<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep Cst 542/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:CST.542.2020
Evidenčna številka:VSL00042176
Datum odločbe:12.01.2021
Senat, sodnik posameznik:Andreja Strmčnik Izak (preds.), Mateja Levstek (poroč.), Irena Dovnik
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški posebne razdelitvene mase - strošek sodne takse - stroški v zvezi s prodajo - stroški zaposlenih - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - stroški prevoza - stroški odvetniških storitev - stroški upravljanja in obratovanja - stroški rezervnega sklada - prednostna poplačilna pravica - predračun stroškov stečajnega postopka - sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase

Jedro

Vsekakor je bilo utemeljeno pričakovati, da se bo ločitveni upnik zavedal, da bo del stroškov, ki odpade na prodajanje premoženja, ki sodi v posebno stečajno maso, bremenil njega, še posebej, ko so bili sprejeti tudi sklepi o neposredni prodaji (med drugim) zastavljenih zalog v prodajalnah.

Pritožnik meni, da so ti stroški dela nastali zaradi odločitve upravitelja, da ohrani zaposleno osebo za potrebe celotnega stečajnega postopka. Stroški dela zaposlenih res nastanejo zaradi odločitve stečajnega upravitelja, vendar pa to še ne pomeni, da ne bremenijo posebne stečajne mase. Pritožnik (oziroma njegov pravni prednik) je vedel, da se zastavljene zaloge prodajajo v trgovinah in je s tem tudi soglašal, s tako prodajo pa nastanejo stroški, za katere ni nobene podlage, da bi jih krili upniki drugih stečajnih mas. Gre za nek skupen strošek, ki bremeni vse stečajne mase, nato pa je treba ta strošek razdeliti na posamezne stečajne mase. Za to se praviloma uporablja ključ, kot je določen v petem odstavku 226. člena sicer za stroške iz 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP.

Res bi bili ti stroški enaki, tudi če se ne bi opravljala prodaja zastavljenih zalog v trgovini, vendar pa bi bilo napačno, da bi vse te stroške nosili le upniki splošne stečajne mase, ko pa je vse to prineslo korist posebni stečajni masi in jih zato mora ločitveni upnik nositi le delno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem delu:

- v 1. točki izreka potrdi glede stroškov pod točkami 6.1. (stroški izvedbe prodaje), 6.2. (stroški dela v zvezi s prodajo in skladiščenjem predmetnega premoženja), 6.4. (stroški elektrike in energije za ogrevanje za skladiščno-prodajne prostore), 6.5. (stroški komunale za skladiščno-prodajne prostore) in 6.8. (stroški plačilnega prometa, poštnine, pisarniški material, administrativno računovodski stroški),

- v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na stroške pod točkama 6.3. (nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (po davčni odločbi) za skladiščno-prodajne prostore na Ulici 3, D.) in 6.9. (stroški odvetniških storitev (v zvezi z izvršbo)), spremeni tako, da se v tem delu ugovoru upnika ugodi in se zavrne bremenitev posebne razdelitvene mase s temi stroški,

- v preostalem delu, torej glede ugovora zoper stroške iz točk 2.1. (taksa za posebno razdelitveno maso po ZST-1), 6.6. (stroški upravljanja, varovanja, nepremičnine, rezervni sklad za skladiščno-prodajne prostore) in 6.7. (stroški vzdrževanja in prevozi blaga) ter v 2. točki izreka pa se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

    Obrazložitev

    1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo ugovor upnika A., d.o.o., proti načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 23. 1. 2020 (r. št. 303) in (2.) odločilo, da se razdelitev posebne razdelitvene mase opravi na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 15. 10. 2020, ki je sestavni del izreka in objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

    2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da se ne strinja z določenimi stroški, ki po končnem načrtu razdelitve bremenijo to razdelitveno maso, in z ničelno razdelitvijo. Podrobneje bodo pritožbene navedbe povzete v nadaljevanju, ko bo odgovorjeno nanje.

    3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

    4. Pritožba je delno utemeljena.

    5. V zvezi z vsakim posameznim premoženjem, ki je predmet ločitvene pravice, je treba oblikovati posebno stečajno maso, ter to premoženje voditi in upravljati ločeno od premoženja, ki spada v splošno stečajno maso, in premoženja, ki spada v druge posebne stečajne mase (tretji odstavek 225. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Vendar pa to ne pomeni, da bi moral upravitelj npr. v vsakem rednem poročilu navesti točno določen znesek stroškov, ki bremeni to stečajno maso. Še posebej se to ne da v primerih, ko določeni stroški, v tem postopku so to npr. stroški prodaje zalog, nastajajo za vse stečajne mase skupaj; ta razmejitev se opravi ob razdelitvi posebne stečajne mase (deveti odstavek 371. člena ZFPPIPP; podrobneje bo glede deleža plač razloženo v nadaljevanju). Teh stroškov tudi ni potrebno ločeno voditi pri vsaki od stečajnih mas med celotnim stečajnim postopkom.

    6. Posebna stečajna masa je denarno dobroimetje, nastalo z unovčenjem posebne stečajne mase, zmanjšano za stroške v zvezi s tem unovčenjem (tretji odstavek 226. člena ZFPPIPP). V četrtem odstavku 226. člena ZFPPIPP je določeno, kateri so stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase. To so:

    1. stroški ocene vrednosti premoženja, ki spada v posebno stečajno maso,

    2. davek na promet nepremičnin ali drug davek ali obvezna dajatev, ki jo je treba plačati pri prodaji,

    3. sorazmerni del nadomestila upravitelju iz 3. točke četrtega odstavka 103. člena tega zakona, ki se določi v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve posebne stečajne mase,

    4. če je predmet posebne stečajne mase onesnažena premičnina ali nepremičnina: stroški predpisanega ravnanja z odpadki, ki bremenijo stečajnega dolžnika po predpisih o varstvu okolja,

    5. sorazmerni del:

    - nadomestila upravitelju za izdelavo otvoritvenega poročila,

    - drugih stroškov v zvezi z izdelavo računovodskih izkazov iz 291. člena tega zakona in

    - če je splošna stečajna neznatne vrednosti: tudi stroškov arhiviranja in drugih stroškov v zvezi s končanjem stečajnega postopka,

      6. stroški izvedbe prodaje premoženja, ki spada v posebno stečajno maso, in stroški, nastali z upravljanjem tega premoženja od začetka stečaja do njegove prodaje (elektrika, stavbno zemljišče, komunalni prispevki, voda, parkirnina in podobno), zmanjšani za morebitne prejete najemnine v zvezi s predmetnim premoženjem.

      V petem odstavku 226. člena ZFPPIPP je še določeno, da je sorazmerni del stroškov iz 5. točke četrtega odstavka tega člena enak deležu ocenjene vrednosti premoženja, ki je predmet posebne stečajne mase, v ocenjeni vrednosti splošne in vseh posebnih stečajnih mas.

      7. Ob upoštevanju navedenih pravil je tudi upoštevana prednostna poplačilna pravica ločitvenega upnika, ki mu jo daje 128. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ. Vsekakor pa ta prednostna poplačilna pravica ločitvenemu upniku ne daje pravice do tega, da bi stroške „njegove“ posebne stečajne mase poplačevali drugi upniki.

      8. Upnik uvodoma navaja, da ne izpodbija odločitve glede višine unovčene stečajne mase; obrazložitev naj bi bila zgolj navidezna, ker je sodišče prve stopnje kot prvi argument navedlo, da so stroški utemeljeno obračunani v breme posebne mase na podlagi 6. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP, s čimer je obrazložitev ostala vsebinsko prazna; kot drugi argument pa je navedlo, da upnikov pravni prednik ni ugovarjal sklepom o določitvi predračuna stroškov stečajnega postopka, kar pa ni pomembno, saj se s temi sklepi ne odloči, ali so ti stroški opredeljeni kot stroški splošne ali posebne stečajne mase, temveč se o tem odloči šele s sklepom o razdelitvi, pri čemer naj bi upnik utemeljeno predpostavil, da gre za splošne stroške stečaja, ki posebne stečajne mase ne obremenjujejo. S tem naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, kar naj bi preraslo v samostojno kršitev ustavne pravice do izjave in obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS, saj upnik ne more spoznati, kateri so razlogi, da z ugovorom ni uspel.

      9. Višje sodišče se s tem pritožbenim argumentom ne strinja. Sodišče prve stopnje je glede ugovarjanih stroškov sámo ocenilo, da gre po njegovem stališču za stroške izvedbe prodaje premoženja, kot dodaten argument pa je uporabilo strinjanje upnikovega prednika z določenim predračunom stroškov stečajnega postopka (skupaj s spremembami). Višje sodišče poudarja, da v predračunih stroškov stečajnega postopka, kot je poudaril tudi upnik v pritožbi, ni razdelitve na stroške posameznih stečajnih mas, temveč je to stvar sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase (deveti odstavek 371. člena ZFPPIPP). Zato tudi ni upravičeno pričakovanje pritožnika, da bi vsi stroški v predračunu stroškov stečajnega postopka vsebovali le stroške splošne stečajne mase, kot sedaj navaja v pritožbi. Vsekakor pa je bilo utemeljeno pričakovati, da se bo ločitveni upnik zavedal, da bo del stroškov, ki odpade na prodajanje premoženja, ki sodi v posebno stečajno maso, bremenil njega, še posebej, ko so bili sprejeti tudi sklepi o neposredni prodaji (med drugim) zastavljenih zalog v prodajalnah. Obrazložitev je tako po oceni višjega sodišča sicer zadostna, morebitna napačna odločitev, kaj sodi v stroške posebne stečajne mase, pa še ne pomeni neobrazloženosti odločbe, temveč se tiče materialnopravne pravilnosti sklepa. Upnik pa je vsekakor v pritožbi tudi vsebinsko nasprotoval navedenim argumentom sodišča prve stopnje, torej je odgovor na (sicer skopo) stališče sodišča prve stopnje mogoč.

      10. Nadalje je pritožnik uvodoma navedel še, da naj ne bi prejel vloge z dne 11. 2. 2020, na katero se je sodišče prve stopnje pri obrazložitvi sklicevalo, zaradi česar se do nje ni opredelil, ker je štel, da jo sodišče prve stopnje šteje za nerelevantno. Višje sodišče ugotavlja, da ta očitek ne drži. Gre za vlogo, ki je označena kot procesno dejanje (PD) 306, pritožnik pa izrecno navaja, da mu je bila vloga PD 306 vročena in to izhaja tudi iz spisa (poziv pritožniku PD 323). Zato ne drži, da mu sodišče prve stopnje ne bi dalo možnosti, da se do te vloge opredeli.

      11. Upnik je stroškom (že v ugovoru) nasprotoval le delno, in sicer zanj očitno niso sporni stroški ocene vrednosti premoženja 538,55 EUR, DDV v višini 22 % od neto prodajne vrednosti 61,874,04 EUR v znesku 13.612,29 EUR, sorazmerni del nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila in drugih stroškov zvezi z izdelavo računovodskih izkazov v skupnem znesku 1.383,35 EUR. Skupaj tako ni nasprotoval stroškom v skupnem znesku 15.534,19 EUR, preostali znesek (59.952,14 EUR) pa naj bi se razdelil, torej namenil za poplačilo pritožnika.

      12. Kot strošek razdelitve je sodišče prve stopnje opredelilo tudi takso za posebno razdelitveno maso v znesku 526,80 EUR (točka 2.1 razčlenitve stroškov v načrtu delitve posebne razdelitvene mase, na katero se bo višje sodišče pri navedbi točk sklicevalo tudi v nadaljevanju). Stališče sodišča prve stopnje, da tak strošek nastane tudi v primeru, ko do delitve sploh ne pride, je napačno. Po 24. členu Zakona o sodnih taksah – ZST-1 se vrednost predmeta določi po vsoti zneskov, ki so bili uporabljeni ali so na razpolago za poravnavo dolgov stečajne mase. Že po logiki stvari gre tu lahko le za razdelitveno maso, ki je namenjena poplačilu upnikov; upnika, ki ne bo dobil iz razdelitve ničesar, ni mogoče obremeniti še s takso za razdelitev. Po stališču upravitelja in sodišča prve stopnje bi bilo treba takso za razdelitev plačati tudi ob vsakem plačilu (katerihkoli) stroškov stečajnega postopka, kar pa seveda ne drži. Res je potrebno tudi v primeru, ko do delitve sploh ne pride, ker so stroški enaki ali večji, kot je vrednost določene stečajne mase, pripraviti načrt razdelitve, v katerem so specificirani stroški stečajnega postopka, ki bremenijo posebno stečajno maso. Vendar pa to še ne pomeni, da je ali bo do razdelitve tudi prišlo, saj razdelitev pomeni, da upnik nekaj dobi in je torej vsaj delno poplačan. Sklep o razdelitvi je potreben zato, da ima ločitveni upnik možnost nasprotovati stroškom, ki bremenijo „njegovo“ posebno stečajno maso. Ko ni razdelitve, se tudi ne plača sodna taksa za razdelitev, zato je bil (vsaj zaenkrat, ko do delitve naj ne bi prišlo) ta strošek neutemeljeno zaračunan posebni stečajni masi.

      13. Nadalje so za upnika sporni stroški pod točko 6 razčlenitve stroškov, ki se nanašajo na stroške izvedbe prodaje in stroške upravljanja premoženja, zmanjšane za prejete najemnine (točke od 6.1 do 6.9. razčlenitve stroškov), ki naj bi bremenili posebno stečajno maso na podlagi 6. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP.

      14. Pod točko 6.2. so navedeni stroški v zvezi s prodajo in skladiščenjem premoženja, ki sodi v posebno stečajno maso v znesku 36.215,09 EUR. Kot sta obrazložila tako upravitelj kot sodišče prve stopnje, je imel stečajni dolžnik zaposlenih več delavcev, ki so med drugimi opravili za stečajnega dolžnika opravljali tudi prodajo zastavljenih zalog stečajnega dolžnika (tudi prodajo drugega premoženja, poleg tega pa še druga opravila za stečajnega dolžnika). Pritožnik meni, da so ti stroški dela nastali zaradi odločitve upravitelja, da ohrani zaposleno osebo za potrebe celotnega stečajnega postopka. Stroški dela zaposlenih res nastanejo zaradi odločitve stečajnega upravitelja, vendar pa to še ne pomeni, da ne bremenijo posebne stečajne mase. Pritožnik (oziroma njegov pravni prednik) je vedel, da se zastavljene zaloge prodajajo v trgovinah in je s tem tudi soglašal, s tako prodajo pa nastanejo stroški, za katere ni nobene podlage, da bi jih krili upniki drugih stečajnih mas. Gre za nek skupen strošek, ki bremeni vse stečajne mase, nato pa je treba ta strošek razdeliti na posamezne stečajne mase. Za to se praviloma uporablja ključ, kot je določen v petem odstavku 226. člena sicer za stroške iz 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP. Nerazumno bi bilo zaposliti določeno osebo le za prodajo zastavljenih zalog, saj je bolj racionalno, da iste osebe opravljajo tako neposredno prodajo vseh zalog (ne le zastavljenih) v trgovini, kot tudi druga dela za potrebe stečajnega dolžnika. Koliko teh stroškov odpade na posamezno stečajno maso, je nato stvar ocene, ki nikakor ne more biti točno zneskovno opredeljena za vsako posamezno opravilo vsakega od delavcev. Upravitelj je ocenil, da je bilo tega dela od skupnih zneskov za nekako 408,00 EUR na mesec, poleg tega pa še polovica zneska, izplačanega za študentsko delo v juniju 2012, torej še 334,13 EUR, s takim obračunom pa se strinja tudi višje sodišče. Vsekakor pa tudi, če je upravitelj obračunal kot ta strošek eno od plač zaposlenih (kot je to navedel v vlogi z dne 21. 7. 2020), pa še to le za leto in pol od vsega obdobja prodaje, to ne spremeni dejstva, da je tudi tak obračun v redu. Nedvomno so stroški prodaje zastavljenih zalog stroški, ki bremenijo ločitvenega upnika, ne more se jih prevaliti na preostale upnike, ki so sicer do poplačila upravičeni iz splošne stečajne mase. Zato višje sodišče sprejema znesek stroškov dela v zvezi s to posebno razdelitveno maso. Pri tem je treba upoštevati, da so ti stroški dejansko nastajali vse od začetka stečajnega postopka v letu 2011 pa do leta 2019, ko se je prodaja končala. Višje sodišče, kot prej že sodišče prve stopnje, poudarja, da ne pritožnik ne njegov prednik taki prodaji nista nasprotovala; pri tem sta vedela (ali pa bi vsaj morala vedeti), da taka prodaja prinese tudi stroške, ki so nedvomno stroški prodaje posebne stečajne mase. Pritožniku pa s tem nikakor niso zaračunani vsi stroški dela, ki je bilo opravljeno za stečajnega dolžnika, pač pa le njihov (ustrezni) del.

      15. Utemeljene so pritožbene navedbe glede stroška pod točko 6.3. razčlenitve – nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za prostore v D. Ta strošek je stečajni dolžnik plačal na podlagi davčne odločbe za prostore, katerih lastnik naj bi bil, vendar pa je izločitveni upnik uspešno uveljavil izločitveno pravico. Pri tem nadomestilu gre za strošek, ki ga ima lastnik nepremičnine in je torej vezan na nepremičnino, ki je tvorila splošno stečajno maso (do uspešne uveljavitve izločitvene pravice). Teh stroškov zato ni mogoče opredeliti kot stroškov prodaje posebne stečajne mase, zato jih upravitelj neutemeljeno prevaljuje na pritožnika kot ločitvenega upnika.

      16. Pritožnik ima prav, ko navaja, da je položaj drugačen, če ima stečajni dolžnik v lasti prostore, kjer (med drugim) opravlja tudi prodajo, kot pa v primeru, da mora za prodajo določenega blaga najeti prostor. Seveda je v takih primerih, ko ima stečajni dolžnik prostore v lasti, položaj za ločitvenega upnika bolj ugoden. Vendar pa to še ne pomeni, da bi moral ločitveni upnik nositi tudi stroške, ki sicer bremenijo lastnika nepremičnine. Vsekakor mora delno kriti stroške, ki so vezani na uporabo nepremičnine, kot so elektrika, komunala in varovanje (varuje se tudi zaloge ločitvenega upnika), ogrevanje, pa tudi stroški plačilnega prometa, poštnin, pisarniškega materialna, računovodskih stroškov, torej stroške pod točkami 6.4., 6.5. in 6.8 ter delno točke 6.6, ki so zaračunani v deležu glede na stečajno maso, ki se je prodajala v D., in v deležu, ki ga je ta stečajna masa predstavljala v razmerju do vse stečajne mase, kot je to določeno v petem odstavku 226. člena ZFPPIPP. Res bi bili ti stroški enaki, tudi če se ne bi opravljala prodaja zastavljenih zalog v trgovini, vendar pa bi bilo napačno, da bi vse te stroške nosili le upniki splošne stečajne mase, ko pa je vse to prineslo korist posebni stečajni masi in jih zato mora ločitveni upnik nositi le delno.

      17. Glede stroškov prevoza blaga (točka 6.7 razčlenitve stroškov) je upravitelj pojasnil, da so ti nastali zaradi prevoza blaga iz prostorov v D. v trgovino v L. in na druge lokacije, ker prostor na V. v L. ni zadostoval za vse zaloge. Taki stroški bi bili sicer utemeljeni in bi ločitvenega upnika bremenili glede na delež zastavljenih zalog v vseh zalogah. Vendar pa med take stroške ne morejo soditi kar vsi stroški, ki jih je upošteval upravitelj. Med drugim gre za stroške goriva, stroške materiala za vzdrževanje službenih vozil, prevozne storitve, stroške vzdrževanja službenih vozil, stroške registracije in tehničnih pregledov, zavarovanja službenih vozil ter stroške parkirnin in cestnin. Pri tem niti ni jasno, ali so bila ta vozila v lasti stečajnega dolžnika ali pa so bila najeta, čeprav je iz specifikacije stroškov videti, da so bila dolžnikova. Zaradi prevoza iz D. v L., četudi je bilo treba najprej zaloge razpeljati na več krajev (zaradi omejenih skladiščnih možnosti na Vošnjakovi v Ljubljani), pa ni videti, da bi bila vozila potrebna le zaradi zalog stečajnega dolžnika in to ni v ničemer pojasnjeno. Čim so se ta vozila uporabljala tudi za druge namene, ni razlogov, da bi jih na ločitvenega upnika prevalili v razmerju z deležem zastavljenih zalog do deleža nezastavljenih zalog. Ob tem so še posebej obračunane prevozne storitve. Stroški vzdrževanja voznega parka in prevoznih storitev niso dovolj obrazloženi, prav tako ni razloženo, zakaj bi moral ločitveni upnik nositi dobro polovico teh stroškov (0,507426 %). Stroški registracije in tehničnih pregledov vozil ter stroški vzdrževanja vozil pa praviloma bremenijo lastnika premoženja in so torej vezani na lastninsko pravico ter jih ni mogoče prevaliti na ločitvenega upnika.

      18. Višje sodišče ocenjuje, da na ločitvenega upnika tudi ni mogoče prevaliti stroškov odvetniških storitev v zvezi z izvršbo (točka 6.9. razčlenitve stroškov), ki naj bi nastali zaradi spora v zvezi s plačevanjem upravljanja nepremičnin. Pri tem gre lahko le za stroške, ki so nastali stečajnemu dolžniku zaradi spora z upravnikom v zvezi z nepremičnino, ne pa zaradi prodaje zastavljenih zalog stečajnega dolžnika in s samo prodajo nimajo zveze.

      19. Glede stroškov upravljanja, varovanja, nepremičnine in rezervnega sklada za skladiščno prodajne prostore (točka 6.6. razčlenitve stroškov) je višje sodišče že zgoraj navedlo, da je upravičeno obračunan delež stroškov v zvezi z upravljanjem in varovanjem nepremičnin v deležu, ki odpade na stečajnega dolžnika. Delno lahko to velja tudi za strošek obratovanja nepremičnine, za kar pa iz pojasnil upravitelja ni mogoče ugotoviti, za kakšne oziroma katere stroške obratovanja gre. Ni pa mogoče na ločitvenega upnika prevaliti stroškov rezervnega sklada, saj gre za strošek lastnika nepremičnine, ki je namenjen vzdrževanju skupne stavbe, nikakor pa ne gre za strošek prodaje zalog, temveč se ta strošek lahko nanaša le na nepremičnino (ki ni del obravnavane posebne stečajne mase). Ker ti stroški niso razdeljeni, ni mogoče ugotoviti, koliko od teh skupnih stroškov odpade na posebno stečajno maso.

      20. Glede na navedeno višje sodišče ne more odločiti o razdelitvi in o tem, ali bo pritožnik kot ločitveni upnik kaj prejel iz te posebne stečajne mase. Zaenkrat, kot izhaja iz zgornje obrazložitve, so od ugovarjanih v celoti utemeljeni stroški po postavkah 6.1. (glede teh stroškov pritožba tudi ne navaja nobenih razlogov, zakaj stroški ogledov ne bi bili upravičeni), 6.2., 6.4., 6.5. in 6.8., neutemeljen je (zaenkrat) strošek sodne takse iz postavke 2.1. (če bo prišlo do dejanskega poplačila ločitvenega upnika, bo utemeljen tudi strošek takse glede na znesek, namenjen ločitvenemu upniku), neutemeljena sta stroška iz postavk 6.3. in 6.9. Glede stroškov iz postavk 6.6. in 6.7. bo potrebna še dodatna obrazložitev, pri čemer stroškov rezervnega sklada ni mogoče prevaliti na ločitvenega upnika, lahko da ne tudi vseh stroškov obratovanja nepremičnin, kar bo mogoče presoditi šele po natančni obrazložitvi s strani upravitelja.

      21. Višje sodišče je zato na podlagi 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ob ugotovitvi, da znesek posebne stečajne mase znaša 75.486,33 EUR (v pritožbi upnik ta znesek izrecno priznava) in da stroški iz točk 1, 2.2. in 5 (zaračunani so v točkah 5.1. in 5.2., medtem ko v točkah 5.3. in 5.4. stroški niso zaračunani) v skupnem znesku 15.534,19 EUR niso sporni, saj niso bili ugovarjani in so torej pravnomočno določeni, ter da v 3. in 4. točki stroški niso zaračunani, o pritožbi odločilo tako, da je:

      - kot pravilen potrdilo sklep sodišča o ugovoru zoper stroške po točkah 6.1, 6.2, 6.4, 6.5. in 6.8 razčlenitve stroškov (iz končnega načrta prve razdelitve posebne razdelitvene mase),

      - kot nepravilen sklep o ugovoru spremenilo glede stroškov po točkah 6.3. in 6.9. razčlenitve stroškov tako, da je odločilo, da je ugovor v tem delu utemeljen in da ti stroški ne smejo bremeniti te posebne stečajne mase,

      - v preostalem delu, ki se tako nanaša ugovor zoper stroške iz točk 2.1., 6.6. in 6.7. in s tem tudi v 2. točki izreka (o razdelitvi po načrtu z dne 15. 10. 2020), pa je pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter ga vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj o tem samo ne more odločiti, ker bo potrebno (kot je obrazloženo zgoraj) najprej izvesti dodatni razjasnjevalni postopek, da bo nato mogoča odločitev o ugovoru.

      Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.


      Zveza:

      RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
      Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 225, 225/3, 226, 226/3, 226/4, 226/4-5, 226/4-6, 226/5, 371, 371/9
      Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 24
      Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 128

      Pridruženi dokumenti:*

      *Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
      Datum zadnje spremembe:
      26.02.2021

      Opombe:

      P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1MjQy