VSM Sklep IV Kp 143/2017-1

Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, za katero je v prvem odstavku 421. člena ZKP taksativno določeno, kdo jo je upravičen vložiti. Navedena zakonska ureditev po oceni pritožbenega sodišča ni protiustavna in z njo niso kršene v pritožbi navedene določbe Ustave. Vloga in pooblastila zasebnega tožilca so v ZKP posebej določeni in niso identični vlogi in pooblastilom, ki jih ima v kazenskem postopku državni tožilec.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebnih tožilk A. K. in M. K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebna tožilka A. K. je dolžna plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom I Kr 143/2017 z dne 3. 5. 2017 na podlagi drugega odstavka 422. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se zahteva za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložili zasebni tožilki A. K. in M. K. po pooblaščencu, odvetniku G. S., zoper sklep Okrajnega sodišča v Murski Soboti I Kr 143/2017 z dne 2. 2. 2017, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 143/2017 z dne 23. 2. 2017, zavrže. Zasebno tožilko M. K. je oprostilo plačila sodne takse, zasebni tožilki A. K. pa je v plačilo naložilo ter ji odmerilo sodno takso v višini 240,00 EUR.

2. Zoper ta sklep sta se zasebni tožilki pritožili po svojem pooblaščencu iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodno odločbo sodišča prve stopnje spremeni ter odloči, da je predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti vložil upravičeni tožilec ter da se zahteva za varstvo zakonitosti sprejme v obravnavo. Podredno predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev, pri tem pa odloči, da se zasebnima tožilkama povrnejo vsi stroški, ki sta jih imeli v predmetnem postopku in so razvidni iz priloženega stroškovnika. Zasebna tožilka M. K. pa predlaga, da jo pritožbeno sodišče oprosti plačila sodne takse, v kolikor ne v celoti, pa delno ali pa da plačilo sodne takse odloži in ji omogoči obročno odplačilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Murski Soboti s sklepom I Kr 143/2017 z dne 2. 2. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 143/2017 z dne 23. 2. 2017 odločilo, da se zasebna tožba zasebnih tožilk, ki sta jo vložili zoper L. G. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi določb prvega odstavka 437. člena ZKP iz razloga po drugem odstavku 277. člena ZKP, zavrže.

5. Zoper pravnomočni sklep je pooblaščenec zasebnih tožilk vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je navedel, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, kot so navedeni v 403. členu ZKP v povezavi s 370. členom ZKP. Sodišče prve stopnje je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 422. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno. Po stališču pritožbe bi moralo prvostopno sodišče, v kolikor je menilo, da zasebni tožilki po členu 421 ZKP nista upravičeni vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, postopek prekiniti ter sprožiti postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti, ker je predmetni člen v zakonu po stališču zasebnih tožilk protiustaven. Ker tega ni storilo prvostopno sodišče, predlagata, da navedeno stori pritožbeno sodišče in v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije sproži postopek za oceno ustavnosti 421. člena ZKP. Razlaga prvostopnega sodišča, da zasebni tožilki nista upravičeni za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo, je po pritožbi v nasprotju z 22. členom Ustave RS, ker je zasebnima tožilkama kršeno načelo enakega varstva pravic. V kolikor jima zakonodaja nalaga obveznost, da sami preganjata določena kazniva dejanja, potem jima pripadajo tudi vse pravice, kot pripadajo državnemu tožilstvu, ko gre za pregon po uradni dolžnosti. Interpretacija 421. člena ZKP, kot izhaja iz napadenega sklepa, krši tudi ustavno pravico zasebnih tožilk zagotovljeno v 14. členu Ustave RS (načelo enakosti pred zakonom), v nasprotju pa je še z ustavno varovano pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ter ustavno pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je določbo 421. člena ZKP interpretiralo napačno in s tem poseglo v ustavno varovane pravice zasebnih tožilk.

6. S stališči pritožbe ni mogoče soglašati. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, navedenih v točkah 1, 2 in 3 prvega odstavka 420. člena ZKP. Ne glede na določbo prvega odstavka 420. člena ZKP, pa sme vrhovni državni tožilec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona (tretji odstavek 420. člena ZKP).

7. Po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP.

8. Sodišče prve stopnje je, ko je zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložili zasebni tožilki po svojem pooblaščencu, postopalo po drugem odstavku 422. člena ZKP, po katerem jo predsednik senata sodišča prve stopnje zavrže s sklepom, če je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 420. člena), če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice (prvi odstavek 421. člena), ali če je prepozna (tretji odstavek 421. člena ZKP).

9. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Skladna je tudi s sodno prakso¹ . Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, za katero je v prvem odstavku 421. člena ZKP taksativno določeno, kdo jo je upravičen vložiti. Navedena zakonska ureditev po oceni pritožbenega sodišča ni protiustavna in z njo niso kršene v pritožbi navedene določbe Ustave. Vloga in pooblastila zasebnega tožilca so v ZKP posebej določeni in niso identični vlogi in pooblastilom, ki jih ima v kazenskem postopku državni tožilec. Ta je zadolžen za pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, pri čemer je pregon odvisen od volje oškodovanca le pri t.i. predlagalnih deliktih, sicer pa ni odvisen od volje oškodovanca in njegovega dovoljenja. Nasprotno temu pa se pregon za kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo, začne zgolj na zahtevo upravičenega zasebnega tožilca in teče tako dolgo, dokler ta pri zahtevi vztraja, pri čemer ima zasebni tožilec v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje enaka pooblastila, kot jih ima državni tožilec, nima pa pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je izredno pravno sredstvo in ga kot tako smejo vložiti le vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. Vsled tega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tako zahtevo, ki jo je vložil pooblaščenec zasebnih tožilk, kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 422. člena ZKP). Vložil jo je namreč nekdo, ki te pravice po zakonu nima (prvi odstavek 421. člena ZKP). Z navedenim ni kršilo prav nobene ustavne pravice zasebnih tožilk.

10. Po obrazloženem se pokaže, da je napadeni sklep pravilen in zakonit, in da niso podane kršitve, ki jih v pritožbi navaja pooblaščenec zasebnih tožilk.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče o pritožbi pooblaščenca odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je zasebna tožilka A. K. dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Taka odločitev je posledica neuspele pritožbe pooblaščenca zasebne tožilke, njen izrek pa temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in drugega odstavka 96. člena ZKP. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo po Zakonu o sodnih taksah ter v skladu s točko 7.2 Taksne tarife, pri čemer se skladno s točko b) v primeru, če vloži vlogo več zasebnih tožilcev ali če obsega več kaznivih dejanj, plača ena sama taksa. Odmerilo jo je po Taksni tarifi št. 7222.

-------------------------------
¹ sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 3878/2015 z dne 27. 8. 2015, sklep VSK Kp 460/2005 z dne 26. 10. 2005, sklep VSK Kp 386/99 z dne 13. 10. 1999, sklep VSL I Kp 1489/99 z dne 22. 2. 2000, sklep VSC Kp 39/2000 z dne 4. 2. 2000

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2029/2021
• VSRS Sklep IV Ips 8/2023
• VSRS Sklep I Ips 61671/2012