VSM sodba I Cp 260/2017

Jedro

Glede na ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS je kategorizacija cest brez predhodne pridobitve lastninske pravice protipravna in protiustavna, zato se tožena stranke ne more braniti z argumentom, da je kot upraviteljica javnih cest in poti dolžna skrbeti za prevoznost in vzdrževanje javnih cest.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., III. in IV. točki izreka spremeni tako, da odslej glasi:

"I. Ugotovi se, da tožena stranka protipravno vznemirja tožečo stranko v solastninski pravici gozda parc. št. 583/170, k.o. D. z ID znakom sedaj parc. št. 583/194, 583/195 in 583/196, vse k.o. D.) s tem, da je obstoječo kolovozno pot v navedenem gozdnem zemljišču gradbeno razširila na način, da je ob obstoječi poti izkopala jarke za odvodnjavanje, vozišče gozdne poti pa je utrdila z nasutjem gramoza, kar vsako leto ponavlja z novimi nasutji gramoza, s čimer je razširila predhodno obstoječo kolovozno pot širine 2,50 metra na širino 4 metre.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 433,29 EUR z zakonskimi zamudnini obrestmi od 8. 9. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna prvo tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 405,51 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, vse na fiduciarni račun pooblaščenca odvetnika S.K."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 45,97 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da se predmetni pravdni postopek v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prvotnega stanja z zasutjem izkopanih jarkov za odvodnjavanje s primerno gozdno zemljo in za znesek odškodnine v višini 86,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2010 dalje do plačila, ustavi (V. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožena stranka protipravno vznemirja tožečo stranko v solastninski pravici nepremičnine parc. št. 583/170, k.o. D. (sedaj parc. št. 583/194, 583/195 in 583/196, vse k.o. D.) s tem, da je obstoječo kolovozno pot gradbeno razširila na način, da je ob obstoječi poti izkopala jarke za odvodnjavanje, vozišče gozdne poti pa je utrdila z nasutjem gramoza, kar vsako leto ponavlja z novimi nasutji gramoza, s čimer je razširila predhodno obstoječo kolovozno pot širine 2,50 metra na širino 4 - 5 metrov (I. točka izreka), zaradi česar se toženi stranki prepoveduje vsakršno poseganje izven širine 2,5 metrov gramozirane obstoječe poti, ki poteka v območju navedenega gozda, zlasti vsakršno poglabljanje jarkov, odstranjevanje rastja, gramoziranje ali odstranjevanje zemljine (II. točka izreka). Prav tako je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 722,15 EUR z zakonskimi zamudnini obrestmi od 8. 9. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka) ter prvo tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 904,68 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, in sicer na fiduciarni račun njegovega pooblaščenca (IV. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

- Bistvo pritožbene graje je, da sporna gozdna pot v današnji širini obstaja že najmanj 20 do 30 let, saj je priča J.Ž. izpovedal, da jo gramozira že od leta 1981 dalje. Glede na navedeno so tožbene navedbe, da je tožena stranka z gramoziranjem začela šele leta 2009 zmotne in nasprotujoče nadaljnjim izpovedbam tožnikov, ki so različno izpovedali, kdaj naj bi tožena stranka pričela z gramoziranjem sporne poti, zaradi česar jim sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Navedeno sta potrdili tudi priči M.V. in D.Z., ki sta izpovedala, da tožena stranka trase ceste ni spreminjala ter da je z gramoziranjem začela že veliko pred časom, kot ga v okviru trditvene podlage navaja tožeča stranka. Izpovedbo priče J.Ž. je sodišče prve stopnje tudi napačno povzelo, saj je imenovani izrecno zanikal, da bi ob cesti izkopal jarke za odvodnjavanje meteornih voda, kot to sicer zmotno zapiše sodišče prve stopnje, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo tudi širino sporne poti, saj je na ogledu samo ocenilo, da je cesta široka le 2,8 m, nato pa je neargumentirano sledilo mnenju sodnega izvedenca in cenilca s področja gozdarstva Nenada Zagorca, univ. dipl. inž. gozd. (v nadaljevanju: izvedenca), ki je ugotovil, da je cesta široka od 3 do 3,5 m in ne 5m, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. V nadaljevanju pritožba navaja, da je toženka kot upraviteljica javnih cest in poti dolžna skrbeti za prevoznost in vzdrževanje slednjih, zato v njenem ravnanju ni najti elementov protipravnosti. V zvezi s prepovedjo nadaljnjega poseganja v sporno cesto pritožba navaja, da je točka II. izpodbijane sodbe neizvršljiva, saj ne določa, na katerem delu obstoječe poti v širini 2,5 m tožena stranka še lahko izvaja vzdrževalna dela. Nenazadnje pritožba izpodbija še višino prisojene odškodnine in poudarja, da višina priznane odškodnine na m² ni sporna, sporen pa je obseg površine, na kateri naj bi zaradi ravnanja tožene stranke nastala škoda, saj se je izvedenec v tej zvezi skliceval na na predpravdno izvedensko mnenje L.C., ki ga tožena stranka ni povzela. Iz slednjega namreč izhaja, da je prišlo do širitve poti po celotni trasi ceste na 5m, kar pa ne drži. Nazadnje pritožba izpodbija še odmero pravdnih stroškov in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč umaknila znatni del tožbenega zahtevka, ki se je prvotno nanašal na prepoved posegov na celotni trasi sporne poti, prav tako pa je umaknila del zahtevka za plačilo odškodnine v višini 86,35 EUR, zaradi česar je uspeh tožeče stranke v pravdi bistveno manjši, kot to meni sodišče prve stopnje. V danem primeru tako ni podlage za uporabo določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP.

3. Prvi tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, vse s stroškovno posledico za toženo stranko. Drugi tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno nesporno je, da so tožniki solastniki nepremičnine parc. št. 583/170, k.o. D. (sedaj parc. št. 583/194, 583/195 in 583/196, vse k.o. D.), ki v naravi predstavlja gozd, skozi katerega poteka sporna gozda cesta oziroma pot, ki vodi do štirih stanovanjskih hiš na vrhu poti. Prav tako je pritožbeno nesporno, da je tožena stranka z odlokoma o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini M. (Ur. l. RS št. 38/1999 z dne 11. 5. 1999 in št. 28/2009 z dne 10. 4. 2009 - priloga spisa A79) predmetno pot kategorizirala kot javno pot z nazivom "cesta na V.", vsled česar jo tudi vzdržuje tako, da jo vsako leto posipava z gramozom. Pritožbeno nesporno je tudi, da pred UE poteka razlastitveni postopek za predmetno nepremičnino št. 352-32/2009-2, ki še ni pravnomočno končan.

7. Glede na povzeto dejansko stanje in rezultat izvedenega dokaznega postopka sodišče druge stopnje zaključuje, da za odločitev v zadevi ni bistveno, katerega leta je tožena stranka začela s posipavanjem sporne poti, torej ali že leta 1981, kot to trdi tožena stranka, oziroma šele leta 2009, kot to navaja tožba, saj okoliščina, da se je gozdna pot z gramozom posipavala že pred letom 2009 ne more iti na škodo tožeče stranke. Slednja je namreč v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom (prvi odstavek 7. člena v zvezi s 212. členom ZPP) dolžna dokazati le, da jo tožena stranka protipravno vznemirja od leta 2009 dalje (prvi odstavek 99. člena SPZ), kar pa je tudi storila. Tožena stranka namreč sama priznava, da sporno pot vzdržuje tako, da jo vsako leto znova posipava z gramozom. Navedeno je potrdila tudi priča J.Ž., ki v imenu in za račun tožene stranke opravlja vzdrževanje (gramoziranje) sporne poti. Neskladnosti v izpovedbah tožnikov, ki so sicer res različno izpovedali kdaj je do posipavanja poti prišlo prvič, tako ne morejo vplivati na drugačno dokazno oceno, saj je nedvomno, da je sporno pot protipravno gramozirala prav tožena stranka, ki to vsako leto znova ponavlja. Razlastitveni postopek za predmetno nepremičnino še namreč ni pravnomočno končan, zato tožena stranka sploh ni bila upravičena kategorizirati sporne poti kot občinske in je posledično tudi ni upravičena vzdrževati (gramozirati). Glede na ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS(1) je namreč kategorizacija cest brez predhodne pridobitve lastninske pravice protipravna in protiustavna, zato se tožena stranke ne more braniti z argumentom, da je kot upraviteljica javnih cest in poti dolžna skrbeti za prevoznost in vzdrževanje slednjih.

8. Prav tako je tožeča stranka po prepričanju sodišča druge stopnje uspela dokazati, da je tožena stranka z izkopom jarkov za odvod meteornih voda in gramoziranjem razširila sporno pot iz prvotnih 2,5 m na sedanjih 4 m, in ne 5 m, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka namreč trdi, da je širina sporne poti prvotno znašala 2,5 m, kar je potrdil tudi izvedenec, ki je pojasnil, da širina običajnih gozdnih poti znaša od 2,5 do 3,0 m. Prav tako je izvedenec ugotovil, da trenutna širina poti znaša 4,0 m, pri čemer je gramoziranih in utrjenih od 3,0 do 3,5 m poti, zaradi pluženja in vožnje pa je gramoz prisoten še 0,5 m levo oziroma desno od utrjenega dela poti. Res je, da je sodišče prve stopnje ob ogledu na kraju samem ocenilo, da znaša širina poti le 2,80 m, kot to izpostavlja pritožba, ki pa ob tem spregleda, da gre za nestrokovno oceno sodišča, ki ne temelji na opravljenih meritvah, zato ne more biti odločilna za razsojo v zadevi. Sodišče druge stopnje je tako prepričano, da se je sporna pot v posledici izkopa jarkov za odvod meteornih voda in gramoziranja razširila od prvotnih 2,5 m na zdajšnjih 4 m in ne na 5 m, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Širina 5. metrov namreč predstavlja zakoličbo v razlastitvenem postopku, ki pa na predmetno pravdo nima vpliva.

9. Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena graja v smeri, da tožena stranka ni izkopala jarkov za odvod meteornih voda. Nasprotno namreč izhaja iz skladnih izpovedb tožnikov in priče J.Ž., iz izpovedbe katerega je razbrati (str. 17-18 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 19. 11. 2015), da je leta 2014 ob robu ceste izkopal jarek v dolžini 140 m in globini 20 do 30 cm. Sodišče prve stopnje tako ni zmotno povzelo izpovedbe imenovanega, kot to neutemeljeno navaja tožena stranka, zaradi česar ni podana s pritožbo očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi priče M.V., N.C.F. in D.Z., ki po sporni poti dostopajo do svojih domov, so namreč skladno izpovedali, da so predmetne jarke občasno le očistili, ne pa tudi, da so jih izkopali, kot to zmotno navaja pritožba. Da so sporni jarki dejansko strojno izkopani se je ob priliki ogleda prepričalo tudi sodišče prve stopnje, zato je edino življenjsko - izkustveno sprejemljivo, da jih je izkopala tožena stranka, saj ne tožniki, niti navedene priče ne razpolagajo s potrebno gradbeno mehanizacijo.

10. V tej zvezi sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da točka II. izreka izpodbijane sodba ni neizvršljiva, kot to zmotno meni pritožba, saj je pravdnima strankama povsem jasno, kje poteka gramozirana pot širine 2,5 m, kot je obstajala pred protipravnimi posegi tožene stranke. Z izpodbijano sodbo se namreč toženi stranki prepoveduje le poseganje izven tako obstoječe poti, zlasti vsakršno poglabljanje jarkov, odstranjevanje rastja ali odstranjevanje zemljine. Gramoziranju sprva obstoječe poti v širini 2,5 m namreč tožeča stranka ni nikoli nasprotovala.

11. Glede na do sedaj obrazloženo in upoštevajoč pritožbeno nesporno dolžino predmetne poti (202 m) ter višino odškodnine za izgubo dohodka zaradi predčasnega poseka dreves (0,58 EUR/m²) oziroma odškodnine za stroške osnovanja novega gozda (0,85 EUR/m²) je sodišče druge stopnje samo izračunalo novo vrednost odškodnine (2. alineja 358. člena ZPP), do katere je upravičena tožeča stranka in sicer le-ta znaša v skupnem znesku 433,29 EUR, in sicer:

- za izgubo dohodka zaradi predčasnega poseka dreves: 175,74 EUR (202 m x 1,5 m (4,0 m - 2,5 m) = 303 m² x 0,58 EUR/m²);

- za stroške osnovanja novega gozda: 257,55 EUR (202 m x 1,5 m (4,0 m - 2,5 m) = 303 m² x 0,85 EUR/m²).

12. Sprememba višine prisojene odškodnine narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, saj je posledično prišlo do spremembe uspeha pravdnih strank v postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je prvotno vtoževala 808,50 EUR odškodnine, po delnem umiku tožbenega zahtevka v višini 86,35 EUR (prvi odstavek 158. člena ZPP) in sedaj prisojeni odškodnini v višini 433,29 EUR, tako njen uspeh v postopku znaša 53,59%.

13. Sodišče prve stopnje je prvo tožniku priznalo 904,68 EUR pravdnih stroškov, kar pomeni, da je glede na 53,59% uspeh v pravdi upravičen do povrnitve 484,82 EUR pravdnih stroškov.

14. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo z dne 15. 9. 2016 vložila stroškovnik, v skladu s katerim je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 55,90 EUR (tar. tšt. 3100 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT), nagrado za narok v višini 51,60 EUR (tar. št. 3102 ZODVt), pavšalni znesek za materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), potne stroške za ogled kraja v višini 12,58 EUR (tar. št. 6003 ZOdvT) in 22% DDV v znesku 30,82 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 170,90 EUR. Glede na uspeh tožene stranke v postopku (46,41%) je slednja upravičena do 79,31 EUR pravdnih stroškov.

15. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna prvo tožniku povrniti 405,51 EUR pravdnih stroškov. Zakonske zamudne obresti od navedenih stroškov tečejo od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

16. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I., III. in IV. točki izreka spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe (358. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP). V preostalem delu je sodišče prve stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo točko II. izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka je s pritožbo deloma uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 62,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni znesek za materialne stroške v višini 12,56 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV v višini 15,68 EUR, kar skupaj znaša 91,94 EUR. Glede na pritožbeni uspeh tožene stranke v deležu 50%, ji je tožeča stranka dolžna povrniti še 45,97 EUR pritožbenih stroškov.

18. Odločitev o roku, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS, sprejetim dne 13. 12. 2006.

---.---

Op. št. (1) : Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 163/2013 z dne 30. 7. 2015 in odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-224/00.

Datum zadnje spremembe:

25.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 19/2021
• VSM sodba I Cp 1515/2013
• Sodba II Ips 38/2010