VSL Sklep I Cpg 539/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe izpostavilo, da je namen zakonske določbe 168. člena ZIZ varstvo upnika, pri katerem dolžnik ne bo nič prikrajšan, če bo upnik namesto njega uskladil zemljiškoknjižno stanje z resničnim. Ni pa v tej smeri presojalo pomena dejstva, da prvi toženec ni nasprotoval nobenemu od zatrjevanih dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka v utemeljitev tožbenega zahtevka na vpis lastninske pravice na nepremičnini na njegovo ime. Ker prvi toženec ni nasprotoval nobenemu od zatrjevanih relevantnih dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka v utemeljitev zahtevka, da se lastninska pravica v deležu, ki ustreza podedovanemu delu vpiše v zemljiško knjigo na ime prvega toženca, pomeni, da je zatrjevana dejstva v zvezi z obstojem listine, ki je sposobna za vpis v zemljiško knjigo na njegovo ime, prvi toženec priznal (drugi odstavek 214. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se pri nepremičnini ID znak ..., posamezni del št. 108 v stavbi 0, k. o. X, kar v naravi predstavlja stanovanje št. 8 v I. nadstropju II. stopnišča in shrambo št. 28 v kleti II. stopnišča na naslovu Ulica 1, L., vknjiži lastninska pravica na imetnika: J. T., Ulica 1, L., EMŠO: ..., do ene polovice celote, oziroma H. T., Ulica 1, L., EMŠO: ... do ene polovice celote (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na ugotovitev, da je J. T., Ulica 1, L., EMŠO: ..., solastnik nepremičnine ID znak ..., posamezni del št. 108 v stavbi 0, k. o. X, kar v naravi predstavlja stanovanje št. 8 v I. nadstropju II. stopnišča in shrambo št. 28 v kleti II. stopnišča na naslovu Ulica 1, L., do ene polovice celote in da je H. T., Ulica 1, L., EMŠO: ..., solastnica iste nepremičnine, do ene polovice celote (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da drugi toženki plača stroške postopka v višini 1.021,12 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Navedla je, da sodbo izpodbija v celoti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi bodisi primarnemu bodisi podrednemu zahtevku tožeče stranke, tožencema pa naloži solidarno plačilo vseh stroškov postopka. Če pa pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ne bo spremenilo, je tožeča stranka predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Prvi toženec na pritožbo ni odgovoril, drugi toženec pa je na pritožbo odgovoril, da ni utemeljena ter da naj jo zato pritožbeno sodišče zavrne in izpodbijano sodbo v celoti potrdi, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je kot upnica v izvršilnem postopku vložila predlog za izvršbo zaradi plačila 945,29 EUR s pripadki zoper dolžnika J. T. Dolg izvira iz naslova neplačanih storitev, ki jih je tožeča stranka kot upravnik stanovanjske stavbe na naslovu Ulica 1, L., zaračunala J. T. Lastnik stanovanja je bil A. oziroma B. T., po njegovi smrti pa njegova zakonita dediča J. T. in H. T. Stanovanje je bilo v zemljiški knjigi vpisano na G. d. d., čeprav tožeča stranka razpolaga s kopijo Prodajne pogodbe št. 256/65 z dne 1. 12. 1965 z zemljiškoknjižnim dovolilom zemljiškoknjižnega lastnika za vpis v zemljiško knjigo v korist kupca. Če bi se ta vpisal v zemljiško knjigo, njegov dedič pa je dolžnik tožeče stranke, bi tožeča stranka lahko izterjala dolg do dolžnika s predlogom za izvršbo na dolžnikovo nepremičnino oziroma na njegov solastniški delež, saj so bili vsi postopki izvršbe na denarna sredstva dolžnika oziroma na njegove prihodke, doslej neuspešni. Zato je tožeča stranka dne 16. 6. 2016 vložila zoper svojega dolžnika kot dejanskega imetnika in zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine tožbo zaradi vknjižbe lastninske pravice na podlagi petega odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Če je lastninska pravica na nepremičnini, na katero upnik zoper dolžnika predlaga izvršbo, v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, mora upnik v izvršilnem postopku predlogu za izvršbo priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Upnik, ki nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika (peti odstavek 168. člena ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka opravljala naloge upravnika večstanovanjske stavbe, v kateri se nahaja nepremičnina in da razpolaga le s kopijo enega izvoda kupoprodajne pogodbe sklenjene med prednikoma tožencev, ki ni primeren za vpis lastninske pravice. Za vpis lastninske pravice bi bil sposoben izvod, na katerem je podpis zakonitega zastopnika prodajalca overjen.

8. Nesporno je, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ, saj tožeča stranka ne razpolaga z „edinim originalom pogodbe“, ki bi bil primeren za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

9. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno povzelo določbo petega odstavka 168. člena ZIZ in vsebino sodne odločbe II Ips 113/2015. Iz slednje je v 8. točki obrazložitve povzelo stališče, da omogoča tožba na podlagi določbe petega odstavka 168. člena ZIZ upniku, ki nima listine sposobne za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo na ime dolžnika, da jo pridobi v sodnem postopku. Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo iz razloga, ker iz kopije kupoprodajne pogodbe, ki jo je priložila tožeča stranka (A6), ni razvidno, da bi bil na njej podpis prodajalca overjen. Pri tem je navedlo, da bi morala tožeča stranka zato, da bi s primarnim zahtevkom uspela, izkazati, da obstaja zasebna listina, ki zadostuje pogojem iz ZZK-1 za vpis lastninske pravice na ime dolžnikovega zapustnika (o tem, da je prvi toženec zakoniti dedič kupca iz sklenjene kupoprodajne pogodbe med pravdnimi strankami ni spora). Dokaz z zaslišanjem prvega toženca in H. T. (kot druge zakonite dedinje kupca stanovanja) je zavrnilo z obrazložitvijo, da je lahko bistvena pravno relevantna dejstva za zavrnitev zahtevka ugotovilo iz listinske dokumentacije v spisu.

10. Tožeča stranka je odločitvi o neizvedbi predlaganih dokazov (z zaslišanjem dedičev kupca nepremičnine) na glavni obravnavi nasprotovala, v pritožbi pa je v zvezi s tem očitala sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka. Po oceni pritožbenega sodišča je ta pritožbeni očitek utemeljen.

11. Dokazi se izvajajo glede spornih dejstev (prvi odstavek 214. člena ZPP). Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2017 sodišču predlagala, da zasliši J. T. in H. T., ki imata na naslovu sporne nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče od leta 1967, med drugim tudi o tem, da obstaja listina, ki je sposobna za vpis lastninske pravice na dediča J. T., ki je hkrati dolžnik tožeče stranke in na H. T., ki pa sicer ni dolžnica tožeče stranke. Če je bilo zatrjevano dejstvo o obstoju listine, ki je sposobna za vpis lastninske pravice, med pravdnimi strankami sporno, bi sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem strank in predlagane priče. Za presojo, ali je bila tožeči stranki s tem kršena tudi pravica do izjave, pa je pomembno predhodno ugotoviti, ali je tožena stranka obrazloženo ugovarjala trditvam tožeče stranke, da obstaja listina, ki je primerna za vknjižbo lastninske pravice sporne nepremičnine na ime kupca, oziroma sedaj na njegovega dediča, ki je dolžnik tožeče stranke.

12. Tožeča stranka je v točki III tožbe, v zvezi s primarnim zahtevkom trdila, da obstaja listina, ki je primerna za vknjižbo lastninske pravice na kupca nepremičnine oziroma na njegove dediče.

13. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali njeno zaznavanje (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva (tretji odstavek 214. člena ZPP).

14. V konkretnem primeru prvi toženec na tožbo ni odgovoril, tudi na pritožbo ne. Drugi toženec pa je najprej tožbeni zahtevek pripoznal, pozneje pa je pripoznavo preklical.

15. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe izpostavilo, da je namen zakonske določbe 168. člena ZIZ varstvo upnika, pri katerem dolžnik ne bo nič prikrajšan, če bo upnik namesto njega uskladil zemljiškoknjižno stanje z resničnim. Ni pa v tej smeri presojalo pomena dejstva, da prvi toženec ni nasprotoval nobenemu od zatrjevanih dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka v utemeljitev tožbenega zahtevka na vpis lastninske pravice na nepremičnini na njegovo ime. Ker prvi toženec ni nasprotoval nobenemu od zatrjevanih relevantnih dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka v utemeljitev zahtevka, da se lastninska pravica v deležu, ki ustreza podedovanemu delu vpiše v zemljiško knjigo na ime prvega toženca, pomeni, da je zatrjevana dejstva v zvezi z obstojem listine, ki je sposobna za vpis v zemljiško knjigo na njegovo ime, prvi toženec priznal (drugi odstavek 214. člena ZPP).

16. Ker se v primeru, če se vpiše v zemljiško knjigo prvi toženec, drugi toženec izbriše iz zemljiške knjige kot lastnik, pa je pomembno, kaj je v zvezi z obstojem listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo, pravočasno zatrjeval drugi toženec. Iz 2. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je drugi toženec tožbeni zahtevek najprej pripoznal, nato pa je pripoznavo preklical. Ni pa sodišče prve stopnje presojalo dejstev, ki jih je v odgovoru na tožbo z dne 7. 7. 2016 navedel, čeprav bi se moralo opredeliti do vprašanja, ali je katero od navedenih dejstev relevantno glede na trditev tožeče stranke, da obstoji original listine, ki izkazuje pravico prvega toženca, da bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik (vse do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko; nad toženo stranko se je začel stečajni postopek 4. 4. 2011). Če je katero od navedenih priznanih dejstev pozneje izrecno prerekal, pa bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi glede tega v skladu z določbo tretjega odstavka 214. člena ZPP. Ker tega ni storilo, sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

18. V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje, upoštevaje pravila iz 214. člena ZPP opredeli do vprašanja, katera relevantna dejstva za odločitev so med pravdnima strankama sporna. V kolikor ugotovi kot sporno dejstvo ali obstaja oziroma ali je obstajal izvod pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom, na katerem je overjen podpis zakonitega zastopnika prodajalca, naj o tem izvede dokaz z zaslišanjem strank oziroma predlagane priče. Na podlagi ugotovitve vseh relevantnih dejstev naj o primarnem tožbenem zahtevku nato ponovno odloči¹. Opredeli pa naj se tudi do vseh relevantnih trditev drugega toženca o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka nad njim in do trditev o nemožnosti, da se prvi toženec tekom stečajnega postopka vpiše kot lastnik stanovanja, tudi če bi to poskušal doseči sam z listino, ki je sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Pred ponovno odločitvijo po izvedeni glavni obravnavi naj sodišče ponovno preizkusi tudi možnost končanja spora s sklenitvijo sodne poravnave.

-------------------------------
¹ V kolikor bo sodišče v ponovljenem postopku ugodilo primarnemu zahtevku, o podrednem ne bo odločalo. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o podrednem zahtevku. O njem pa bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati v primeru, če bo tudi v ponovljenem postopku zahtevek po primarnem zahtevku zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

26.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 638/2019
• VSL Sklep I Cpg 488/2019
• VSL sodba I Cpg 1563/2013