VSM sklep II Kp 15610/2015

Jedro

Res je sicer, da je možno izrečeno kazen nadomestiti z delom v splošno korist tudi pri povratnikih, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da takšna odločitev pri obsojenemu ne pride v poštev, saj je ta večkrat kaznovan, obravnavano dejanje pa je storil v preizkusni dobi, na obsojenega pa že do sedaj izrečene kazni niso vplivale tako, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljal. Družinske razmere obsojenca je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, zato pritožba, ki se na te razmere ponovno sklicuje ne more biti uspešna in ni razlog za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Družinske razmere in ostale okoliščine, na katere se pritožba sklicuje, bi namreč pomenile, da storilcem kaznivih dejanj, ki se znajdejo v takšnih razmerah, zaporne kazni sploh ne bi bilo mogoče izreči in zanje je zagrožena kazen ne bi bila pomembna, ker ne bi bila izvršljiva, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v napadenem sklepu.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. P. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer na 30,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenega A. P. za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, zavrnilo.

2. Zoper tak sklep se je pritožila zagovornica obsojenega iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da obsojenemu izvršitev zaporne kazni nadomesti z delom v splošno korist.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki je predlog obsojenega za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo. Za takšno svojo odločitev je v napadenem sklepu navedlo tehtne razloge, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki le glede na pritožbene navedbe zagovornice obsojenega dodaja.

5. Zagovornica obsojenega se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar v pritožbi ne konkretizira katere kršitve iz členom 371 in 372 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) uveljavlja. Navaja namreč, da je tožilstvo v obravnavani zadevi ravnalo pristransko, ker ni soglašalo z nadomestitvijo zaporne kazni s splošno koristnim delom, kar je v škodo obsojenega. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti, saj je sodišče prve stopnje. pravilno potem, ko je prejelo predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist tega posredovalo tožilstvu, ki je podalo odklonilno mnenje. V svojem odgovoru je tožilstvo namreč navedlo, da pri obsojenemu niso podane objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi opravičevale nadomestitev kazni zapora. S takšnim mnenjem je soglašalo tudi sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz izreka napadenega sklepa.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa pravilna in zakonita. Kazenski zakonik namreč sicer omogoča, da se kazen zapora do dveh let lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist v obdobju dveh let, sodišče, ki o takšnem načinu izvršitve kazni odloča mora pri tem upoštevati objektivne in subjektivne okoliščine obsojenega in njegovo soglasje s takšnim načinom izvršitve kazni (člen 86/IV Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1). Okoliščina, na katero opozarja pritožba, da je obsojenemu že v dveh primerih s soglasjem tožilstva bila izrečena kazen nadomeščena z opravo družbenega koristnega dela, nima nobenega vpliva na odločitev sodišča iz napadenega sklepa in glede na vsebino odgovora tožilstva na podan predlog, tudi ne potrjuje v pritožbi uveljavljane pristranskosti.

7. Prav tako pripravljenost obsojenega, da oškodovani družbi povrne škodo in da je v ta namen, že plačal 100,00 EUR, ni razlog za spremembo napadenega sklepa, saj ta okoliščina glede na siceršnje razloge sodišča prve stopnje v napadenem sklepu, ne more narekovati drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, kot to zmotno meni zagovornica.

8. Iz pritožbe zagovornice pa je razbrati, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko se sklicuje na to, da je obsojeni začel za odplačevanjem dolga, kar bo nadaljeval tudi v prihodnje, da po letu 2015 ni storil nobenega novega kaznivega dejanja, in da je kazniva dejanja storil zato, ker se je znašel v gospodarski krizi, ter da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo okoliščin, ki govorijo v prid obsojenemu za spremembo izrečene kazni z delom v splošno korist, saj se obsojeni ne nahaja v nobenem drugem kazenskem postopku.

9. Takšne pritožbene navedbe, pa po oceni pritožbenega sodišča ne morejo omajati razlogov napadenega sklepa o tem, da pri obsojencu niso podane objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi v medsebojni povezavi kazale na utemeljenost izvršitve pravnomočno izvršene kazni zapora z delom v splošno korist. Sodišče prve stopnje je pri takšni oceni pravilno upoštevalo vrsto in težo izvršenega kaznivega dejanja, njegovo krivdo za storjeno kaznivo dejanje, ter posledice storjenega kaznivega dejanja, s katerim je za oškodovano družbo nastala škoda, ki pa jo je obsojeni sicer delno začel poravnavati, vendar le z enim nakazilom 100,00 EUR, kar pa nikakor ni okoliščina, ki bi imela takšno težo, kot ji pripisuje zagovornica. Spregledati namreč ni obsojenčevega prejšnjega življenja in njegove predkaznovanosti tudi iz istovrstna kazniva dejanja, pri čemer je obravnavano kaznivo dejanje storil med preizkusno dobo, kar nedvomno kaže na negativen odnos obsojenca do obstoječih pravnih vrednot, zato pri obsojencu ne pride v poštev nadomestitev izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist, ki obsojenca ne bi odvračalo od izvrševanja kaznivih dejanj. Zato je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da bo za obsojenca in tudi za družbo koristno le prestajanje zaporne kazni. Pritožba, ki se sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu upoštevalo vse tiste okoliščine, ki jih je že sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku sodbe, ne more biti uspešna glede na to, da takšna ocena ni v nasprotju z zakonom, pa tudi dejstvo, da obsojeni kasneje ni izvršil nobenega kaznivega dejanja, ne more omajati odločitve sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa. Prav tako navajanje pritožbe, da se obsojeni več ne ukvarja z gradbeništvom, zato tovrstnih kaznivih dejanj ne bi mogel ponoviti, ne prepričajo. Predkaznovanost obsojenega je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo, kot to izhaja iz razlogov napadenega sklepa, zato pritožba, ki te razloge pogreša, ne more biti uspešna, saj iz pritožbe izhaja, da se s temi razlogi ne strinja in podaja njihovo lastno oceno, ko skuša prepričati, da obsojeni kaznivih dejanj ne bo ponavljal, kar naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da je oškodovani družbi že plačal 100,00 EUR dolga. Ker je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo in ocenilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ko je zaključilo, da te, ki narekujejo spremembo zaporne kazni z delom v splošno korist, pri obdolženemu niso podane, zato pritožba, ki meni nasprotno, ni utemeljena, niti ko se sklicuje na to, da se obsojeni ne nahaja v drugem kazenskem postopku.

10. Res je sicer, da je možno izrečeno kazen nadomestiti z delom v splošno korist tudi pri povratnikih, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da takšna odločitev pri obsojenemu ne pride v poštev, saj je ta večkrat kaznovan, obravnavano dejanje pa je storil v preizkusni dobi, na obsojenega pa že do sedaj izrečene kazni niso vplivale tako, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljal. Družinske razmere obsojenca je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, zato pritožba, ki se na te razmere ponovno sklicuje ne more biti uspešna in ni razlog za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Družinske razmere in ostale okoliščine, na katere se pritožba sklicuje, bi namreč pomenile, da storilcem kaznivih dejanj, ki se znajdejo v takšnih razmerah, zaporne kazni sploh ne bi bilo mogoče izreči in zanje je zagrožena kazen ne bi bila pomembna, ker ne bi bila izvršljiva, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v napadenem sklepu.

11. Glede na navedeno, in ker sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da obsojenemu ni mogoče nadomestiti kazni zapora z delom v splošno korist, s čemer soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki glede na vse ugotovljene okoliščine zaključuje, da pri obsojenemu ne bi bil dosežen namen kaznovanja z nadomestitvijo zaporne kazni z delom v splošno korist, za kar se neuspešno tudi z preostalimi pritožbenimi navedbami zavzema zagovornica.

12. Po obrazloženem, in ker zagovornica niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi utemeljevalo spremembo izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, saj s tem pri obsojenemu ne bi bil dosežen namen kaznovanja in bo tako le prestajanje zaporne kazni na obsojenca vplivalo tako vzgojno, da v bodoče tovrstnih in podobnih kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.

13. Glede na navedeno, in ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo vse okoliščine iz člena 86/IV KZ-1 ter sprejelo pravilno in zakonito odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno (člen 402/III ZKP).

14. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na določilu členov 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSM sklep II Kp 61419/2013
• VSM Sklep IV Kp 13129/2019
• UPRS sodba I U 181/2012