VSM sodba IV Kp 21072/2014

Jedro

Denar kot premična stvar.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega V.K. se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega po 1. točki 358. člena ZKP

oprosti obtožbe

- da si je od 18. 6. 2013 dalje na Ptuju protipravno prilastil tujo premično stvar, do katere je prišel po naključju, ko kot direktor družbe K.K. d.o.o., družbi S.K. GmbH s sedežem v A. 48, 1080 D., R A., na njihov poziv ni v celoti vrnil preveč nakazanega denarja, ki ga je računovodstvo družbe dne 17. 6. 2013 pomotoma nakazalo družbi K.K. d.o.o., kot plačilo računa v zvezi z izdelavo prenove kopalnic v študentskem domu na D. v višini 56.373,07 EUR ter slednjega v celoti poravnalo, čeprav je le ta že bil delno poravnan dne 6. 2. 2013 v višini 16.900,00 EUR ter dne 6. 3. 2013 v višini 16.000,00 EUR, s čimer si je na škodo družbe S.K. GmbH, upoštevajoč vrnjen znesek v višini 4.000,00 EUR, ki je bil plačan julija 2013 protipravno prilastil denar v višini 29.800,00 EUR,

- s čemer bi naj storil kaznivo dejanje zatajitve po petem odstavku 208. člena KZ.

II. Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 21072/2014 z dne 26. 10. 2016 obdolženega V.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V pogojni obsodbi je bil po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 določen še posebni pogoj, po katerem mora obdolženi oškodovani gospodarski družbi S.K. GmbH plačati 27.754,00 EUR, sicer utegne biti določena zaporna kazen izrečena. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve oziroma plačila stroškov kazenskega postopka, z izjemo stroškov, nastalih po njegovi krivdi (prvi odstavek 94. člena ZKP), medtem ko je bila oškodovana gospodarska družba po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne ali da obdolženca obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeno sodišče je ob pritožbenem preizkusu ugotovilo naslednje:

4. Predmet kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 208. člena KZ-1 je tuja premična stvar, ki jo storilec najde ali pride do nje po kakšnem (drugem) naključju. Čeprav je s premičnimi stvarmi razumljen tudi denar (prim. Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 365), je treba biti pozoren na razliko med primeri, ko je denar, denimo v smislu bankovcev in kovancev, mogoče opredmetiti ter ga posledično brez škode za njegovo substanco premikati, in primeri, ko takšno opredmetenje ni možno. Bistvo stvari je namreč, mimo fikcij iz šestega odstavka 99. člena KZ-1, v njihovi telesnosti (prim. prvi odstavek 15. člena Stvarnopravnega zakonika), ki pri določenih vrstah denarja ni podana.

5. V obravnavani zadevi je bil po opisu dejanja protipravno prilaščen denar v obliki nakazila. Šlo je torej za tako imenovani knjižni denar kot podatek in ne za stvar (gl. Bele I., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 690), opredmeteno v telesu, ki ga ta denar pojavno nima. Dejanje, ki je bilo po opisu storjeno, tako ni kaznivo dejanje, kar pomeni, da je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje v obdolženčevo škodo kršen kazenski zakon (1. točka 372. člena ZKP). Na to kršitev pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) in brez da bi se posebej ukvarjalo s pritožbenimi razlogi, v katerih kršitev ni bila prepoznana, in ki so se glede na njen učinek (prvi odstavek 394. člena ZKP) izkazali za brezpredmetne.

6. Odločba o stroških kazenskega postopka na obeh stopnjah temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 21072/2014
• Sodba I Ips 71/2005
• VSRS Sodba I Ips 14633/2016