VSM sodba II Kp 51340/2014

Jedro

Zagovornik obdolženca uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, in sicer kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, s čimer meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Uveljavljeno kršitev zagovornik sodišču prve stopnje očita zato, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem ekonomske stroke, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Uveljavljena kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca ekonomske stroke utemeljeno zavrnilo, takšno svojo odločitev pa je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo, ko je navedlo, da izvedba predlaganega dokaza ne bi privedla do drugačne odločitve kot jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, saj je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano z, na glavni obravnavi, izvedenimi dokazi. Za kršitev pravice do obrambe bi namreč lahko šlo v primeru, ko bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokaz, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ne bi ustrezno obrazložilo, kar pa v obravnavni zadevi, glede na navedeno, ni primer.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega R. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega R. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let ter s posebnim pogojem, da oškodovani družbi T. d.o.o. plača znesek 7.124,00 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, sicer se bo določena kazen izrekla. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženemu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovani družbi T. d.o.o. v višini 7.124,00 EUR, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo, ter po četrtem odstavku 95. člena ZKP obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obdolženca uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, in sicer kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, s čimer meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Uveljavljeno kršitev zagovornik sodišču prve stopnje očita zato, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem ekonomske stroke, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Uveljavljena kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca ekonomske stroke utemeljeno zavrnilo, takšno svojo odločitev pa je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo, ko je navedlo, da izvedba predlaganega dokaza ne bi privedla do drugačne odločitve kot jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, saj je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano z, na glavni obravnavi, izvedenimi dokazi. Za kršitev pravice do obrambe bi namreč lahko šlo v primeru, ko bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokaz, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ne bi ustrezno obrazložilo, kar pa v obravnavni zadevi, glede na navedeno, ni primer. Zavrnitev predlaganega dokaza pa po oceni pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, saj je sodišče prve stopnje subjektivni element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pravilno ugotovilo. Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi namreč zaključuje, da je obdolženi zaposlenim v družbi T. d.o.o. ob naročilu izdelave in montaže lesene ograje, lažno zatrjeval, da bo račun za izdelavo in montažo plačal v roku 30 dni po izstavitvi računa, da pa takšnega namena že ob naročanju posla ni imel, kaže slabo finančno stanje družbe TB. d.o.o., ki na transakcijskih računih ni imela zadostnih sredstev za plačilo računa, zaradi česar je nastala oškodovani družbi tudi premoženjska škoda. Zato okoliščina, na katero se sklicuje zagovornik, da obdolženi ni mogel plačati naročenega posla zato, ker tudi njemu niso plačali dolžniki, je pa plačilo upravičeno pričakoval, ne spremeni pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje o goljufivem namenu obdolženca ob sklenitvi posla, ki ga ne izključuje neko negotovo pričakovano plačilo obdolžencu s strani njegovih dolžnikov, kot to zmotno meni zagovornik. Sicer pa je potrebno povedati, da so navedene okoliščine stvar dejanske presoje, za razjasnitev katere ni bila potrebna dopolnitev kazenskega postopka in se zato v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.

5. Zagovornik, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v pritožbi ne konkretizira katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Iz njegove pritožbe pa je razbrati, da uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ko se sklicuje na to, da mora pri obravnavanem kaznivem dejanju obstajati predhodni ali naknadni goljufiv namen, kar pa je stvar dejanske presoje. Zato kršitev kazenskega zakona kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoče uveljavljati. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predvideva, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le Kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

6. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej osnovi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na dejanske ugotovitve in pravne zaključke napadene sodbe ter le še glede na pritožbena izvajanja zagovornika obdolženca dodaja.

7. Bistvo pritožbe je v sklicevanju na obdolženčev zagovor in okoliščine, da obdolžencu stranke, ki jim je hiše prodal, kupnine niso plačale, kot to izhaja iz listin spisa in izpovedb prič, kar je zamajalo finančno stabilnost obdolženčeve družbe, saj ni mogel pričakovati, da kupci svojih obveznosti ne bodo poravnali.

8. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Odločilna okoliščina v obravnavani zadevi je dejstvo, da obdolženi v času sklenitve posla z oškodovano družbo ni imel sredstev za plačilo naročenega posla, saj nato, ko mu je oškodovana družba izdala račun dne 16. 12. 2009 z rokom plačila 15. 1. 2010, računa ni plačal, kljub temu, da je zagotavljal, da bo ga plačal še pred določenim rokom. Obdolženi pa kljub opominjanju računa ni plačal ter kljub temu, da je oškodovana družba obdolžencu predlagala možnost kompenzacije, na to ni reagiral oziroma na njo ni pristal, zato so podali predlog za izvršbo, ki pa ni bila uspešna, saj iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obdolženčeva družba nima sredstev in da ima blokirane račune, in da je v kritičnem času izkazovala v glavnem negativno stanje. Kljub temu, da je obdolženi na svoj osebni TRR dne 4. 3. 2010 prejel v dobro 16.000,00 EUR in čez teden dni še 1.000,00 EUR, je oškodovani družbi iz naslova dolga dne 11. 3. 2010 plačal le 1.000,00 EUR. Iz navedenega tako nedvomno izhaja, da bi lahko obdolženi vsaj v prej navedenem času oškodovani družbi poravnal dolg, pa tega ni storil, kar jasno izkazuje, da namena celotnega poplačila ni imel. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je neplačilo računa posledica objektivnih razmer na trgu in naključja, ter se sklicuje na gospodarsko krizo, ni utemeljena, niti ko se zavzema za izvedbo dokaza s pritegnitvijo izvedenca ekonomske stroke, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je razpolagalo z zadostnimi dokazi, ki so potrjevali storitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in njegovo krivdo, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe. S temi razlogi v celoti soglaša tudi sodišče prve stopnje, ki se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Obdolženčev namen, da ne plača celotnega dolga, namreč kaže tudi dejstvo, da je s svojim poslovanjem nadaljeval v drugi družbi B. d.o.o., na katero je tudi preusmeril najemnine, ki jih je prejel od nepremičnin, in ki so sicer bile v lasti TB. d.o.o., dolga pa ni poravnal. Navedeno namreč izhaja iz podatkov FURS-a z dne 7. 4. 2015. Zato pritožba, ki se sklicuje na obdolženčev zagovor in skuša prepričati, da ni šlo za goljufiv namen ter podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna. Zapleti pri izvedbi poslov obdolženčeve družbe in neplačila njegovih dolžnikov, namreč glede na navedeno, ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, in sicer s krivdno obliko direktnega naklepa.

9. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika obdolženega niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Zagovornik se uvodoma pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki je v pritožbi ne obrazlaga. Pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo preizkusilo tudi v tej smeri (člen 386 ZKP). Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na to, kakšno vrsto in višino kazni naj obdolžencu izreče ter obdolžencu utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave, in sicer pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo. Zato ni nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist, saj je sodišče prve stopnje obdolžencu pravilno naložilo tudi dodatni pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovani družbi povzročeno škodo. Pritožbeno sodišče namreč zaključuje, da bo izrečena pogojna obsodba z naloženim dodatnim pogojem na obdolženca vplivala tako, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer ponovno opozarja na posledice neizpolnitve dodatnega pogoja, ko se lahko pogojna obsodba prekliče in z njo določena kazen izreče.

11. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).

Datum zadnje spremembe:

26.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sodba II Kp 52493/2010
• VSM sodba III Cp 103/2014
• VSL sklep II Cp 3545/2011