VSM sodba I Cp 93/2017

Jedro

Zakonec, ki je vlagal v nepremičnino drugega zakonca, lahko zahteva povračilo denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja drugega zakonca (v tem primeru povečanja vrednosti toženkinega deleža na stanovanju). Skupno premoženje torej tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z obravnavanimi vlaganji (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Ker pa je bilo stanovanje na M. ulici v času zakonske zveze pravdnih strank prodano in prejeta kupnina vložena v izgradnjo hiše, je povečano vrednost toženkinega deleža stanovanja zaradi skupnih vlaganj načeloma mogoče upoštevati kot prispevek obeh strank (in ne zgolj toženke) k pridobitvi skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v ugodilnem delu (točki I izreka) spremeni tako, da znaša delež tožeče stranke na skupnem premoženju 60 %, delež tožene stranke pa 40 %.

- v stroškovnem delu (točki III izreka) spremeni tako, da se znesek 2.650,97 EUR nadomesti z zneskom 1.500,12 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem ugodilnem delu (točki I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti 234,98 EUR pritožbenih stroškov, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da spada v skupno premoženje strank nepremičnina parc. št. 1443/4 k.o. M.R., 2 LCD televiziji, radio, CD/DVD predvajalnik in zapisovalnik, hišni kino, kuhinja, pohištvo ter dva osebna avtomobila (kar je podrobneje opredeljeno v izreku izpodbijane sodbe) in da znaša delež tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) 75 % celote, delež tožene stranke (v nadaljevanju toženka) pa 25 % celote (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne 2.650,97 EUR pravdnih stroškov, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izpovedbe prič in njihove pisne izjave glede pričetka trajanja zunajzakonske skupnosti, dokazna ocena glede tega dejstva pa je tudi pomanjkljiva. Pisna izjava M.Ž. ni verodostojna, saj je ni sam napisal. Toženka je prepričljivo pojasnila, kdaj sta pričela s tožnikom skupaj živeti. Parcela, ki jo je tožnik kupil v letu 2002, tako spada v njuno skupno premoženje, saj je bila kupljena v času zunajzakonske zveze, tožnik pa ni dokazal, da bi bila parcela kupljena s sredstvi iz posebnega premoženja. Stanovanje na M. ulici je v celoti spadalo v njeno posebno premoženje, saj ga je dobila v dar od staršev. Bratu je kasneje izplačala 2.500.000,00 SIT, kar pa ne spreminja narave pravnega posla, saj se bo to dejstvo odražalo šele v zapuščinskem postopku. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da 35,7 % stanovanja predstavlja skupno premoženje in da je tožnikov delež na tem premoženju 75 % glede na njegove dohodke v tem obdobju, saj bi bilo treba upoštevati prispevek k nastanku skupnega premoženja v celotnem obdobju trajanja skupnega življenja. Poudarja, da se z vlaganji v stanovanje ni spremenilo lastništvo stanovanja, zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da vrednost stanovanja ob daritvi predstavlja 39 % vrednosti kupnine, prejete v letu 2012, in da se preostalih 61 % deli med pravdnima strankama, ker je bilo stanovanje v celoti obnovljeno. Takšna delitev kupnine ni pravilna, saj je stanovanje obdržalo status posebnega premoženja. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da so opravljena vlaganja vplivala na višino kupnine ni bil izveden noben dokaz in ni jasno, na podlagi česa sodišče o tem sklepa. Od leta 2003 do leta 2012 je prišlo do zvišanja cen, kar je toženka ponazorila s predložitvijo poročila o slovenskem trgu nepremičnin, zaradi česar je stanovanje prodala za bistveno višjo ceno. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju višine deležev na skupnem premoženju. Tehtni razlogi za bistveno višji delež tožnika na skupnem premoženju kljub večjim prihodkom tožnika niso podani, saj je toženka skrbela za gospodinjstvo in tri otroke. Poleg tega je bil tožnik pogosto na službenih potovanjih, zadnja štiri leta skupnega življenja pa je bil pogosto hospitaliziran in je bil doma le štiri mesece v letu, zato je morala tudi takrat sama skrbeti za dom in otroke. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj tožnikov uspeh znaša le 55,55 %. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da toženka ni dokazala, da se je vrednost stanovanja na Maistrovi ulici povečala zaradi spremembe cen nepremičnin, temveč je bila vrednost stanovanja od leta 2003 zvišana predvsem na račun obnove. Poudarja, da je tudi tožnik skrbel za otroke, dom in gradnjo hiše. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje procesnih kršitev ne ugotavlja. Pravno relevantno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti razjasnilo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, kar je narekovalo spremembo izpodbijane odločitve.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je parcela v R. spadala v tožnikovo posebno premoženje, ker jo je kupil pred pričetkom trajanja zunajzakonske skupnosti in ker je bila kupljena z denarnimi sredstvi iz tožnikovih lastnih prihrankov, ne pa iz skupnih prihrankov pravdnih strank. O tem, da je bila parcela kupljena s tožnikovimi prihranki, je izpovedala sama toženka, česar pritožba niti ne izpodbija, zato je tožnik uspel dokazati, da je bilo zemljišče pridobljeno iz sredstev njegovega posebnega premoženja.

7. Za ugotavljanje nastanka in deležev na skupnem premoženju ni pomemben le čas, v katerem se je to premoženje pridobilo. Skupno premoženje je (le) tisto, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze z delom (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Za opredelitev pravne narave premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze, je torej relevanten vir financiranja kupnine. Če je kupnina plačana s sredstvi skupnega premoženja, tudi kupljena stvar spada v skupno premoženje. Če pa je kupnina plačana iz sredstev posebnega premoženja, kupljena stvar spada v posebno premoženje. Ker je bila kupnina za zemljišče v R. plačana iz sredstev tožnikovega posebnega premoženja, je tudi zemljišče v R. spadalo v njegovo posebno premoženje, četudi bi bilo kupljeno v času, ko sta pravdni stranki že bili v zunajzakonski skupnosti. Na pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede spornega pričetka zunajzakonske skupnosti pravdnih strank tako ni bilo potrebno odgovoriti. Tožnik je v letu 2009 zemljišče v R. prodal in prejeto kupnino (20.000,00 EUR) vložil v skupno premoženje, zato je sodišče prve stopnje navedeno kupnino pravilno upoštevalo kot vložek posebnega premoženja v skupno premoženje pravdnih strank, ki vpliva na višino njunih deležev.

8. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bilo stanovanje na M. ulici, ki ga je toženka prejela na podlagi pogodbe z dne 23. 12. 2003 (A7), pridobljeno delno na odplačen način. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, so stranke darilne pogodbe ocenile, da je bilo stanovanje ob daritvi vredno 7.000.000,00 SIT (29.210,48 EUR), toženka pa je bratu plačala 2.500.000,00 SIT (10.432,31 EUR), pri čemer je šlo za izplačilo zakonitega dednega deleža. Tudi na podlagi izpovedb prič S. in J.S. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izplačilo znašalo nekoliko manj kot polovico vrednosti stanovanja. Izplačilo je bilo dogovorjeno med toženkinimi starši, toženko in njenim bratom. Namen staršev je sicer bil neodplačen, vendar pa je bil namen obdariti tako toženko kot njenega brata. Drži pritožbena navedba, da bo v zapuščinskih postopkih po toženkinih starših mogoče upoštevati, da je tudi toženkin brat prejel darilo in da se zakonitim dedičem vsa darila ustrezno vračunajo v dedni delež (46. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), vendar pa to ne spreminja dejstva, da je toženka brezplačno prejela zgolj ustrezen delež stanovanja, v preostalem deležu pa ga je morala plačati. Glede na ocenjeno vrednost stanovanja ob daritvi v darilni pogodbi, višino izplačila in dejstvo, da je bilo stanovanje plačano s sredstvi skupnega premoženja pravdnih strank, kar ni pritožbeno sporno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo 35,7 % stanovanja pridobljeno na odplačen način in da je zato v tem deležu spadalo v skupno premoženje pravdnih strank (51. člen ZZZDR).

9. Pravdni stranki sta v stanovanju v M. ulici živeli od leta 2004 do leta 2012 in sta ga v tem času obnovili s sredstvi iz skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je zaradi izvedenih vlaganj vrednost stanovanja povečala za 61 % (razlika med zneskoma 75.000,00 EUR t.j. prejeta kupnina za stanovanje v letu 2012 in 29.210,48 EUR t.j. v darilni pogodbi iz leta 2003 ocenjena vrednost stanovanja), zato je štelo, da gre v tem delu za prispevek obeh pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja.

10. Pravilno pritožba izpostavlja, da se zaradi vlaganj deleži pravdnih strank na stanovanju niso spremenili. V skupno premoženje spada terjatev do posebnega premoženja toženke(1). Zakonec, ki je vlagal v nepremičnino drugega zakonca, lahko zahteva povračilo denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja drugega zakonca (v tem primeru povečanja vrednosti toženkinega deleža na stanovanju). Skupno premoženje torej tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z obravnavanimi vlaganji (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Ker pa je bilo stanovanje na M. ulici v času zakonske zveze pravdnih strank prodano in prejeta kupnina vložena v izgradnjo hiše, je povečano vrednost toženkinega deleža stanovanja zaradi skupnih vlaganj načeloma mogoče upoštevati kot prispevek obeh strank (in ne zgolj toženke) k pridobitvi skupnega premoženja(2).

11. Opravljena vlaganja so sicer lahko vplivala na prejeto kupnino za stanovanje, vendar pa razlike med vrednostjo stanovanja v višini 7.000.000,00 SIT (29.210,48 EUR), ki je bila določena v darilni pogodbi z dne 23. 12. 2003, in prejeto kupnino za stanovanje v letu 2012 v višini 75.000,00 EUR ni mogoče enačiti s povečano vrednostjo stanovanja zaradi vlaganj, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Povečanje vrednosti toženkinega deleža stanovanja zaradi vlaganj pomeni korist, ki jo je toženka od opravljenih vlaganj še imela v letu 2012, ko sta se s tožnikom iz stanovanja izselila in ga prodala. Gre torej za razliko med vrednostjo neobnovljenega in obnovljenega stanovanja v letu 2012. Do spremembe vrednosti stanovanja od leta 2003 do leta 2012 je lahko prišlo tudi zaradi sprememb tržnih cen, kot v pritožbi izpostavlja toženka. Sicer pa toženka ni bila dolžna zatrjevati in dokazovati, koliko bi znašala vrednost stanovanja v letu 2012 brez opravljenih vlaganj in na kakšen način so se spreminjale cene stanovanj od leta 2003 do 2012 (kar je bilo med strankama v postopku sporno). V tej pravdi je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstva, da se je vrednost stanovanja povečala zaradi vlaganj oziroma za koliko je bila vrednost toženkinega 64,70 % deleža stanovanja povečana izključno zaradi opravljenih vlaganj (212. člen ZPP(3)), temu pa tožnik ni uspel zadostiti (tudi v odgovoru na pritožbo zgolj vztraja pri tem, da je bila vrednost stanovanja zvišana predvsem na račun obnove). Iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, da bi bilo stanovanje tudi v letu 2012 brez opravljenih vlaganj vredno zgolj 29.210,48 EUR (tega sicer tudi ne ugotavlja sodišče prve stopnje), zato celotna razlika med vrednostjo, navedeno v darilni pogodbi z dne 23. 12. 2003 v višini 29.210,48 EUR, in prejeto kupnino v letu 2012 v višini 75.000,00 EUR (torej znesek 45.789,52 EUR) ne more predstavljati povečanja vrednosti stanovanja na račun opravljenih vlaganj.

12. Ker je stanovanje na Ma. ulici do 64,30 % predstavljalo toženkino posebno premoženje, je tudi 64,30 % kupnine za prejeto stanovanje (znesek 48.225,00 EUR) predstavljalo vložek posebnega premoženja toženke v skupno premoženje pravdnih strank. Navedeni vložek je tako potrebno upoštevati pri ugotovitvi višine deležev na skupnem premoženju pravdnih strank.

13. Pritrditi je tudi pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni zadostno upoštevalo nematerialnih prispevkov pravdnih strank k pridobitvi skupnega premoženja(4). Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je za tri skupne otroke pravdnih strank in gospodinjstvo v večji meri tekom celotnega trajanja zunajzakonske skupnosti ter zakonske zveze skrbela toženka, kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi tožnik. Poleg tega pa je bila toženka ves čas trajanja skupnosti tudi zaposlena in je prejemala plačo. Tožnik je sicer sodeloval pri obnovi stanovanja na M. ulici in izgradnji stanovanjske hiše (pri čemer sta imeli pravdni stranki pri izgradnji hiše in skrbi za otroke tudi izdatno pomoč toženkine mame in tožnikovega očeta), v hišo v R. pa se je nato v letu 2012 selila toženka sama, saj je bil tožnik zadnja štiri leta trajanja zakonske zveze večkrat hospitaliziran. Tudi v tem času je torej morala toženka v pretežni meri sama skrbeti za otroke in tudi za dom.

14. Glede na dejanske ugotovitve, da je večji del skrbi za otroke in gospodinjstvo prevzela toženka, skrb za finančne zadeve pa tožnik, da sta bila tako tožnik kot toženka ves čas trajanja skupnosti zaposlena in je tožnik v povprečju prejemal 2-kratnik dohodka toženke (skozi celotno obdobje trajanja zunajzakonske skupnosti oziroma zakonske zveze), da sta oba k pridobitvi skupnega premoženja prispevala posebno premoženje (toženka v približni višini 48.000,00 EUR v letu 2012, tožnik pa v višini 20.000,00 EUR v letu 2009), znaša prispevek toženke k nastanku skupnega premoženja 40 %. Sodišče druge stopnje je deleže pravdnih strank na skupnem premoženju spremenilo tako zaradi večjega prispevka toženke v obliki nematerialne skrbi za otroke in gospodinjstvo kot zaradi njenega večjega prispevka k skupnemu premoženju z vložkom iz posebnega premoženja. Pri tem je dodati, da so vložki iz posebnega premoženja sicer v pomembni meri prispevali k nastanku skupnega premoženja, niso pa bili edini odločilni, saj je seštevek obeh prispevkov pravdnih strank iz posebnega premoženja primerljiv s skupnimi dohodki pravdnih strank iz dela na letni ravni.

15. Glede na vse povedano je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točki izreka) spremenilo tako, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 60 %, delež toženke pa 40 %. (358. člen ZPP).

16. Glede na spremembo odločitve o glavni stvari je bilo spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnikov uspeh v postopku po spremembi znaša 63 %. Uspeh v postopku je potrebno izračunati glede na tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da njegov delež na skupnem premoženju znaša 95 %, in ni odvisen od trditev toženke, ki polovičnega deleža tožnika na skupnem premoženju ni prerekala. Stroški tožnika v postopku na prvi stopnji znašajo 4.169,82 EUR (34. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je upravičen do povračila 2.626,99 EUR pravdnih stroškov. Stroški toženke pa znašajo 3.045,59 EUR (36. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je upravičena do povračila 1.126,87 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 1.500,12 EUR pravdnih stroškov.

17. Toženka je upravičena tudi do povračila dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Upoštevaje vse okoliščine primera (toženka v pritožbi predlaga, da sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrne, uspelo pa ji je, da je sodišče druge stopnje za 15 % znižalo delež tožnika) sodišče druge stopnje ocenjuje, da je toženkin uspeh v pritožbenem postopku 30 %. Njeni pritožbeni stroški znašajo 1375 točk za pritožbo po tar. št. 21 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), 23,75 točk za materialne stroške (2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk po 7. členu OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan odločanja v višini 0,459 EUR in skupaj z 22 % DDV znaša 783,27 EUR. Priglašene sodne takse toženki ni bilo potrebno plačati, zato ji je sodišče druge stopnje ni priznalo. Glede na pritožbeni uspeh je toženka upravičena do povračila 234,98 EUR pravdnih stroškov. Tožnik do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičen, saj njegov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve in tako za pravdo ni bil potreben (155. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1) : VSRS sklep II Ips 64/2015 z dne 27. 8. 2015.

Op. št. (2) : Prim. VSL sodba I Cp 267/2013 z dne 2. 10. 2013.

Op. št. (3) : Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Op. št. (4) : V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR).

Datum zadnje spremembe:

26.05.2017