VSM sodba II Kp 41390/2012

Jedro

Dokazno breme glede obstoja razbremenilnih dokazov je na strani obdolženega oziroma njegove obrambe, glede obremenilnih dokazov pa na strani obtožbe. Obdolženi ni predlagal zaslišanja navedene priče, oškodovanka pa ni imela razloga, niti dolžnosti, da to stori ona. Zato so tovrstni očitki pritožbe odveč.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.R. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 41390/2012 z dne 30. 11. 2016 obdolženega A.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona v znesku 402,52 EUR in ga oprostilo povrnitve sodnih taks iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na predlog zagovornika je pritožbeno sodišče o zadevi odločilo na seji, o katerih je obvestilo obdolženca, njegovega zagovornika in višjega državnega tožilca. Zagovornik na sejo ni pristopil, ker pa je bil o njej pravilno obveščen, je bila seja opravljena po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP v njegovi odsotnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba v pretežnem delu temelji na nejasnih razlogih, ki so v pretežni meri s seboj v nasprotju. Na katere razloge pritožba meri, pa iz nje ni mogoče razbrati. Zatrjevana kršitev je neobrazložena, kot take pa je pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

6. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev obdolženčeve pravice do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije ter točke d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo načelo enakosti orožij in zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče Z.P. ter pribavo listinske dokumentacije o odpovedi najemnega razmerja. Iz zaslišanja priče P. bi bilo razvidno, da ne držijo navedbe oškodovanke, da jo je obdolženi zavajal glede plačila najemnine, iz listinske dokumentacije pa bi izhajalo enako. Pritožba pri tem opozarja na odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi UP-34/93 z dne 8. 6. 1995, v kateri je to sodišče poudarilo, da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče dolžno izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Če je izkazano, da bi iz nekega dokaza lahko izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan. Postopanje prvostopnega sodišča v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe pomeni bistveni odstop od ustaljene prakse sodišč, saj je skrajno neobičajno, če ne celo edinstveno, da sodišče ne bi izvedlo dokaza, ki bi lahko razbremenil obdolženega oziroma izkazal slabo vero domnevnih oškodovancev. Poseženo je bilo tudi v ustavno pravico obdolženca do enakega varstva pravic, ki mu jo zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije, ker mu niso bile zagotovljene enake možnosti za obrambo, kot drugim obdolžencem v kazenskih zadevah.

7. Zatrjevana procesna kršitev in kršitve Ustave ter EKČP, ki jih navaja pritožnik, niso podane. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotovitvi ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takšnega dokaza zavrne, ne da bi s tem kršilo pravico obrambe. Iz zapisnika predobravnavnega naroka z dne 2. 11. 2016 izhaja, da je zagovornik predlagal zaslišanje Z.P., ki je bil istočasno sonajemnik in bo znal povedati, da je obdolženi podal odpoved najemne pogodbe, zaprosil pa je tudi za rok 8 dni, da predloži pisna dokazila o napotitvi, kje je možnost od obdolženčevih dolžnikov izterjati nastali dolg. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi, izvedeni neposredno po končanem predobravnavnem naroku, zavrnilo dokazna predloga z utemeljitvijo, da zaslišanje Z.P. za pravilno ugotovitev dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja ni odločilno, ker je bilo ob soočenju obdolženca z oškodovanko ugotoviti, da ni sporno, da je obdolženi podal odpoved najemne pogodbe, pri čemer sta oba to pojasnila soglasno, kot sta soglasno navedla tudi, do kdaj je družba obdolženega zasedala poslovne prostore. Iz navedenega razloga je zavrnilo tudi predlog za pribavo nadaljnjih listinskih dokazov, vezanih na odpoved najema poslovnih prostorov. Enake razloge je navedlo tudi v obrazložitvi napadene sodbe (točka 12). Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da predlagana dokaza nista materialnopravno relevantna, saj so bila dejstva, ki bi se naj dokazovala z njuno izvedbo, že ugotovljena na podlagi zagovora obdolženega in izpovedbe oškodovanke, pri čemer ta dejstva niso sporna.

8. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje izvedbo predlaganih dokazov utemeljeno zavrnilo. Gre za takšne dokaze, ki očitno ne bi mogli biti uspešni, oziroma ne bi pripeljali do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi vseh ostalih izvedenih dokazov. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist oziroma njegova pravica do obrambe, odločitev sodišča prve stopnje pa tudi ni v nasprotju z dosedanjo ustavno sodno prakso ter so tovrstna pritožbena izvajanja neutemeljena. Pri odločanju o dokaznem predlogu je sodišče prve stopnje upoštevalo merila, ki so skladna z ustavno sodno prakso, ko gre za odločanje o dokaznem predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Po teh merilih 1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagan dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP) in sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. (1) Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z navedenimi merili, zato so obširna pritožbena izvajanja, da je kršilo v pritožbi navedene določbe Ustave Republike Slovenije, EKČP in ZKP, neutemeljena.

9. Pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona pritožba ne obrazloži, saj ne pove s čim bi naj sodišče kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo. Kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Ko zagovornik v pritožbi navaja, da je obtožba nesklepčna ter da nima zahtevanih pogojev iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, ker splošna označba kraja storitve temu standardu ne zadošča, in da je iz naslovnega spisa jasno razvidno, da se je obdolženi dogovarjal z oškodovanko predvsem telefonsko in to pretežno z njenim možem, s samo oškodovanko pa je bil v kontaktu samo enkrat, z navedenim ne izkazuje prav nobene kršitve kazenskega zakona. Kraj kaznivega dejanja je namreč v opisu dejanja naveden, to je Ptuj, ali je bilo dejanje storjeno v neposrednem kontaktu z oškodovanko ali preko telefona, pa na okoliščino kraja storitve kaznivega dejanja z ničemer ne vpliva, niti tega ni mogoče razbrati iz pritožbenih izvajanj. S tem, ko zagovornik zatrjuje, da tudi ni jasno, na kakšen način bi naj obdolženi poskušal preslepiti oškodovanko z lažnim prikazovanjem, da bo njen dolg poplačan, saj ji je ponudil, da se poplača iz njegovih dolžnikov, zoper katere je tudi vložil ustrezne sodne postopke, pa zagovornik razlaga pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne navaja prav nobenega argumenta, ki bi kazal na katero od kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP. Zato je pritožba, podana iz pritožbenega razloga kršitev kazenskega zakona, neutemeljena.

10. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov niti o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj kazensko odgovoren. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter se na njih v izogib ponavljanju sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika pa dodaja:

11. Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da je obdolženi kot zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o. takoj, ko je spoznal, da obstaja možnost, da dolžniki te družbe ne bodo poplačali svojih dolgov, ob istočasnem upadu prometa, podal odpoved najemne pogodbe. Oškodovanka pa je vztrajala na enoletnem odpovednem roku in tako na nek način sama povzročila premoženjsko škodo, ki jo je utrpela. Družba A. d.o.o. se je bila pripravljena takoj odseliti in bi lahko oškodovanka poslovni prostor takoj oddala v nadaljnji najem. Tudi iz izpovedbe oškodovanke je jasno razvidno, da obdolženemu ni moč očitati, da jo je imel namen preslepiti, iz listinskih dokazov pa, da ji je obdolženi predlagal, da se poskuša poplačati iz njegovih dolžnikov. To kaže, da ni podan subjektivni element očitanega kaznivega dejanja, torej namen obdolženega, da oškodovanko ogoljufa. Celoten dolg se nanaša na obdobje, ko je slednja vztrajala na v pogodbi določenem enoletnem odpovednem roku. To je bila sicer njena legitimna pravica, vendar opisano kaže, da obdolžencu ni moč očitati storitve kaznivega dejanja. Na dlani je, da je obdolženi poskušal zadevo rešiti. Dogovarjal se je predvsem z oškodovankinim možem, katerega pa slednja sploh ni predlagala za pričo. On bi lahko povedal, ali ga je obdolženi zavajal in mu lažno prikazoval, da bo sporni znesek plačan. K pritožbi prilaga še zdravniško dokumentacijo, ki se nanaša na zdravljenje obdolženca v Psihiatrični bolnici O. in na dogovor o plačilu dolga, ki ga je obdolžencu posredoval stečajni upravitelj družbe A. d.o.o., so pa dogovori o plačilu potekali še v letu 2012. Prilaga tudi dopis pooblaščenca oškodovanke, iz katerega je razvidno, da je bilo v maju 2011 poravnanih 765,00 EUR.

12. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji zagovornik ponavlja zagovor obdolženca, v katerem je zanikal izvršitev kaznivega dejanja in prikazoval, da oškodovanke ni prav z ničemer zavajal in ji ničesar ni lažnivo prikazoval in jo preslepil, da bo mesečno najemnino za čas od oktobra 2010 do julija 2011 pravočasno poravnal. Tako obdolženčev zagovor je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot neprepričljiv in nesprejemljiv, verjelo pa oškodovanki, ki je izpovedovala, da je obdolženca, ki je bil direktor družbe A. d.o.o. in ki je z njo podpisal najemno pogodbo, najprej ustno, nato pa pisno opominjala na neplačane obroke najemnine, pa ji je ves čas zatrjeval, da jih bo plačal. Sodišče prve stopnje ni videlo razloga, zakaj bi oškodovanka obdolženca po krivem obremenjevala. Pritožbeno zatrjevanje, da bi obdolženega razbremenila krivde izpovedba oškodovankinega moža, ki bi lahko povedal, da ga obdolženi ni zavajal in mu lažno prikazoval, da bo sporne zneske plačal in da oškodovanka te priče ni predlagala, pa nima prav nobene teže. Dokazno breme glede obstoja razbremenilnih dokazov je na strani obdolženega oziroma njegove obrambe, glede obremenilnih dokazov pa na strani obtožbe. Obdolženi ni predlagal zaslišanja navedene priče, oškodovanka pa ni imela razloga, niti dolžnosti, da to stori ona. Zato so tovrstni očitki pritožbe odveč.

13. Pritožbeno zatrjevanje, da je škodo povzročila oškodovanka sama, ker je vztrajala pri enoletnem odpovednem roku in je ves dolg nastal prav v tem času, tudi ni sprejemljivo. Obdolženi je z oškodovanko sklenil najemno pogodbo s takim odpovednim rokom in se pri tem zavezal, da bo tudi v tem roku plačeval najemnino. Vztrajanje pri pogodbi, katere razveze obdolženi ni predlagal (tega ne navaja niti v svojem zagovoru, niti tega ni povedala oškodovanka) ni mogoče šteti kot okoliščine, ki bi bila v škodo oškodovanki in ki bi obdolženca razbremenjevala krivde za očitano mu kaznivo dejanje. Odpovedni rok je bil vnaprej dogovorjen, obdolženi je moral nanj računati in je imel tudi možnost, da skuša z oškodovanko doseči dogovor, da se najemna pogodba predčasno prekine, pa takega predloga ni podal, kot je to razvidno iz dokaznega gradiva. V poslovnih prostorih, ki jih je najemala, je družba A. d.o.o. poslovala vse do zadnjega dne izteka odpovednega roka, kot sta to skladno povedala obdolženi in oškodovanka. Nobene dileme tudi ni glede tega, da družba A. d.o.o. od meseca oktobra 2010 pa do meseca julija 2011 ni plačala prav nobenega obroka najemnine v znesku 384,00 EUR, zaradi česar je oškodovanki nastala premoženjska škoda v skupni višini 3.456,00 EUR. Oškodovanka ni bila dolžna izterjevati obdolženčeve dolžnike, temveč je v skladu s sklenjeno najemno pogodbo utemeljeno pričakovala, da bo obdolženčeva družba, katere direktor in edini družbenik je bil obdolženi, mesečne račune najemnine plačevala v skladu s sklenjeno pogodbo. Oškodovanka je prepričljivo izpovedala, da je bila deležna obdolženčevih obljub, da bo obdolženi najemnino poravnal, ko ga je ustno in pisno opominjala na neplačane račune, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bil obdolženec to zmožen storiti, pa je denar očitno porabil za druge namene, pri tem pa prevzemal očitno tudi nesorazmerne premoženjske obveznosti in zanemarjal že obstoječe. Stečaj nad družbo A. d.o.o. je bil uveden šele 25. 10. 2016, kar je po pravilni presoji sodišča prve stopnje izrazito dolgo časovno obdobje po obravnavanem kaznivem dejanju, v katerem pa obdolženi tudi ni poskrbel za plačilo zapadlega zneska v skupni višini 3.456,00 EUR. Znesek 765,00 EUR, ki ga je plačal obdolženi in bi naj dokazoval, da pri njem ni obstajal goljufiv namen, pa je bil plačan meseca maja 2011, vendar za obdobje, ki ni pod obtožbo oziroma, ki je bilo pred tem in torej ni zajeto v čas storitve kaznivega dejanja. Dogovori o plačilu dolga s stečajnim upraviteljem, pa so potekali časovno znatno po že storjenem kaznivem dejanju. Zato na pravilnost po prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja navedene okoliščine nimajo prav nobenega vpliva.

14. Po obrazloženem, in ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe tehtno in prepričljivo obrazložilo tudi obstoj direktnega naklepa v smeri storitve očitnega kaznivega dejanja pri obdolžencu (točka 8), pritožba pa tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba obdolženčevega zagovornika, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

15. Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o izrečeni kazenski sankciji, kar je posledica v pritožbi uveljavljenih pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po določbi 386. člena ZKP narekujeta tudi tak uradni preizkus. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe v korist obdolženca. Prvostopno sodišče mu je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde, okoliščin v katerih je bilo storjeno, kakor tudi upoštevajoč dosedanjo nekaznovanost obdolženca, izreklo po vrsti in višini primerno kazensko sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave.

16. Iz navedenih razlogov, in ker pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 94. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

---.---

Op. št. (1) : Sodba VS RS I Ips 30252/2011 z dne 2. 2. 2017, tč. 8.

Datum zadnje spremembe:

25.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 6143/2016
• VSM sodba II Kp 30099/2014
• VSC Sodba II Kp 41862/2020