tem primeru je natančno opredeljeno v 3. členu Pravilnika.⁶ Pregled zadeve pa pokaže, da je izvedenec T. L. v obravnavanem primeru prenos katastrske meje v naravo skladno z navedenim že izvedel (dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 16. 6. 2016 - list. št. 128). Potek te meje, ki je glede na razpoložljivost obstoječih geodetskih podatkov vzpostavljena z natančnostjo +/- 2,7 m, pa je prikazan v Skici terenske meritve 2 na list. št. 133 predmetnega spisa.

9. Iz tako v naravo prenesene katastrske meje je sodišče prve stopnje glede na argumentacijo v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer izhajalo, saj je pristopilo k ugotavljanju najverjetnejše katastrske meje znotraj 5,4 metrskega pasu možnega območja katastrske meje. Namesto, da jo je na tem mejnem prostoru ugotavljajo zgolj glede na izvajanje dejanske oblasti nepravdnih strank na tem območju v luči določbe drugega odstavka 43. člena SPZ, ki določa pogoje za ex lege pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem, bi sporno mejo v okviru možnih odstopanj katastrske meje v naravi moralo urediti tako, da bi pri tem upoštevalo in obravnavalo vse s strani nepravdnih strank zatrjevane okoliščine, ki bi lahko vplivale na določitev drugačne najverjetnejše meje v okviru možnega poteka katastrske meje v naravi.⁷ Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z navedenim, ima pritožnica prav, da je bilo dejansko stanje v zadevi če ne zmotno, pa vsaj nepopolno ugotovljeno.

10. Nasprotna udeleženka nepopolno ugotovitev dejanskega stanja vidi tudi kot posledico dejstva, da sodišče prve stopnje pri ureditvi sporne meje ni vzelo v ozir določb ZCes-1. V predmetni zadevi ni spora o tem, da nepremičnina parc. št. 1167/1 k.o. P predstavlja kategorizirano javno cesto, ta pa je v zemljiški knjigi vpisana kot javno dobro (zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A3). Z ozirom na navedeno pritožnica zato po eni strani tehtno opozarja na zakonske določbe o sestavnih delih javne ceste (8. člen ZCes-1), iz katerih jasno izhaja, da asfaltirano vozišče predstavlja del javne ceste.⁸ Prav tako pa drži, da je v odgovoru na predlog za sodno ureditev meje podala pravočasno trditveno podlago o tem, da je nepremičnina parc. št. 1167/1 k.o. P širša kot obstoječa asfaltirana cesta. Ob tem, ko bo sodišče prve stopnje v okviru novega odločanja pri ureditvi sporne meje znotraj možnega območja katastrske meje moralo upoštevati tudi zgoraj izpostavljen vidik, pa po drugi strani ne sme prezreti, da so tudi zatrjevanja predlagateljice v pripravljalni vlogi z dne 1. 7. 2014 (list. št. 17) o tem, da se je meja (nepremičnine parc. št. 1167/1 k.o. P) ob asfaltiranju ceste leta 2000 premaknila nekoliko na njeno zemljišče, ostala neprerekana, nasprotna udeleženka pa tudi v predmetni pritožbi prvostopenjskim zaključkom v 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je pred asfaltiranjem sporna cesta potekala nekoliko stran od nepremičnine predlagateljice, v času asfaltiranja pa se je v korist nasprotne udeleženke pomaknila nekoliko proti nepremični predlagateljice, ne nasprotuje.

11. Argumentacija prvostopenjskega sodišča, da javna cesta dejansko lahko poteka tudi po zasebnem zemljišču, kot takšna sicer ni pravno zmotna,⁹ vendar pa iz tega dejstva v obravnavanem primeru že zato, ker je v tem vendar sporen potek meje med sosednjima nepremičninama, le-to pa je glede na razpoložljive geodetske podatke v naravi mogoče vzpostaviti zgolj s precejšnjim odstopanjem, ni mogoče povsem nekritično izhajati. Navedeno tako pomeni, da bo sodišče prve stopnje v okviru določanja poteka sporne meje znotraj možnega pasu poteka katastrske meje sicer moralo obravnavati tudi zatrjevanja nasprotne udeleženke o sestavnih delih javne ceste, vendar pa pri tem ne sme prezreti, da zgolj prestavitev trase javne ceste v naravi, do česar pa je v obravnavanem primeru glede na zgoraj obrazloženo dejansko prišlo in to v fazi pritožbenega obravnavanja niti ni sporno, ne predstavlja pravne podlage za širitev javnega dobra v breme zasebnega zemljišča. Zgolj postavitev gradbenega objekta, ki ga kot objekt nizke gradnje predstavlja tudi cesta, preko meje nepremičnine na potek meje med sosednje ležečima nepremičninama namreč ne vpliva. Skladno z določbo 69. člena Ustave RS je sicer mogoč odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist (in sicer le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakona), vendar pa mora država ali lokalna skupnost skladno z zakonom ustrezno ukrepati že pred posegom v lastninsko pravico posameznika. V kolikor tega ne stori, do česar pride prav v primerih dejanske razlastitve, ko lastniku zemljišča ostane le gola lastninska pravica, pa sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da je tudi naknadno zavezana ustrezno ukrepati v smeri, da nepremičnina, ki se v javnem interesu uporablja za vožnjo, z izdajo ustreznega konstitutivnega akta pri pristojnih organih pridobi status javnega dobra. Zgolj z gradnjo na tujem svetu nepremičnina statusa javnega dobra namreč ne more pridobiti.¹⁰ Predlagateljica v pritožbenem odgovoru zato tudi tehtno pripominja, da nasprotna udeleženka v postopku na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne izkazala, da je bila prestavitev trase javne poti, do katere je prišlo ob asfaltiranju prvotno gramozne ceste, izvedena na temelju za to potrebnih pravnih aktov, sprejem katerih je narekovala javna korist.

12. V kolikor se nasprotna udeleženka v pritožbi sklicuje na zavrnitev njenih dokaznih predlogov po zaslišanju prič J. in M. G.¹¹ S. J. ter R. D., s čemer glede na v izpodbijanem sklepu obrazloženo zavrnitev tako predlaganih dokazov dejansko uveljavlja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pa ji velja odvrniti, da ta ni podana. Nasprotna udeleženka je sicer substancirano pojasnila, o čem bodo predlagane priče izpovedale, vendar pa je z vidika pravilne uporabe materialnega prava podpreti stališče prvostopenjskega sodišča o tem, da zaslišanje zgoraj navedenih prič ni bilo potrebno bodisi zato, ker so te priče v postopku že izpovedale o dejstvih v zvezi s katerimi je bilo predlagano njihovo zaslišanje (priča J. G.) bodisi zato, ker naj bi izpovedale o dejstvih, ki za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (priči S. J. ter R. D.). Sodišče prve stopnje ima namreč prav, da mejni ureditveni postopki, ki jih je nasprotna udeleženka vodila v zvezi s potekom meje nepremičnine 1167/1 k.o. P kot javne ceste po njeni drugi strani (v odgovoru na predlog za ureditev meje je nasprotna udeleženka pojasnila, da je prišlo na severni strani ceste, ki meji na nepremičnino parc. št. 74/3 k.o. P, do izravnave meje, s katero je pridobila del parcele št. 74/3, po kateri je dejansko potekal del ceste v naravi), na odločitev v obravnavani zadevi, katere predmet je zgolj ureditev meje med nepremičnino parc. 1167/1 k.o. P ter parc. št. 64/0 iste k.o., nima neposrednega vpliva. Ne gre pa spregledati tudi, da nasprotna udeleženka procesne kršitve relativne narave zaradi zavrnitve njenih dokaznih predlogov skladno z določbo 286.b člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP na zadnjem naroku v zadevi dne 21. 12. 2016, čeprav bi glede na obrazloženo zavrnitev tako predlaganih dokazov na tem naroku to lahko storila, ni uveljavljala. V kolikor pa se ob pravilnem materialnopravnem pristopu pri obravnavanju zadeve, ki je nakazan v zgornji obrazložitvi, kot relevantno pokaže spreminjanje poteka javne ceste v naravi skozi čas, pa ni ovire, da sodišče prve stopnje, glede na po nasprotni udeleženki predlagano zaslišanje priče S. J. tudi glede teh okoliščin, tako predlagan dokaz v okviru novega odločanja izvede.

13. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi nasprotne udeleženke skladno s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP kot utemeljeni ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo temu sodišču vrnilo v novo odločanje.

14. Skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je naslovno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki sta jih priglasili obe udeleženki, pridržalo za končno odločbo.

15. V okviru novega odločanja bo sodišče prve stopnje potek meje med spornima nepremičninama uredilo znotraj pasu možnega poteka katastrske meje, kot ga je ugotovil izvedenec geodet. Pri tem bo upoštevalo že zgoraj izražena materialnopravna izhodišča. Obravnava naj zatrjevanja obeh udeleženk postopka, ki so relevantnega pomena za ugotavljanje najverjetnejšega poteka katastrske meje, pri čemer naj po potrebi pritegne strokovno pomoč. Upoštevaje tudi danosti na terenu v naravi pa naj si prizadeva predvsem v smeri vzpostavitve proporcionalnega sorazmerja med interesi udeležencev pri razmejitvi spornega mejnega prostora tako, da bo interes posameznika po izvrševanju lastninskih upravičenj v polnem obsegu v ozadju le toliko, kolikor je to neobhodno potrebno, da se na spornem območju z uporabo sporne ceste in s tem povezanimi nujnimi ukrepi vzdrževanja v dejanskem pogledu ustrezno uresničuje javna korist z vzpostavitvijo primerne prevozne ceste.

-------------------------------
¹ Skladno z določbo 20. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), ki je stopil v veljavo 24. 11. 2006 po uveljavitvi SPZ s 1. 1. 2003 in na podlagi končne določbe prvega odstavka 165. člena katerega je prenehal veljati Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE), se sedaj namesto termina "dokončna meja" po prej veljavnem prvem odstavku 11. člena ZENDMPE uporablja termin "urejena meja" skladno s prvim odstavkom 20. člena sedaj veljavnega ZEN.
² Tako tudi VS RS sklep II Ips 278/2013 z dne 25. 9. 2014.
³ Tako dokončna meja po prej veljavnem prvem odstavku 11. člena ZENDMPE kot urejena meja po sedaj veljavnem prvem odstavku 20. člena ZEN pomeni mejo, ki je v zemljiškem katastru evidentirana na podlagi dokončnega upravnega akta ali pravnomočne sodne odločbe in ima koordinate zemljiškokatastrskih točk določene s predpisano natančnostjo.
⁴ Po prej veljavnem 136. členu ZNP je bila z določbo petega odstavka tega člena sodna ureditev meje na podlagi zadnje mirne posesti v primerih ureditve meje med zemljišči v zasebni lasti ter zemljišči v družbeni lastnini oziroma zemljišči, ki so javno dobro, izrecno izključena. Čeprav to pravilo ni bilo izrecno povzeto v 77. člen SPZ, ki sedaj določa kriterije za sodno ureditev meje, pa ne gre spregledati stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 278/2013 z dne 25. 9. 2014, da je bilo takšno naziranje v sodni praksi ohranjeno tudi po uveljavitvi SPZ, s čemer je bila dejansko, brez pravne podlage vzpostavljena domneva obstoja močnejše pravice po meji, ki jo ureja kataster, čeprav za to ni bilo pravne podlage, če meja v katastrskem postopku še ni bila dokončno urejena.
⁵ Smiselno enako VSC sklep Cp 47/2014 z dne 8. 5. 2014 in VSL sklep I Cp 1633/2012 z dne 27. 2. 2013.
⁶ 3. člen Pravilnika: "(1) Za določitev predlagane meje po podatkih zemljiškega katastra in za ugotovitev, ali se pokazana meja razlikuje od podatkov zemljiškega katastra, geodet uporabi zadnje vpisane podatke zemljiškega katastra in podatke iz zbirke listin. (2) Zadnje vpisane podatke o zemljiškokatastrskih točkah geodet uporabi neposredno, če so njihove koordinate določene z natančnostjo, predpisano s tem pravilnikom. (3) Če koordinate zemljiškokatastrskih točk niso določene z natančnostjo, predpisano s tem pravilnikom, ali če obstajajo samo grafične koordinate zemljiškokatastrskih točk, mora geodet pred uporabo teh koordinat oceniti zanesljivost in natančnost koordinat zemljiškokatastrskih točk z meritvami pred izvedbo mejne obravnave ali s primerjavo in analizo predhodnih meritev iz zbirke listin. (4) Geodet lahko koordinate zemljiškokatastrskih točk iz prejšnjega odstavka pred uporabo transformira na podlagi meritev, predhodnih meritev iz zbirke listin ali ortofoto načrtov tako, da jih lahko uporabi za določitev predlagane meje. Izvedena transformacija ne sme vplivati na spremembo poteka meje. (5) Geodet mora v elaboratu ureditve meje navesti, katere podatke je uporabil za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra. Podatke iz tega odstavka navede na skici ali na posebnem listu. (6) Geodet določi za predlagano mejo tisto pokazano mejo oziroma mejo, ki jo je določil sam, ki poteka po meji dejanskega uživanja ali po meji grajenih ali naravnih objektov in izpolnjuje pogoj skladnosti z mejo po podatkih zemljiškega katastra."
⁷ Tako VSL sklep II Cp 1534/2013 z dne 9. 10. 2013, na katerega se v izpodbijanem sklepu sklicuje že sodišče prve stopnje.
⁸ VSL sodba I Cp 3076/2016 z dne 1. 3. 2017.
⁹ Konstitutivni učinek za nastanek javnega dobra ima ne glede na vpis javnega dobra v zemljiško knjigo že akt o kategorizaciji, to je odlok s katerim občina kategorizira javne ceste. V kolikor z občinskim odlokom kategorizirana javna cesta poteka po nepremičnini v zasebni lasti, občina kot razlastitvena upravičenka pa ni začela postopka za razlastitev, pride do položaja, ko je izvedena dejanska razlastitev, saj lastniku zasebnega zemljišča ostane le gola lastninska pravica. Ustavno sodišča RS je že večkrat ugotovilo, da so občinski odloki, s katerimi so občine kategorizirale javne ceste, ki so potekale po nepremičninah v zasebni lasti, v neskladju z zakonom in ustavo. O vsem navedenem podrobneje VSL v sodbi in sklepu I Cp 1093/2014 z dne 20. 5. 2014 s tem, da je v tej odločbi zavzeta stališča o možnosti lastnika zemljišča, po katerem teče javna cesta, da učinkovito uveljavlja stvarno pravno varstvo (negatorni zahtevek), potrebo razumeti glede na odločitev VS RS s sodbo II Ips 212/2013 z dne 18. 9. 2014, kjer je glede tega vprašanja zavzeto drugačno stališče, in sicer, da je lastniku v primerih, ko dejanska razlastitev ni bila pravno formalizirana, negatorni zahtevek potrebno priznati.
¹⁰ Podrobneje o navedenem VS RS v sklepu II Ips 510/1997 z dne 11. 2. 1999 ter sklepu II Ips 278/2013 z dne 25. 9. 2014.
¹¹ Na tem mestu velja pojasniti, da je nasprotna udeleženka dejansko predlagala zgolj zaslišanje J. G., ki je skupaj z M. G. solastnik nepremičnine parc. št. 65/0 k.o. P.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cp 741/99
• VSK sklep Cp 1196/99
• VSK sklep I Cp 45/2000