VSM sodba PRp 62/2016

Jedro

Dejstvo je, da je skladno z določbo tretjega odstavka 33. člena ZVoz učitelj vožnje pri poučevanju vožnje odgovoren za varnost le-te in za prekršek, ki ga stori kandidat za voznika, razen, če ga ni mogel preprečiti. Navedena določba potrjuje v prekrškovnem pravu uveljavljeno načelo subjektivne oziroma krivdne odgovornosti za razliko od objektivne odgovornosti, kjer bi bil učitelj vožnje pri poučevanju le-te odgovoren za prekršek, ki bi ga storil kandidat za voznika, ne glede na to, ali bi lahko imel na to kakršenkoli vpliv. Učitelj vožnje je na tak način odgovoren za prekršek, ki ga je storil kandidat za voznika zgolj v primeru, če bi takšen prekršek lahko preprečil, pa tega ni storil in prav te slednje okoliščine opredeljujejo morebitno krivdo učitelja vožnje, zaradi česar morajo biti navedene kot ključni zakoniti znaki tovrstnega obravnavanega prekrška v izreku odločbe o prekršku (gre za zakonite znake objektivnega dela dejanskega stanja prekrška, na podlagi katerih lahko sodišče odloča o njegovem subjektivnem delu oziroma krivdi storilca).

Izrek

I. Pritožbi prekrškovnega organa Policijske uprave C., Policijske postaje S.G. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I.b njenega izreka razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo z dne 29. 2. 2016 zahtevi za sodno varstvo storilca ugodilo in je izpodbijano odločbo o prekršku prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca S. G. zaradi prekrškov po petem odstavku 37. člena in sedmem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških - v nadaljevanju ZP-1 (ker dejanji nista prekršek), prav tako pa je tudi razsodilo, da se sodna taksa v obravnavani zadevi ne določi, ostali stroški po četrtem odstavku 144. člena ZP-1 pa bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil prekrškovni organ Policijska uprava C., Policijska postaja S. G., ki je v svoji pritožbi med drugim navedel, da izrek odločbe o prekršku prekrškovnega organa ustreza vsem kriterijem razumljivega izreka tudi glede na številne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Znaki očitanih prekrškov so konkretizirani v izreku odločbe o prekršku, dopolnjujejo pa jih dodatne navedbe njene obrazložitve, to je, da storilec oziroma učitelj vožnje ni storil ničesar, da do očitanih prekrškov sploh ne bi prišlo, kar sicer po presoji pritožnika ne sodi v izrek odločbe o prekršku. Zato meni, da je le-ta razumljiv, saj so konkretizirane tako časovne in krajevne okoliščine storilčevega ravnanja, kakor tudi izvršitvena oblika storjenih prekrškov in nadaljnji zakonski znaki le-teh, zaradi česar predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje glede prekrška navedenega v točki a) izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa z dne 7. 12. 2015 pravilna in utemeljena, saj opis dejanskega stanja storilcu S. G. očitanega prekrška po petem v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZPrCP v zvezi s tretjim odstavkom 33. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz) ne vsebuje zakonitih znakov tega prekrška, pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje iz šestega odstavka obrazložitve izpodbijane sodbe in se jim v celoti pridružuje. Dejstvo je namreč, da je skladno z določbo tretjega odstavka 33. člena ZVoz učitelj vožnje pri poučevanju vožnje odgovoren za varnost le-te in za prekršek, ki ga stori kandidat za voznika, razen, če ga ni mogel preprečiti. Navedena določba potrjuje v prekrškovnem pravu uveljavljeno načelo subjektivne oziroma krivdne odgovornosti za razliko od objektivne odgovornosti, kjer bi bil učitelj vožnje pri poučevanju le-te odgovoren za prekršek, ki bi ga storil kandidat za voznika, ne glede na to, ali bi lahko imel na to kakršenkoli vpliv. Učitelj vožnje je na tak način odgovoren za prekršek, ki ga je storil kandidat za voznika zgolj v primeru, če bi takšen prekršek lahko preprečil, pa tega ni storil in prav te slednje okoliščine opredeljujejo morebitno krivdo učitelja vožnje, zaradi česar morajo biti navedene kot ključni zakoniti znaki tovrstnega obravnavanega prekrška v izreku odločbe o prekršku (gre za zakonite znake objektivnega dela dejanskega stanja prekrška, na podlagi katerih lahko sodišče odloča o njegovem subjektivnem delu oziroma krivdi storilca). Ker odločba o prekršku prekrškovnega organa za dne 7. 12. 2015 v točki a) njenega izreka ne vsebuje opisa okoliščin, ki bi kazale na to, da bi lahko storilec S. G. kot učitelj vožnje preprečil storitev prekrška kandidatke za voznico L. M. po drugem v zvezi s petim odstavkom 37. člena ZPrCP (enako tudi ne obrazložitev le-te), je ustrezen zaključek Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu v točki I.a) izreka izpodbijane sodbe, ko je ustavilo postopek o prekršku zoper storilca v zvezi s prekrškom iz točke a) izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa, ker ta opis storilcu očitanega prekrška ne vsebuje vseh njegovih zakonitih znakov, kar pomeni, da dejanje, kot je opisano, ni prekršek.

5. Neutemeljena pa je ocena sodišča prve stopnje glede prekrška iz točke b) odločbe o prekršku prekrškovnega organa, saj storilec za ta prekršek ni bil sankcioniran v povezavi s tretjim odstavkom 33. člena ZVoz, to je za prekršek, ki bi ga naj storila kandidatka za voznico, temveč kot samostojni prekršek, ki naj bi ga storilec storil kot neposredni udeleženec prometne nesreče, ki je kraj le-te zapustil, ne da bi soudeležencem posredoval ime in priimek ter naslov, podatke iz vozniškega in prometnega dovoljenja ter podatke o obveznem zavarovanju ali dogodku obvestil policijo. Skladno z materialno določbo 18. točke prvega odstavka 3. člena ZPrCP je namreč neposredni udeleženec prometne nesreče tudi učitelj vožnje, ki je v času nesreče usposabljal kandidata za voznika motornega vozila, ki je vozil v nesreči udeleženo vozilo, kar pomeni, da tudi zanj veljajo obveznosti iz tretjega odstavka 110. člena istega zakona kot za vsakega drugega neposrednega udeleženca prometne nesreče in ta njegova obveznost ni v ničemer vezana na okoliščine iz tretjega odstavka 33. člena ZVoz.

6. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo osmega odstavka 163. člena ZP-1 razsodilo, kot je navedeno v izreku tega sklepa in je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v odločitvi iz točke I.b) njenega izreka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma postopek, v katerem bo ocenjevalo utemeljenost navedb storilca v njegovi zahtevi za sodno varstvo glede očitanega prekrška po sedmem v zvezi s tretjim odstavkom 110. člena ZPrCP, sicer pa je pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljeno in je v nerazveljavljenem delu izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

02.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 16/2021
• VSM Sodba PRp 165/2018
• VSK sodba PRp 38/2014