VSM sodba Kp 878/99

Jedro

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da vzroka za obravnavano prometno nesrečo ni moč iskati v obtoženčevi prehitri vožnji, temveč v nenadnem zavijanju kolesarja v levo.

Izrek

Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca S. P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Oškodovanec kot tožilec je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka s povprečnino v znesku 38.000,00 (osemintrideset tisoč 00/100) SIT.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. L. Ž. po določbi 3.točke 358.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za hudo kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa po četrtem odstavku 255.člena v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 251.člena Kazenskega zakona SRS (KZ-77). Po tretjem odstavku 96.člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 97.967,00 SIT ter 40.000,00 SIT povprečnine in nadaljnje stroške, o katerih bo odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti znani. Oškodovance je po določbi tretjega odstavka 105.člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca S. P. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi.

Zagovornik obt. L. Ž. je odgovoril na takšno pritožbo. V odgovoru se zavzema, naj pritožbeno sodišče zavrne pritožbo oškodovanca kot tožilca kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v predmetni zadevi ugotovilo pravilno in zanesljivo zaključilo, da ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, ki mu je očitano. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji pooblaščenca oškodovanca kot tožilca dodaja: Bistvo izvajanj pritožbe oškodovanca kot tožilca je v trditvi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z bistvenim očitkom obtožencu, da hitrosti vožnje ni prilagodil prometnim razmeram.

S takšnim pritožbenim stališčem ni moč soglašati, ker je sodišče prve stopnje ob pravilni oceni mnenja izvedenca prometne stroke Ž. L. povsem zanesljivo zaključilo, da je obtoženec vozil s primerno hitrostjo. Po njegovih izračunih je reagiral 2,6 sekunde pred trenutkom trčenja, ko je vozil s hitrostjo 52,3 km/h na odseku ceste, kjer je bila ta omejena s splošnim predpisom na 80 km/h. S takšno izvedenčevo ugotovitvijo je potrjen zagovor obtoženca, ki je povedal, da je vozil okrog 50 km/h. Da je hitrost obtoženčeve vožnje bila primerna glede na v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljene prometne razmere, izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič. Tako je priča E. P., ki je pripeljal na kraj prometne nesreče, prepričljivo izpovedal, da je sam vozil 60 km/h, in da mu je vidljivost takšno hitrost še dopuščala. Dodal je: "Ob dani hitrosti sem se jaz še normalno ustavil pred kolesarjem, ležečim na cestišču," (list. štev.97). Trditev pritožbe, da je bilo cestišče poledenelo, je v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki je v svojem pisnem delu in tudi na glavni obravnavi prepričljivo pojasnil, da na poledenelem cestišču zavorna sled ne bi bila temno izražena, in da torej cestišče ni bilo poledenelo (list. štev. 98). Ustrezne razloge o tem vsebuje tudi napadena sodba. Pritožba prikazuje, da je obtoženec zaradi prevelike hitrosti, ki je ni prilagodil stanju ceste in vremenskim razmeram, predvsem slabi vidljivosti ter poledenelemu cestišču, prepozno ustavil svoje vozilo in v posledici tega trčil v pokojnega oškodovanca. Za takšna izvajanja pa nima podlage v podatkih spisa, saj iz teh jasno izhaja, da je obtoženec pokojnega oškodovanca pravočasno opazil in ga vse od takrat, ko je prevozil kanal Drave, kot se je sam izrazil, "spremljal". Zato je v obravnavani zadevi bistveno, kot pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje, da je pokojni oškodovanec s svojim nenadnim zavijanjem v levo predstavljal za obtoženca nepričakovano oviro. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo obtoženčevemu zagovoru, da je pokojnega oškodovanca videl, le njegove nenadne reakcije ni pričakoval. Iz njegovega zagovora izhaja, da je oškodovanec, preden ga je pričel prehitevati, peljal normalno 30 do 40 cm od desnega roba ceste, ter da je nato nenadno zavil v levo. Da je bil obtoženec v fazi prehitevanja, ko je pričel z zaviranjem, 33,6 m oddaljen od mesta trčenja, potrjuje tudi izvedenec. Ta je izračunal, da bi obtoženec moral voziti s hitrostjo pod 44 km/h, da bi lahko v dani situaciji ustavil svoje vozilo. To pa je hitrost, ki je znatno nižja od v času prometne nesreče najvišje dovoljene hitrosti na obravnavanem odseku ceste.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da vzroka za obravnavano prometno nesrečo ni moč iskati v obtoženčevi prehitri vožnji, temveč v nenadnem zavijanju kolesarja v levo. Tega zaključka sodišča prve stopnje ne morejo omajati pritožbene navedbe, ki v bistvu spregledajo ugotovljeno ravnanje kolesarja. Nanj pa je obtoženec, kot to sledi tudi iz izvedenskega mnenja, reagiral na običajen način. Vsega, kar je sledilo tej reakciji pa ni mogoče povezovati z očitkom prehitre in po trditvah pritožbe vsem ostalim okoliščinam neprilagojene vožnje. Poledenelost cestišča, tudi če bi bila zanesljivo izkazana, ne bi mogla vplivati na drugačne zaključke, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Zato tudi ni bilo potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka s postavitvijo in zaslišanjem drugega izvedenca prometne stroke.

Tako se pokaže, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno zmotno in nepopolno. Prav tako pa ni bil kršen kazenski zakon. Sicer pa pritožba tudi ni tega pritožbenega razloga opredelila glede tega, katera konkretna kršitev bi naj bila podana. To pa ni razvidno niti iz njene obrazložitve. Ker tudi uradni preiskus zadeve ni pokazal takšne kršitve, je uveljavljanje tega pritožbenega razloga brez podlage.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383.člena ZKP je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 391.člena ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah tretjega odstavka 96.člena ZKP in prvega odstavka 98.člena ZKP, višina povprečnine pa je določena v skladu s kriteriji, določenimi v tretjem odstavku 92.člena istega zakona.

Datum zadnje spremembe:

14.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSM sodba Kp 731/98
• Sodba I Ips 156/98
• Sodba I Ips 115/98