VSM sodba IV Kp 49029/2015

Jedro

V njej je namreč pojasnilo, s tem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, da je obdolženka imela utemeljen razlog verjeti, da je zasebni tožilec P. Š. poškodoval leseno uto in odžagal del lestve, kot je navedeno v njeni pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2015, podani v nepravdnem postopku, torej je ugotovilo okoliščino, ki izključuje protipravnost, izločitev protipravnosti pa pomeni, da dejanje, za katero je obdolženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP).

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev zasebnega tožilca P. Š. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec je kot stroške pritožbenega postopka dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika obdolženke.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 49029/2015 z dne 14. 12. 2016 obdolženo T. M. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki ji je očitala storitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku (pravilno v zvezi s tretjim odstavkom) 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec P. Š. dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, in sicer mora plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR ter poravnati stroške obdolženke in stroške ter nagrado za njenega zagovornika.

2. Zoper sodbo so se pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot navajajo uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženke ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, obdolženki pa prizna stroške za odgovor na pritožbo ter jih naloži v plačilo zasebnemu tožilcu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker je obdolženki dovolilo, da je prebrala vnaprej pripravljen zagovor, ki ga je, kot je razvidno iz načina podaje, pripravil njen zagovornik, pa tudi sicer je vlagala pisne vloge, kar ni ustrezen način postopanja v kazenskem postopku. S tem je kršilo četrti odstavek 227. člena ZKP, ki določa, da se obdolženec zaslišuje ustno, pri zasliševanju pa se mu lahko dovoli, da uporabi svoje zapiske.

6. Pritožba, ki s povzetim uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, sicer pravilno navaja, da se sme obdolžencu dovoliti, kot določa četrti odstavek 227. člena ZKP, da uporablja svoje zapiske, obdolženka pa je na glavni obravnavi 16. 11. 2016 prebrala pisni "ugovor obdolženke zoper obtožbo", ki ga je sestavil njen zagovornik, kar ni skladno z navedeno zakonsko določbo, a ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na pravilnost ali zakonitost sodbe. Uveljavljanje pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zahteva tudi obrazložitev vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in pravilnostjo in/ali zakonitostjo sodbe, brez te pa vpliva kršitve ni mogoče presojati. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena.

7. Uvodoma navedenega pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona pritožba ne obrazloži, saj ne pojasnjuje, katero od kršitev iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo in zato tudi v tem delu ni utemeljena.

8. Drugačni dokazni oceni kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in ki jo pojasnjuje pritožba, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno ter v sodbi tehtno pojasnilo okoliščine, ki so narekovale izrek oprostilne sodbe. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja in zgolj dodaja, da je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz razlogov sodbe, obdolženo T. M. oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP in ne zaradi pomanjkanja dokazov (3. točka tega člena), kot je zapisano v obrazložitvi sodbe. V njej je namreč pojasnilo, s tem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, da je obdolženka imela utemeljen razlog verjeti, da je zasebni tožilec P. Š. poškodoval leseno uto in odžagal del lestve, kot je navedeno v njeni pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2015, podani v nepravdnem postopku, torej je ugotovilo okoliščino, ki izključuje protipravnost, izločitev protipravnosti pa pomeni, da dejanje, za katero je obdolženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP). Po četrtem odstavku 160. člena KZ-1 se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, lahko pa se kaznuje za razžalitev (158. člen) ali očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen), sodišče prve stopnje pa je v točki 11 obrazložitve sodbe pravilno zaključilo in obrazložilo, da obdolženka tudi ti kaznivi dejanji ni storila.

9. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da je obdolženka utemeljeno verjela, čeprav bi to lahko storil kdorkoli, nenazadnje tudi kdo od prijateljev zasebnega tožilca, da je navedeno poškodoval prav zasebni tožilec, pri čemer ga pri storitvi kaznivega dejanja nihče ni videl, postopek policije zoper njega pa je bil, ker ni bilo dokazov, ustavljen. Pojasnjuje, zakaj priča D. G. ni verodostojen in navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da gre v obravnavani zadevi ponovno za manever obdolženke, ki je zoper zasebnega tožilca zaradi dejanj, ki bi jih naj storil na njeno škodo, sprožila že več postopkov, a nikoli ni bilo dokazov za to, kar mu je očitala. Po oceni pritožbe bi bilo potrebno obdolženko zaslišati skladno z določili ZKP in zaslišati tudi "domnevne očividce dogodka", na katere se je sklicevala ter ugotoviti, katero lestev je priča D. G. videl v gospodarskem objektu, ki ga ima v posesti zasebni tožilec, saj je bila v objektu še lestev zasebnega tožilca, pri presoji pa bi moralo upoštevati navedbe zasebnega tožilca o postopkih, ki jih zoper njega sproža obdolženka in kažejo na njen motiv, da bi nekako le prišla do tega, da bi bil spoznan za odgovornega za vsako dejanje, ki se pripeti na njunem skupnem posestvu.

10. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Neutemeljeno je njeno zavzemanje za ponovno zaslišanje obdolženke, ker je prebrala zagovor, ki ga je pripravil njen zagovornik. Pritožba ne pojasni, kako bi ponovni zagovor obdolženke vplival na razjasnitev dejanskega stanja, saj je obdolženka zagovor podala, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi in je odgovarjala tudi na vprašanja pooblaščenca zasebnega tožilca, imela pa je tudi pravico, da v zagovor ne pove ničesar. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo in v obrazložitvi sodbe pravilno pojasnilo, da zaslišanje priče J. M., glede na razloge za izrek oprostilne sodbe, ni bilo potrebno, pritožba pa ne pojasni, katere so neimenovane osebe, ki bi jih naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaslišalo, zato zavzemanje za takšno procesno dejanje niti ne more biti uspešno. Glede na okoliščino, da med obdolženko in zasebnim tožilcem zaradi delitve solastnega premoženja in ureditve razmerij med njima potekata nepravdna postopka, je sodišče prve stopnje, ko je pravilno presodilo vse izvedene dokaze, utemeljeno zaključilo, da gre za takšno razmerje med njima, da je obdolženka lahko upravičeno verjela, da je res to, kar je v pripravljalni vlogi zapisala, predvsem ob upoštevanju, kot je obrazložilo, da je gospodarsko poslopje v izključni posesti zasebnega tožilca in razpolaga s ključi, česar niti ni zanikal. Ker je policist Policijske postaje P. D. G. kot točne potrdil obdolženkine navedbe, ko je opisal to, kar je opazil pri svojem delu, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi ga ocenilo kot neverodostojnega in pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče zaključiti, da si je obdolženka, ki je od sosedov izvedela za to, da se zasebni tožilec nahaja na navedenem naslovu, nato pa je ugotovila, da so bili predmeti poškodovani, svojo zaznavo in očitke izmislila in da ni imela utemeljen razlog verjeti to, kar je zapisano v njeni pripravljalni vlogi. Takšno sklepanje bi bilo nepravilno in bi narekovalo zmotno dokazno oceno obravnavane zadeve.

11. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov napadene sodbe, je pritožba zoper oprostilni izrek neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 54121/2018
• VSL Sodba II Kp 26789/2015
• VSM Sodba II Kp 59407/2020