VSM sodba Prp 59/2015

Jedro

Bistvena je torej koncentracija alkohola v obdolženčevi krvi in ne interakcija med zdravili in alkoholom. Temeljno vprašanje v zvezi s tem je, ali zaužita zdravila tvorijo alkohol v organizmu. Takšno možnost pa sta izrecno zavrnila oba v postopku postavljena izvedenca, kot je tudi bilo že prej pojasnjeno.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega D.B. in njegovega zagovornika, odvetnika B.G., se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 160,50 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je obdolženega D.B. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po c) točki četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in mu je zanj izreklo glavno sankcijo globo v znesku 570,00 EUR in stransko sankcijo 9 kazenskih točk, prav tako pa mu je naložilo dolžnost plačila sodne takse v znesku 107,00 EUR in povrnitve stroškov strokovnega pregleda in izdelave izvedenskih mnenj.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje sta pravočasni pritožbi vložila obdolženec in njegov zagovornik, odvetnik B.G..

Zagovornik obdolženca, odvetnik B.G., v pritožbi navaja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nejasen zaradi navedbe, da je obdolženi vozil v smeri D. ceste, ki je v M. ni. Navaja tudi, da je v predmetni zadevi ostalo povsem nerazčiščeno vprašanje vpliva zdravil na koncentracijo alkohola v krvi oziroma o tem, kako so zdravila, katera je obdolženec zaužil pred dogodkom, vplivala na koncentracijo alkohola v krvi obdolženca. Do vpliva zdravil, ki jih je navedel obdolženec, se sodni izvedenec B.Ž., dr. med., ni opredelil, temveč je povsem nekritično sledil sodni izvedenki D.B., dr. med.. Obdolženec je zato predlagal, da se izvedenca v tej zvezi neposredno zasliši, vendar pa prvostopno sodišče predlogu obdolženca povsem neutemeljeno ni sledilo, s tem pa je obdolžencu odvzelo možnost, da bi izvedencu neposredno postavljal vprašanja, s čemer je kršilo obdolženčevo pravico do neposrednega izvajanja dokazov.

Obdolženec se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega prekrška. Navaja, da je sodišče v celoti sledilo obema izvedencema, medtem ko njegovim navedbam in pripombam na izvedenska mnenja ni sledilo. Izvedenka dr. B. ni podala podatka o vplivu zdravil, ki jih uživa in alkohola v smislu interakcije medsebojnih vplivov zdravil, ki lahko spremenijo svoj vpliv v medsebojnem delovanju na alkohol. Po njegovem mnenju izvedenec dr. Ž. tudi ni pravilno izračunal stopnje alkoholiziranosti v njegovi krvi glede na čas zaužite alkoholne pijače, saj meni, da ni mogla biti koncentracija alkohola 15 minut po zaužitju 1,54 g/kg, po uri in pol pa 1,44 g/kg, ker se je v tem času alkohol resorbiral v telo in ne izločal in bi moral izvedenec določiti to časovno mejo med absorbcijo in izločanjem alkohola oziroma proces ter adekvatne izračune. Sodišču zato ponovno predlaga, da to nalogo naloži drugemu neodvisnemu izvedencu. Navaja tudi, da ne priznava stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja izvedenki D.B., dr. med., saj so ti visoki zato, ker se je na svojo pest lotila dela, ki ji ga sodišče ni naložilo.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi obdolženčevega zagovornika, odvetnika B.G.:

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženi vozil v cestnem prometu osebni avtomobil po S. ulici v smeri proti D. cesti v M., čeprav ceste z imenom D. cesta v M. sploh ni. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da samo napaka v navedbi glede smeri vožnje ni takšno odločilno dejstvo, ki bi izrek sodbe, oziroma obdolžencu naslovljen očitek vožnje osebnega avtomobila v cestnem prometu ob prisotnosti 1,01 g/kg alkohola v krvi, delal nerazumljiv. Zato v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana.

5. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da prvostopno sodišče s tem, ko ni sledilo dokaznemu predlogu po zaslišanju sodnega izvedenca B.Ž., dr. med., ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, saj zavrnitev navedenega dokaznega predloga ni vplivala na siceršnjo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Zagovornik obdolženca je v podanih pripombah na izvedensko mnenje izvedenca B.Ž., dr. med., z dne 2. 2. 2015, sodišču predlagal zaslišanje izvedenca, saj po njegovem mnenju sodni izvedenec ob izdelavi dodatnega mnenja še vedno ni upošteval vpliva zdravil na koncentracijo alkohola v krvi obdolženca, temveč je povsem nekritično sledil sodni izvedenki D.B., dr. med.. Glede na obrazložitev izpodbijane sodbe v točki 4 obrazložitve, se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom prvostopnega sodišča, zaradi katerih dokaznemu predlogu obdolženčevega zagovornika ni sledilo. Že iz izvedenskega mnenja izvedenke D.B., dr. med., jasno izhaja, da zdravila, ki jih je obdolženec jemal in na katera se pritožnik sklicuje v pritožbi (Hyazaar 100 mg, Concor 10 mg, Lekadol plus C 500 mg, Aspirin protect 100 mg, Cozaar 100 mg, Sirdalud 4 mg, Emselex 15 mg in Nalgesin forte 550 mg), niso vplivala na izmerjeno koncentracijo alkohola v njegovem organizmu. Nobeno od teh zdravil v organizmu ne tvori alkohola oziroma le-ta ne nastaja kot stranski produkt pri razgradnji zdravilnih učinkovin. Tudi izvedenec B.Ž., dr. med., se je v dodatnem izvedenskem mnenju z ugotovitvijo izvedenke D.B., dr. med., popolnoma strinjal. Zaradi navedenega zavrnjen dokazni predlog ni vplival oziroma ni mogel vplivati na siceršnjo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

6. Pritožnik v pritožbi smiselno uveljavlja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega prekrška po c) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 s tem, ko navaja, da je povsem nerazčiščeno vprašanje vpliva zdravil na koncentracijo alkohola v obdolženčevi krvi. Kot je bilo že prej pojasnjeno, oba v postopku postavljena izvedenca zaključujeta, da zdravila, ki jih je obdolženec po lastni navedbi zaužil, niso vplivala na izmerjeno koncentracijo alkohola v njegovem organizmu, saj nobeno od teh zdravil ne tvori alkohola oziroma alkohol ne nastaja kot stranski produkt pri razgradnji zdravilnih učinkovin. Zaradi navedenega je potrebno pritožbo zagovornika obdolženca, odvetnika B.G., zavrniti tudi v delu, ki se nanaša na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega prekrška.

O pritožbi obdolženca:

7. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve tudi v okviru obdolženčeve pritožbe ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega prekrška, dokazno oceno izpodbijane sodbe pa je utemeljeno oprlo na obe v postopku podani izvedenski mnenji izvedencev D.B., dr. med. in B.Ž., dr. med. in na tej podlagi utemeljeno zavrnilo bistvo obdolženčevega zagovora, da glede na čas zaužitja alkoholne pijače v času vožnje ni imel v krvi nedopustno količino alkohola. Obdolženec poudarja, da je večer pred dogodkom oziroma zjutraj zaužil prej navedena zdravila, ki v smislu interakcije medsebojnih vplivov zdravil lahko spremenijo svoj vpliv v medsebojnem delovanju na alkohol. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje pritožniku, da obdolžencu očitani prekršek po c) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 stori med drugim voznik, če ima več kot 0,80 do vključno 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,38 do vključno 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Bistvena je torej koncentracija alkohola v obdolženčevi krvi in ne interakcija med zdravili in alkoholom. Temeljno vprašanje v zvezi s tem je, ali zaužita zdravila tvorijo alkohol v organizmu. Takšno možnost pa sta izrecno zavrnila oba v postopku postavljena izvedenca, kot je tudi bilo že prej pojasnjeno. Pritožbeno sodišče tudi nima razloga, da ne bi sledilo prepričljivemu izračunu stopnje alkoholiziranosti v krvi obdolženca v času njegove vožnje, kot jo je v skladu s pravili stroke izračunal izvedenec B.Ž., dr. med., ki je glede na različno izpoved obdolženca o zaužitju in času zaužitja alkoholnih pijač (kar sicer kaže na obdolženčevo neprepričljivost pri zatrjevanju, da v času vožnje v krvi ni imel alkohola) opravil dva izračuna, pri tem pa je sodišče upoštevalo različico, ki je za obdolženca najugodnejša, to je koncentracija najmanj 1,01 grama na kilogram alkohola v krvi obdolženca. Glede na to, da izvedenec B.Ž., dr. med., v izvedenskem mnenju navaja, da je obdolženec popil veliko večjo količino alkohola, kot jo je sam navedel in glede na to, da obdolženec podatke o času in količini zaužite alkoholne pijače navaja različno, tudi pritožbenega sodišča ne prepriča navedba obdolženca, da je tik pred kontrolo policistov še zaužil propolis, ki tudi vsebuje nekaj alkohola. Glede na izračunano stopnjo alkoholiziranosti v krvi obdolženca, ki je v zgornji meji po c) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 (med 0,80 do vključno 1,10 grama alkohola na kilogram krvi) pa to morebitno zaužitje neznatne količine alkohola (pri običajnem odmerku, kaj drugega pa pritožnik tudi ne zatrjuje), tudi ni bistveno. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da ni nobene potrebe za postavitev drugega izvedenca za opravo izračuna stopnje alkoholiziranosti v krvi obdolženca v času vožnje.

Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je izvedeni dokazni postopek prvostopnemu sodišču nudil dovolj podlage za razsojo, da je obdolženi storil prekršek naveden v izreku izpodbijane sodbe, tako v objektivnem, kot tudi v subjektivnem smislu.

8. Za storjeni prekršek je bil v času storitve prekrška v c) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 predpisan izrek glavne sankcije globe v znesku 570,00 EUR in stranske sankcije 9 kazenskih točk. Prvostopno sodišče je obdolženemu izreklo sankciji kot sta predpisani, pritožbeno sodišče pa se strinja, da iz izvedenega prvostopnega postopka ne izhajajo posebne olajševalne okoliščine, ki bi v zvezi z izrekom globe utemeljevale uporabo določbe šestega odstavka 26. člena ZP-1, oziroma narekovale njeno omilitev.

9. Obdolženec smiselno oporeka priznanim stroškom za izdelavo izvedenskega mnenja izvedenke D.B., dr. med., v višini 368,00 EUR. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izvedenka izvedensko mnenje izdelala v skladu z odredbo sodišča in v celoti v skladu s pravili stroke, zato ji za opravljeno delo gre znesek, ki ga je izvedenki priznalo sodišče prve stopnje s sklepom, in ki ga pritožnik zgolj pavšalno izpodbija. Gre za strošek postopka o prekršku, določen v 143. členu ZP-1, obdolženec pa ga je v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 dolžan plačati.

10. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi pritožnikov na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Odločitev o naložitvi sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilih prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1, znesek sodne takse 160,50 EUR pa je odmerjen na podlagi tar. št. 8132 taksne tarife v skladu z Zakonom o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

02.06.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 148/2007
• Sodba II Ips 186/2006
• VSC Sodba PRp 180/2022