VSM sodba PRp 91/2016

Jedro

Okoliščina, da je obdolženec v obravnavani zadevi odklonil strokovni pregled, pomeni zgolj, da se v tem primeru šteje, da se z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku oziroma z elektronskim alkotestom strinja, kar pomeni ugotovljeno alkoholiziranost v času preizkusa (in ne presumpcijo njegove alkoholiziranosti tudi v času vožnje vozila v cestnem prometu), naloga sodišča pa je, da v izvedenem dokaznem postopku razišče, ali velja ta rezultat preizkusa oziroma stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti tudi za čas njegove vožnje vozila v cestnem prometu tako, da je mogoč zaključek, da je obdolženec storil cestno prometni prekršek z vožnjo vozila pod vplivom alkohola. Jezikovna razlaga zadnjega stavka drugega odstavka 107. člena ZPrCP ne dopušča drugačnega tolmačenja, da pa bi lahko to zakonsko določbo tolmačili širše v škodo preizkušanca oziroma po drugačni razlagi ni videti nikakršnega utemeljenega razloga, saj tudi rezultat preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, s katerim se preizkušanec strinja, velja le za časovno obdobje, ko je preizkušanec preizkus opravil (kar praviloma ne povzroča težav, ker le-to neposredno sledi preizkušančevi vožnji v cestnem prometu, vendar ne v vseh primerih), pri čemer ni videti utemeljenega razloga, da bi bil preizkušanec, ki bi preizkus alkoholiziranosti opravil, se z rezultatom ne bi strinjal, po odrejenem strokovnem pregledu pa bi si premislil, v drugačnem (bistveno slabšem) položaju od preizkušanca, ki bi se z rezultatom alkoholiziranosti strinjal že od začetka.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega D. H. se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I.a njenega izreka v odločitvah o odgovornosti, sankcijah in stroških razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v odločitvi o enotni sankciji spremeni tako, da se le-ta ne izreče, v odločitvi v točki III njenega izreka o stroških postopka pa spremeni tako, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka v skupnem znesku 45,40 EUR in sicer sodno takso v znesku 40,00 EUR za izrek globe in 5,40 EUR stroškov priče.

II. Sicer se v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo z dne 2. 3. 2016 obdolženega D. H. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po 4. točki petega odstavka 105. člena in po petem odstavku 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu je izreklo enotno sankcijo, to je glavno sankcijo globo v znesku 1.320,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk, v breme pa mu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku na prvi stopnji v skupnem znesku 182,00 EUR.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje iz točke I.a izreka izpodbijane sodbe in posledično zoper odločitev o enotni sankciji in stroških postopka o prekršku na prvi stopnji iz točke III istega izreka se je pravočasno pritožil obdolženec po svojem zagovorniku in je v svoji pritožbi med drugim navedel, da je sodišče ob obdolženčevi odklonitvi strokovnega pregleda zaradi ugotavljanja alkoholiziranosti odločalo na podlagi zakonske domneve iz 107. člena ZPrCP, po kateri se v primeru odklonitve strokovnega pregleda s strani preiskovanca šteje, da se slednji z rezultatom preizkusa z alkotestom strinja in takšnemu zaključku obdolženec ne oporeka, vendar pa je iz tega dokaznega zaključka mogoče zgolj ugotoviti, da je bil obdolženec 3. 7. 2015 pod vplivom alkohola ob 00.47 uri ob izmerjeni koncentraciji 0,69 mg alkohola v litru izdihanega zraka in ne 2. 7. 2015 ob 21.20 uri, ko mu sodišče očita vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu z navedeno stopnjo alkoholiziranosti. Ker se sodišče do teh okoliščin v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj le-ta ne vsebuje razlogov o teh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tudi nekritično sledilo izpovedbam zaslišanih policistov, da sta obdolženca seznanila z vsemi posledicami odklonitve strokovnega pregleda, ob tem pa je tudi zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče R. V., obdolženčevega poslovnega partnerja, s katerim sta po spornem prekršku na domu obdolženca pila alkoholne pijače. Zaključek sodišča, da okoliščina, ali je obdolženec užival alkoholne pijače po nezgodi, ni ključna za ugotovitev dejanskega stanja obravnavanega prekrška, je nerazumna. V okoliščinah, ko je bila stopnja alkohola pri obdolžencu ugotovljena dobre tri ure po storjenem prekršku in ob zatrjevanju obdolženca, da je alkoholne pijače pil po zatrjevanem prekršku, je po njegovem mnenju okoliščina, ali je užival alkoholne pijače po nezgodi, odločilnega pomena in so v tem delu razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, zaradi česar se le-ta ne da preizkusiti, kar pomeni prej navedeno procesno kršitev. Za ugotovitev navedenih okoliščin obdolženčeve alkoholiziranosti je le-ta v postopku predlagal pritegnitev izvedenca sodno medicinske stroke, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, s čemer ga je prikrajšalo za izvajanje dokazov v njegovo korist. V zaključku pritožbe pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni oziroma podredno razveljavi ter jo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Materialna določba drugega odstavka 107. člena ZPrCP med drugim predpisuje, da če preiskovanec odkloni preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, se šteje, da se strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku. Navedeno v obravnavani zadevi pomeni, da se je obdolženi D. H. na tak način strinjal z njegovo alkoholiziranostjo 0,69 mg alkohola v litru izdihanega zraka 3. 7. 2015 ob 00.47 uri in ne v času storitve očitanih prekrškov 2. 7. 2015 ob 21.30 uri, na kar pritožnik utemeljeno opozarja v svoji pritožbi. Kljub temu bi bile te pritožbene navedbe neutemeljene, če sodišče prve stopnje ne bi naredilo dokazne ocene oziroma dokaznega zaključka v sedemnajstem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi D. H. alkoholne pijače užival (tudi) pred storitvijo očitanih prekrškov, saj obdolženec tega v svojem zagovoru pri sodišču prve stopnje 26. 8. 2015 ni zanikal (ob trditvi, da je po vožnji popil kakšno steklenico rdečega vina), ob preizkusu alkoholiziranosti je sprva trdil, da po prometni nesreči ni več užival alkohola, kakor je to v svoji izjavi pri Okrajnem sodišču na Ptuju 30. 9. 2015 kot priča pojasnil policist S. R., prav tako pa je tudi oškodovanka T. E. 26. 8. 2015 pri istem sodišču kot priča navedla, da je po prometni nesreči pri pogovoru z obdolžencem zaznala njegov zadah po alkoholu. Ob tem zaključku obdolženčeve konzumacije alkoholne pijače pred vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu in v kolikor bi sodišče prve stopnje sledilo navedenim dokazom ter posledično ne bi verjelo, da je obdolženec kakršnokoli količino alkoholne pijače popil tudi po zaključku njegove vožnje ter ob dejstvu, da je med njegovo vožnjo v cestnem prometu in preizkusom alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom potekel časovni interval v trajanju treh ur in sedemnajst minut, bi bila edina možnost, da obdolženec prekrška iz točke I.a izreka izpodbijane sodbe ne bi storil le v primeru, če bi celotno ali znatni del alkoholne pijače konzumiral tik pred začetkom navedene vožnje, ali krajši časovni interval pred njo tako, da do njegove alkoholiziranosti v času vožnje še ne bi bilo prišlo. Tega obdolženec v svojih zagovorih oziroma tekom celotnega dokaznega postopka na prvi stopnji (in nenazadnje tudi v svoji pritožbi) ne zatrjuje oziroma celo v nadaljevanju dokaznega postopka po svojem prvotnem zagovoru pri sodišču prve stopnje 26.8. 2015 zatrjuje zgolj, da je celotno alkoholno pijačo popil po zaključku vožnje, zaradi česar bi bilo mogoče oceniti njegovo tudi pritožbeno sklicevanje na navedeni časovni interval treh ur in sedemnajstih minut ter upoštevajoč izrazito visoko stopnjo njegove alkoholiziranosti (0,69 mg alkohola v litru njegovega izdihanega zraka) za neutemeljeno, vendar le v primeru, če sodišče prve stopnje ne bi napravilo že navedene dokazne ocene iz sedemnajstega odstavka obrazložitve izpodbijane sodbe. V njej je namreč med drugim navedlo, da „okoliščina ali je obdolženi užival alkoholne pijače po nesreči, pa za ugotovitev dejanskega stanja prekrška vožnje pod vplivom alkohola ni ključna, saj je obdolženi alkohol lahko užival že pred nesrečo in tudi še po njej.“ S to dokazno oceno oziroma zaključkom sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obdolženec po zaključku vožnje (tudi) užival alkoholne pijače oziroma, da za to obstaja vsaj možnost, ob takšnem zaključku sodišča prve stopnje pa vse prej navedeno ne velja več. V kolikor je obdolženec del alkoholne pijače konzumiral pred vožnjo in del po njej, postanejo ključna vprašanja, kdaj in koliko alkoholne pijače je obdolženec zaužil oziroma posledično, kolikšno je imel stopnjo alkoholne pijače v svojem organizmu 2. 7. 2015 ob 21.30 uri, saj v teh okoliščinah ni več mogoč zaključek, da bi bil obdolženec v času domnevne storitve prekrška iz točke I.a izreka izpodbijane sodbe pod vplivom alkohola oziroma, če je bil, ali gre za očitani prekršek, ali pa za enega od blažjih tovrstnih prekrškov iz 105. člena ZPrCP. Okoliščina, da je obdolženec v obravnavani zadevi odklonil strokovni pregled, pomeni zgolj, da se v tem primeru šteje, da se z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku oziroma z elektronskim alkotestom strinja, kar pomeni ugotovljeno alkoholiziranost v času preizkusa (in ne presumpcijo njegove alkoholiziranosti tudi v času vožnje vozila v cestnem prometu), naloga sodišča pa je, da v izvedenem dokaznem postopku razišče, ali velja ta rezultat preizkusa oziroma stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti tudi za čas njegove vožnje vozila v cestnem prometu tako, da je mogoč zaključek, da je obdolženec storil cestno prometni prekršek z vožnjo vozila pod vplivom alkohola. Jezikovna razlaga zadnjega stavka drugega odstavka 107. člena ZPrCP ne dopušča drugačnega tolmačenja, da pa bi lahko to zakonsko določbo tolmačili širše v škodo preizkušanca oziroma po drugačni razlagi ni videti nikakršnega utemeljenega razloga, saj tudi rezultat preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, s katerim se preizkušanec strinja, velja le za časovno obdobje, ko je preizkušanec preizkus opravil (kar praviloma ne povzroča težav, ker le-to neposredno sledi preizkušančevi vožnji v cestnem prometu, vendar ne v vseh primerih), pri čemer ni videti utemeljenega razloga, da bi bil preizkušanec, ki bi preizkus alkoholiziranosti opravil, se z rezultatom ne bi strinjal, po odrejenem strokovnem pregledu pa bi si premislil, v drugačnem (bistveno slabšem) položaju od preizkušanca, ki bi se z rezultatom alkoholiziranosti strinjal že od začetka. Glede na obdolženčev zagovor in izrazito visoko stopnjo alkoholiziranosti bi bil zaključek o njegovi alkoholiziranosti tudi v času vožnje vozila v cestnem prometu, v obravnavani zadevi mogoč tudi ob navedenem relativno dolgem časovnem intervalu treh ur in sedemnajstih minut med obdolženčevo vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu in preizkusom alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, če bi sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obdolženčevemu zagovoru o (kakršnikoli) konzumaciji alkohola po zaključku vožnje ni sledilo in bi zaključilo, da je obdolženec celotno količino alkoholne pijače, ki je bila ugotovljena s preizkusom z elektronskim alkotestom, popil pred njegovo vožnjo vozila v cestnem prometu, ker pa je sodišče prve stopnje v dokazni oceni v sedemnajstem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo, da je obdolženec alkoholno pijačo užival tudi po zaključku vožnje oziroma vsaj za to dopustilo možnost, zaključek, da je obdolženec osebni avtomobil vozil v cestnem prometu v krajevnih in časovnih okoliščinah iz točke I.a izreka izpodbijane sodbe pod vplivom alkohola z 0,69 mg alkohola na liter obdolženčevega izdihanega zraka, zaradi razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ni utemeljen oziroma dokazan (gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in ne v pritožbi zatrjevano procesno kršitev, saj sodišče prve stopnje ni raziskalo okoliščin obdolženčeve konzumacije alkoholne pijače pred in po vožnji osebnega avtomobila v cestnem prometu in posledično njegovo zatrjevano alkoholiziranost v času storitve prekrška iz točke I.a izreka izpodbijane sodbe, zaradi česar le-ta o okoliščinah, ki niti niso bile raziskane, ne more navajati kakršnihkoli razlogov).

5. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo osmega odstavka 163. člena ZP-1 razsodilo, kot je navedeno v točki I izreka te sodbe in je pritožnikovi pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter jo v tem obsegu le-temu vrnilo v ponovno odločanje, posledično pa tudi spremenilo odločitvi sodišča prve stopnje o enotni sankciji in stroških postopka na prvi stopnji. Okrajno sodišče na Ptuju bo pri ponovnem odločanju izhajalo iz dejanskega stanja oziroma dokazne ocene iz sedemnajstega odstavka obrazložitve izpodbijane sodbe, to je, da je obdolženec del alkoholne pijače konzumiral tudi po zaključku vožnje in pred opravo preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom (prepoved reformatio in peius, kar pomeni nedovoljenost upoštevanja zanj neugodnejšega dejanskega stanja in ne zgolj zanj neugodnejše pravne označbe prekrška ali izrečene sankcije) in bo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška zgolj v primeru, če bo po izvedenem dokaznem postopku lahko utemeljilo zaključek, da je obdolženec v časovnih in krajevnih okoliščinah iz točke I.a izreka izpodbijane sodbe vozil osebni avtomobil pod vplivom alkohola oziroma s tolikšno njegovo stopnjo, ki pomeni prekršek po eni izmed določb prvega odstavka 105. člena ZPrCP, to je alkohola, ki ga je obdolženec konzumiral pred navedeno vožnjo, ob upoštevanju dejstva, da pomeni rezultat njegovega preizkusa alkoholiziranosti 0,69 mg alkohola v litru njegovega izdihanega zraka tudi del alkohola, ki ga je obdolženec konzumiral po zaključku te vožnje.

Datum zadnje spremembe:

02.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSC sodba PRp 170/2012
• VSC Sodba PRp 42/2023
• VSK sodba PRp 239/2009