VSM Sodba I Cp 491/2017

Jedro

Tožnik zasleduje zmotno stališče, da zavarovalno vrednost na zavarovalni polici predstavlja zavarovalna vsota, oziroma da je zavarovalna vsota enaka zavarovalni vrednosti. Kot določa 960. člen OZ in drugi odstavek 3. člena Posebnih pogojev, je podzavarovanje podano, če se ugotovi, da je bila ob začetku zavarovanja vrednost zavarovane stvari večja od zavarovalne vsote. V takšnem primeru se zavarovalnina sorazmerno zmanjša, razen če je v pogodbi dogovorjeno drugače.

Do s strani sodišča prve stopnje ugotovljene zavarovalnine v vrednosti potrebnih stroškov sanacije v znesku 76.398,83 EUR bi tožnik bil upravičen le, če bi imel hišo zavarovano za zavarovalno vsoto, ki je enaka zavarovalni vrednosti. Ker pa temu ni tako, je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo odstotek podzavarovanja.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v točkah I. in II. izreka.

II. Pritožbi tožene stranke zoper stroškovno odločitev se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni, tako da se znesek 1.330,05 EUR zamenja z zneskom 2.177,03 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe plačati 201,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I. in II. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: "Tožena stranka Z.M. d.d., je dolžna plačati tožeči stranki J. A., zastopanemu po pooblaščencu S. Z., zavarovalnino za škodo v višini 19.135,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 12. 2012 do plačila in mu povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse v petnajstih dneh, pod izvršbo." V točki III izreka je tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.330,05 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

2. Zoper citirano sodbo sta pritožbi vložili obe pravdni stranki, in sicer tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zoper zavrnilni del sodbe (točki I. in II. izreka) in tožena stranka (v nadaljevanju toženka) zoper stroškovni del odločitve (točka III. izreka).

3. Tožnik je pritožbo vložil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ocenilo vsebino Posebnih pogojev za zavarovanje hiše - HIŠA 07/11 (v nadaljevanju Posebni pogoji), kar je imelo za posledico tudi zmotno materialno pravno podlago v 960. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sklicevanje na drugi odstavek 3. člena Posebnih pogojev velja za primere, ko je govora o zavarovanju hiše na dejansko vrednost. Tožnikova hiša je bila zavarovana na novo vrednost - standard, toženka pa je sama podala te "nove vrednosti" na podlagi tabel, ki odražajo gradbeno vrednost novega objekta po krajevno tržnih cenah. Nova vrednost objekta je bila na podlagi obračuna, ki ga je pripravila toženka, s podpisom police s strani tožnika sprejeta kot nesporna in zato toženka tej vrednosti ne more nasprotovati. Zavarovalna vrednost zgradbe se enači z "novo vrednostjo", katero na zavarovalni polici predstavlja zavarovalna vsota. Temu pritrjuje tudi samo ravnanje toženke, ki je škodo v predpravdnem postopku ocenila višje, kot pa jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, kar kaže na to, da toženka lastne pogoje razlaga v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Toženka v predpravdnem postopku škode ni obračunala na način, kot skuša to prikazati v postopku na prvi stopnji. Ker je zavarovalna vsota na polici pri zavarovanju zgradb na "novo vrednost" enaka zavarovalni vrednosti, je toženka v vtoževanem primeru v skladu s prvim odstavkom 3. člena Posebnih pogojev dolžna ob nastanku zavarovalnega primera tožniku plačati obračunano škodo v polnem znesku, vendar le do višine zavarovalne vrednosti. V 43. členu Posebnih pogojev je jasno definiran način obračuna škode, ki ga je tožnik v predpravdnem obračunu škode upošteval, prav tako pa je izvedenec ocenil, da znašajo stroški popravila 75.321,00 EUR. Ker nova vrednost hiše ni bila sporna vse do zadnje pripravljalne vloge toženke in sta jo pravdni stranki določili sporazumno v polici zavarovanja, je tožnik v postopku nasprotoval, da bi izvedenec obračunaval vrednost hiše na dan škode. Ker je toženka "novo vrednost" objekta sama določila na podlagi lastnih tabel, ki odražajo gradbeno vrednost novega objekta, izračun vrednosti hiše ni bil potreben. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma se podrejeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka je po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zoper stroškovno odločitev (točka III. izreka). Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno priznalo stroške storitev, saj je za osnovo vzelo prenizko vrednost storitve, zmotno pa je določilo tudi materialne stroške po 11. členu Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Glede na vrednost predmeta 13.675,24 EUR je vrednost storitve 500 točk, glede na vrednost predmeta 19.135,60 EUR je vrednost storitve 600 točk, sodišče prve stopnje pa je uporabilo vrednost storitve 300 točk. Toženka se zato zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane stroškovne odločitve, tako da se ji priznajo še prenizko priznani pravdni stroški (ki so v pritožbi izrecno navedeni), vključno z nepriznanimi stroški dokaznega predloga z dne 15. 2. 2016 (50 točk) in materialni stroški po 11. členu OT.

5. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev tožnikove pritožbe.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo (razen v zvezi s stroškovno odločitvijo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi pavšalno grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

O pritožbi tožnika:

8. Tožnik je s tožbo v predmetni zadevi od toženke zahteval plačilo spornega dela zavarovalnine v znesku 13.675,24 EUR, kar je tekom postopka, po prejemu izvedenskega mnenja, zvišal na 19.135,60 EUR. Toženka mu je v posledici škodnega dogodka - požara z dne 4. 11. 2012, v katerem je njegova stanovanjska hiša pogorela, izplačala nesporni del zavarovalnine v znesku 56.186,32 EUR, s tožbo pa je zahteval plačilo razlike, kolikor je zatrjeval, da je bila dejanska škoda na objektu.

9. Zaradi sporne višine zavarovalnine in s tem povezane cenitve stanovanjske hiše tožnika, je sodišče prve stopnje v postopek pritegnilo izvedenca gradbene stroke S. K., ki je izdelal izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, ki sta jo povzeli obe pravdni stranki. Ker je toženka ugovarjala s strani tožnika priloženemu predračunu za popravilo škode na objektu, je izvedenec škodo ocenil po nabavno-vrednostnem sistemu, na podlagi vrste in obsega poškodb. Tožnik je po dopolnitvi izvedenskega mnenja sprejel izračun izvedenca, da celotna sanacija stavbe znaša 68.787,15 EUR, kar z 9,5% DDV znaša 75.321,92 EUR oziroma upoštevaje indeks rasti cen za stanovanjsko gradnjo, vrednost sanacije na dan 30. 9. 2016 znaša 72.353,50 EUR, kar z 9,5% DDV znaša 79.227,08 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je s strani izvedenca podan izračun stroškov sanacije spremenilo, in sicer glede postavke stroškov čiščenja, saj je ugotovilo, da se tožniku glede na prvi odstavek 44. člena Posebnih pogojev priznajo stroški čiščenja v največ 5% od zavarovalne vsote zgradbe (zneska 118.560,00 EUR), kar znese 5.928,00 EUR in ne 8.510,88 EUR, kot je stroške čiščenja ocenil izvedenec. Od neto zneska 72.353,50 EUR je sodišče prve stopnje zato pravilno odštelo previsok znesek stroškov čiščenja 2.582,88 EUR ter vrednost celotne sanacije stanovanjske hiše ocenilo na 69.770,62 EUR, kar ob upoštevanju 9,5% DDV znaša 76.398,83 EUR, kar pritožbeno ni sporno.

11. Kot izhaja iz točk 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotovilo, da je bila tožnikova hiša podzavarovana ter da je temu primerno potrebno znižati znesek zavarovalnine, do katerega je upravičen tožnik. Izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega mnenja izračunal vrednost hiše (z DDV) v višini 163.942,00 EUR, iz police zavarovanja pa izhaja, da znaša zavarovalna vsota 118.560,00 EUR. 960. člen OZ določa, da se zavarovalnina sorazmerno zmanjša (razen če je drugače dogovorjeno), če se ugotovi, da je bila ob začetku zadevne zavarovalne dobe vrednost zavarovane stvari večja od zavarovalne vsote.

12. Ločiti je torej potrebno dva pojma - zavarovalna vrednost in zavarovalna vsota. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je iz police premoženjskega zavarovanja (priloga B2) razvidno, da znaša zavarovalna vsota 118.560,00 EUR, kar med strankama ni bilo sporno. Zavarovalna vsota (kolikor lahko dobi zavarovanec največ izplačano v primeru nastanka zavarovalnega primera) pa ni nujno enaka zavarovani vrednosti (kolikor je nepremičnina v času sklenitve zavarovanja vredna). Za ugotovitev višine škode, katere povrnitev zahteva zavarovanec, je namreč odločilna dejanska vrednost zavarovane stvari, le-ta pa je odvisna od zavarovalne vrednosti. Iz zavarovalne police izhaja, da je bilo sklenjeno zavarovanje "stanovanjska hiša NV standard", kar pomeni, da je bila hiša zavarovana na novo vrednost - standard. 42. člen Posebnih pogojev za zavarovanje hiše HIŠA-07/11 določa, da je zavarovalna vrednost zgradb (nova vrednost) gradbena vrednost novega objekta po krajevnih tržnih cenah ter da je gradbena vrednost novega objekta cena, ki obsega stroške gradbenih, obrtniških, instalacijskih del in vgrajene opreme. Izvedenec gradbene stroke je izračunal vrednost hiše (z DDV) v višini 163.942,00 EUR, kar pomeni, da ta znesek predstavlja vrednost zavarovane stvari oziroma zavarovalno vrednost.

13. Pritrditi je pritožbenim izvajanjem tožnika, da je bila njegova hiša zavarovana na novo vrednost - standard. Nova vrednost hiše pa ni nujno enaka zavarovalni vsoti 118.560,00 EUR, za katero je bila zavarovana nepremičnina, kot zmotno meni tožnik. Nova vrednost hiše je namreč enaka zavarovalni vrednosti v višini 163.942,00 EUR. Čeprav zavarovalna vrednost ne izhaja iz same zavarovalne police, takšen položaj ne nasprotuje načelom zavarovalnega prava, saj je v dispoziciji pogodbenih strank, za kakšno zavarovalno vsoto bo zavarovana nepremičnina, ki je morebiti vredna več (kot je v tožnikovem primeru). Pritožbena izvajanja, da je "toženka sama podala te nove vrednosti na podlagi tabel" še ne pomenijo, da je zavarovalna vsota enaka zavarovalni vrednosti, kot bi rad v pritožbi prikazal tožnik. Iz zavarovalne police je namreč razvidna zgolj zavarovalna vsota po posameznih delih stavbe in skupna zavarovalna vsota v znesku 118.560,00 EUR, kar pa ne pomeni, da gre v tem primeru tudi za zavarovalno vrednost enake višine. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ki sta ga obe pravdni stranki sprejeli, je izvedenec ocenil vrednost hiše višje, kot je bila zavarovana. To pa pomeni, da je bila hiša podzavarovana, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

14. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da toženka Posebne pogoje zavarovanja hiše HIŠA-07/11 razlaga v nasprotju z njihovo dejansko vsebino in da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo njihovo vsebino ter zmotno uporabilo 960. člen OZ. Tožnik zasleduje zmotno stališče, da zavarovalno vrednost na zavarovalni polici predstavlja zavarovalna vsota, oziroma da je zavarovalna vsota enaka zavarovalni vrednosti. Kot določa 960. člen OZ in drugi odstavek 3. člena Posebnih pogojev, je podzavarovanje podano, če se ugotovi, da je bila ob začetku zavarovanja vrednost zavarovane stvari večja od zavarovalne vsote. V takšnem primeru se zavarovalnina sorazmerno zmanjša, razen če je v pogodbi dogovorjeno drugače.

15. Za obstoj podzavarovanja pa ni odločilno, da je bila zavarovalna vsota med pravdnima strankama določena sporazumno ali ne oziroma ali je do razlike med zavarovalno vrednostjo in vsoto prišlo hote ali nehote, ampak je pomembno le, da je bila vrednost hiše v času sklepanja zavarovanja dejansko višja od zavarovalne vsote, kot je bilo v konkretnem primeru. Po tem, ko je bilo v dokaznem postopku jasno in nedvoumno ugotovljeno, da obstaja razlika med zavarovalno vrednostjo in zavarovalno vsoto, tožnik ne more biti uspešen s pritožbenimi izvajanji, da je "toženka zaradi zavajanja ali zaradi nepoznavanja določil lastnih posebnih pogojev poskusila določiti drugačno zavarovalno vrednost, kot določa prvi odstavek 42. člena Posebnih pogojev, ker je zavarovalna vrednost enaka novi vrednosti, ki pa je v polici enaka zavarovalni vsoti".

16. Potem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zavarovalna vrednost višja od zavarovalne vsote, je glede na določbo 960. člena OZ in drugi odstavek 3. člena Posebnih pogojev pravilno zaključilo, da je podano podzavarovanje in je temu primerno obračunalo nižjo zavarovalnino, do katere je upravičen tožnik. Do s strani sodišča prve stopnje ugotovljene zavarovalnine v vrednosti potrebnih stroškov sanacije v znesku 76.398,83 EUR bi tožnik bil upravičen le, če bi imel hišo zavarovano za zavarovalno vsoto, ki je enaka zavarovalni vrednosti. Ker pa temu ni tako, je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo odstotek podzavarovanja, ki znaša 27,68% oziroma odstotek zavarovalne vsote v primerjavi z zavarovalno vrednostjo, ki znaša 72,32%. Od osnove 76.398,83 EUR je nato izračunalo znesek zavarovalnine, do katerega je v posledici podzavarovanja upravičen tožnik, in sicer 55.251,53 EUR. Ker je toženka tožniku že izplačala 56.186,32 EUR iz naslova premoženjskega zavarovanja, je posledično tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pri tem tožnik ne more biti uspešen s pritožbenimi izvajanji, da naj bi ravnanje toženke, ki je škodo v predpravdnem postopku izračunala v višjem znesku (56.186,32 EUR), kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje (55.251,53 EUR), kazalo na to, da toženka lastne pogoje razlaga v nasprotju z njihovo vsebino. Višina izračunane zavarovalnine s strani cenilca zavarovalnice in izvedenca gradbene stroke je namreč lahko drugačna, saj sta morebiti uporabila drugačne načine izračuna in cene gradbenega materiala oziroma storitev, kar pa še ne pomeni, da to tudi pomeni zmoten način razlage Posebnih pogojev, na kar neuspešno namiguje tožnik.

17. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I. in II. izreka.

O pritožbi toženke:

18. Utemeljena so pritožbena izvajanja toženke, ki se nanašajo na stroškovno odločitev, saj je sodišče druge stopnje ob preizkusu zadeve ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri prisoji stroškov toženke upoštevalo napačno (prenizko) vrednost storitve, kot jo določa OT. Kot izhaja iz tar. št. 18 OT znaša glede navrednost predmeta 13.675,24 EUR vrednost storitve 500 točk, po zvišanju tožbenega zahtevka pa znaša vrednost storitve, glede na vrednost predmeta 19.135,60 EUR, 600 točk, česar sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je toženki za odgovor na tožbo po 1. točki tar. št. 19 v povezavi s tar. št. 18 OT priznalo 300 točk, kar je prenizka vrednost storitve glede na dejansko podano vrednost predmeta.

19. Sodišče druge stopnje je zaradi tega pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (točka III. izreka) spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), tako da je na novo izračunalo stroške, do katerih je upravičena toženka, upoštevaje pravilno vrednost storitve.

20. Ker vsi s strani sodišča prve stopnje priznani stroški niso vezani na vrednost predmeta (posvet s stranko in končno poročilo stranki), sodišče druge stopnje le-teh ni spreminjalo. Je pa toženki priznalo stroške dokaznega predloga z dne 15. 2. 2016 v višini 50 točk, s katerim je toženka predložila pisno izjavo priče J. M., ki ga sodišče prve stopnje pri prisoji stroškov neutemeljeno ni priznalo.

21. Toženka je upravičena do povrnitve stroškov v naslednji višini: posvet s stranko (39/1 OT) 100 točk, odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 OT) 500 točk, dokazni predlog z dne 15. 2. 2016 (tar. št. 19/4 OT) 50 točk, prva pripravljalna vloga (tar. št. 19/1 OT) 500 točk, zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20/1 OT) 500 točk in po zvišanju tožbenega zahtevka: druga pripravljalna vloga (tar. št. 19/2 OT) 450 točk, tretja pripravljalna vloga (tar. št. 19/3 OT) 300 točk, četrta pripravljalna vloga (tar. št. 19/3 OT) 300 točk, zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20/2 OT) 300 točk, zastopanje na tretjem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20/2 OT) 300 točk, končno poročilo stranki (tar. št. 39 OT) 50 točk, kar je skupaj 3350 točk. K temu je potrebno priznati še materialne stroške po 11. členu OT (do 1000 točk 2%, kar je 20 točk in nad 1000 točk 1% od razlike, kar je od skupno 3350 točk 2350 točk, kar znese 23,5 točk, kar pomeni skupaj 43,5 točk za materialne stroške) v višini 43,5 točk, kar je skupaj 3.393,5 točk in ob vrednosti storitve 0,459 EUR znaša 1.557,62 EUR. K temu je potrebno prišteti 22% DDV v znesku 342,68 EUR ter izvedenino v znesku 276,73 EUR, kar pomeni, da so skupni stroški toženke 2.177,03 EUR (namesto 1.330,05 EUR, kot je zmotno izračunalo sodišče prve stopnje).

22. Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju odločalo o pritožbenih stroških. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnika, s katerim ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

23. Toženka je s pritožbo zoper stroškovno odločitev uspela, zato ji je dolžan tožnik povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ji je priznalo stroške sestave pritožbe v višini 250 točk (tar. št. 21/1 OT), kar znaša 114,75 EUR, povečano za 22% DDV v znesku 25,25 EUR ter takso za pritožbo po tar. št. 3009 ZST-1 v znesku 61,20 EUR, kar pomeni, da skupni pritožbeni stroški toženke, ki jih je dolžan povrniti tožnik, znašajo 201,20 EUR.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1895/2014
• VSC sodba Cp 343/2012
• VSC Sodba Cp 514/2017