VSM sodba PRp 79/2015

Jedro

Storilec prekrška je torej voznik v cestnem prometu in ni potrebno, da je ta istočasno tudi udeleženec v prometni nesreči, kot to smiselno izhaja iz pretežnega dela pritožbenih navedb pritožnika, s katerimi se ta poskuša razbremeniti odgovornosti za storitev navedenega prekrška. Zato je za vprašanje, ali je obdolženi storil prekršek naveden pod točko A izreka izpodbijane sodbe in ali je zanj odgovoren, nebistveno ali je obdolženec kot voznik bil udeležen v prometni nesreči.

Izrek

1. Pritožba obdolženega L.H. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 210,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega L.H. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu je zanj izreklo glavno sankcijo globo v znesku 900,00 EUR in stransko sankcijo 16 kazenskih točk, naložilo pa mu je tudi dolžnost plačila stroškov postopka o prekršku sodne takse v znesku 140,00 EUR in dolžnost plačila stroškov strokovnega pregleda v znesku 145,32 EUR ter dolžnost plačila stroškov izdelave izvedenskega mnenja v znesku 251,75 EUR. Prvostopno sodišče je postopek o prekršku zaradi suma storitve prekrškov po četrtem odstavku 42. člena in 1. točki devetega odstavka 110. člena ZPrCP zoper obdolženega na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo, ker ni dokazano, da je obdolženec storil navedena prekrška.

2. Obdolženec se pritožuje iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločitve o sankciji v zvezi s prekrškom po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za storitev katerega ga je sodišče spoznalo za odgovornega. Uveljavlja tudi kršitev določb Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe ugotavlja, da ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo pritožnik v pritožbi uveljavlja s tem, ko navaja, da se prvostopno sodišče v sodbi ni opredelilo do izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke, ki ga je kot prilogo svojim navedbam priložil, katero nedvoumno argumentirano dokazuje, da ni storil očitane mu poškodbe drugega vozila, čeprav je to bistveno za ves postopek. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče odgovarja pritožniku, da se je prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo do izvedenskega mnenja izvedenca in cenilca avtomobilske stroke FB, ki je izdelal izvedensko mnenje za obdolženca (pod točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa se navedeno izvedensko mnenje nanaša na vprašanje storitve prekrška po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP, za katerega je prvostopno sodišče postopek o prekršku zoper obdolženega ustavilo. V razmerju do obravnavanega prekrška po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP pa opredelitev do navedenega izvedenskega mnenja ni odločilnega pomena, zato prvostopno sodišče, ki se do navedenega izvedenskega mnenja ni opredelilo v razmerju z obdolžencu očitanim prekrškom po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

5. Pritožnik v pritožbi uveljavlja, da mu v prvostopnem postopku niso bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med katera sodi pravica do predlaganja in izvedbe razbremenilnih dokazov obdolženca, sodišče pa dokazov, ki jih je obdolženec predlagal, ni izvedlo, čeprav so ti pomembni za verodostojnost in dokazljivost dejanskega stanja in dejanskih okoliščin. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene uveljavljane relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 prvostopno sodišče ni zagrešilo, saj ni zavrnilo s strani obdolženca predlaganega dokaza, katerega neizvedba je vplivala oziroma bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Spisovno gradivo namreč izkazuje, da obdolženec ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, katerega izvedbo bi naj prvostopno sodišče zavrnilo, prav tako pa so mu bila po oceni pritožbenega sodišča v prvostopnem postopku zagotovljena vsa temeljna jamstva poštenega postopka in dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališča tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.

6. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe ugotavlja, da je prvostopno sodišče prav tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega prekrška, navedenega pod točko A izreka izpodbijane sodbe in utemeljeno obdolženega spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP. Dokazna ocena je utemeljeno oprta na zagovor obdolženega, v povezavi z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom in rezultatom alkoholimetrične analize na strokovnem pregledu obdolžencu odvzete krvi ter v povezavi s podanim izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca sodnomedicinske stroke.

Prekršek po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP stori voznik, ki ima več kot 0,80 do vključno 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,38 do vključno 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

Storilec prekrška je torej voznik v cestnem prometu in ni potrebno, da je ta istočasno tudi udeleženec v prometni nesreči, kot to smiselno izhaja iz pretežnega dela pritožbenih navedb pritožnika, s katerimi se ta poskuša razbremeniti odgovornosti za storitev navedenega prekrška. Zato je za vprašanje, ali je obdolženi storil prekršek naveden pod točko A izreka izpodbijane sodbe in ali je zanj odgovoren, nebistveno ali je obdolženec kot voznik bil udeležen v prometni nesreči. Ne glede na to, da je prvostopno sodišče zoper obdolženca postopek o prekršku zaradi suma storitve prekrška po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, policist, ki je obdolženca obravnaval kot povzročitelja prometne nesreče, obdolžencu ni nezakonito odredil preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, ker naj ne bi imel nobenega zakonskega razloga za odreditev preizkusa, kot to pritožnik uveljavlja v pritožbi. Policist je obdolžencu preizkus alkoholiziranosti z alkotestom odredil kot vozniku osebnega avtomobila v cestnem prometu, vožnje z osebnim avtomobilom v cestnem prometu pa obdolženec tudi ne zanika. Tako v zagovoru med drugim navaja, da se je tistega večera pripeljal domov, točne ure se več ne spomni, je pa bilo nekje med 22.00 in 22.30 uro. Iz tega vidika je povsem nerelevantno sicer šele pritožbeno in zato neprepričljivo uveljavljanje, da parkirni prostor pred stanovanjskim blokom ni površina namenjena za javni promet drugih vozil, pač pa izključno za parkiranje in ustavljanje vozil lastnikov stanovanj in njihovih družinskih članov. Obdolženi jasno navaja, da se je tja pripeljal.

Izvedeni dokazni postopek prvostopnega sodišča po oceni pritožbenega sodišča nudi vso podlago za zaključek, da je obdolženemu bil odrejen preizkus alkoholiziranosti z alkotestom kot vozniku osebnega avtomobila v cestnem prometu. Ker se obdolženi z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti ni strinjal in je uveljavljal, da je alkoholne pijače užival po vožnji, mu je bil odrejen strokovni pregled. Zaradi določitve stopnje alkoholiziranosti v krvi obdolženca v času vožnje, je prvostopno sodišče postavilo izvedenca sodnomedicinske stroke, ki je glede na navedbe obdolženca o količini popite alkoholne pijače po vožnji, v povezavi z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom in ugotovljeno stopnjo alkohola v krvi obdolženca na podlagi strokovnega pregleda, opravil več možnih izračunov. Pritožbeno sodišče sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, ki je upoštevalo izračun izvedenca, ki se nanaša na primer, v kolikor je obdolženec po 22.30 uri zaužil 2 litra piva in je bila v takem primeru koncentracija alkohola v njegovi krvi ob 22.30 uri, torej v času vožnje, okoli 0,9 grama na kilogram alkohola. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je takšna možnost, glede na zagovor obdolženca, da je po vožnji popil najmanj tri piva (za eno pivo šteje količina 0,5 litra), najustreznejša, upoštevaje istočasno tudi dejstvo, da je na strokovnem pregledu, glede po dogodku zaužite alkoholne pijače, navedel količino dva piva. Obdolženec je v svojem navajanju glede količine zaužite alkoholne pijače po vožnji po oceni pritožbenega sodišča neprepričljiv, saj so njegove navedbe različne, stališče, ki ga je zavzelo prvostopno sodišče, pa je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno in obdolžencu v korist.

7. Vse ostale pritožbene navedbe, ki jih v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem v pritožbi navaja pritožnik, za obravnavani prekršek po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP niso bistvene in bi bile relevantne le, v kolikor prvostopno sodišče postopka o prekršku zoper obdolženca zaradi suma storitve prekrškov po četrtem odstavku 42. člena in 1. točki devetega odstavka 110. člena ZPrCP ne bi ustavilo.

Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da izvedeni prvostopni dokazni postopek nudi podlago za razsojo, da je obdolženi storil prekršek naveden v točki A izreka izpodbijane sodbe tako v objektivnem, kot tudi v subjektivnem smislu.

8. Za storjeni prekršek je predpisan izrek glavne sankcije globe v znesku 900,00 EUR in stranske sankcije 16 kazenskih točk. Prvostopno sodišče je obdolženemu sankciji za storjeni prekršek izreklo tako kot sta predpisani, s čemer pritožbeno sodišče soglaša, saj ocenjuje, da iz izvedenega prvostopnega dokaznega postopka ne izhajajo takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev globe pod zneskom, kot je predpisan, takšnih okoliščin pa v pritožbi niti ne uveljavlja pritožnik.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožnika, ki se nanašajo na kršitev Ustave RS, pritožbeno sodišče ocenjuje, da niso podane okoliščine, ki bi narekovale ustavnopravno presojo zadeve.

10. Zaradi vsega navedenega, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo pritožnika na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o naložitvi sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilih prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1, znesek sodne takse 210,00 EUR pa temelji na tarifni številki 8132 Taksne tarife v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

19.06.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 427/2018
• VSRS Sklep VIII Ips 17/2020
• VSC Sklep PRp 96/2022