VSL Sklep I Cp 92/2021

Jedro

Za odločitev v predmetni zadevi sam vzrok za poslabšanje paranoidne shizofrenije ni pomemben, ta je pomemben za nadaljnje zdravljenje udeleženke.

Diagnostika se zaradi opisanega stanja udeleženke nikakor ne more izvesti ambulantno, saj se udeleženka neizpodbitno še vedno pogosto upira terapiji.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom udeleženki A. A. (pritožnici) omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov in jo zadržalo na zdravljenju na Univerzitetni psihiatrični kliniki ... na oddelku pod posebnim nadzorom najdlje do 10. 2. 2021.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila udeleženka. Sklep izpodbija v celoti iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da jo odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom. Kot bistveno navaja, da o duševni motnji in njenemu slabšanju, glede na pregled zdravstvene dokumentacije in izjave udeleženke ob zaslišanju, ni mogoče dvomiti, sodišču prve stopnje pa očita, da ni ugotovilo vzroka za poslabšanje udeleženkinega stanja oziroma, ni ugotovilo, da je njeno trenutno stanje posledica duševne motnje. Meni, da je zato odločitev najmanj preuranjena in še, da se diagnostika lahko opravi ambulantno. Pritožba izpostavlja, da dolgoročne posledice Covid-19 šele začenjamo razumeti, pri čemer je najpomembnejše to, da so raziskave k ugotovitvam posledic te nalezljive bolezni dodale, da lahko Covid-19 bistveno vpliva na možgane in duševno zdravje ljudi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS¹), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr)², ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja udeleženke, njene lečeče zdravnice dr. B. B. in na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. C. C. ter na podlagi lastnih zaznav ob zaslišanju udeleženke zanesljivo ugotovilo obstoj vseh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in svojo odločitev skrbno obrazložilo.

6. Udeleženka je, kot je iz zdravstvene dokumentacije povzela sodna izvedenka, že 32-ič hospitalizirana, tokrat zaradi poslabšanja osnovne hude psihične bolezni – paranoidne shizofrenije. V zadevi Pr .../2021 je bil izdan sklep, da se jo 11. 1. 2021 odpusti, a se ji je nato stanje poslabšalo. Že 11. 1. 2021 se je pojavila agresivnost, 12. 1. 2021 je bila še bolj neobvladljiva, heteroagresivna do osebja in oddelčnih stvari, kar se je stopnjevalo do te mere, da je bilo potrebno oviranje. 14. 1. 2021 je bila ponovno heteroagresivna do osebja, dezorganiziranega vedenja, tekala je po oddelku, trkala in brcala je po vratih in se je ni dalo obvladati, zato je bilo oviranje potrebno dvakrat. Uporaba posebnega varovalnega ukrepa oviranja je bila trikrat potrebna, ker udeleženke zaradi visoke stopnje heteroagresivnosti drugače ni bilo moč obvladati. Poleg tega med hospitalizacijo preboleva še Covid infekt.

Ni sporno, da udeleženka trpi zaradi paranoidne shizofrenije, ki se ji je burno poslabšala. To se kaže v heteroagresivnosti do ljudi in stvari, v dezorganiziranem vedenju, v odklanjanju zdravil in zdravljenja. Ogrožanje (sebe in drugih) je torej nedvomno posledica te njene duševne motnje. Sporno tudi ni, da je zaradi poslabšanja paranoidne shizofrenije pri udeleženki hudo motena presoja realnosti, pod vplivom bolezenske simptomatike pa je hudo moteno tudi obvladovanje njenega ravnanja. Njeno ravnanje je nepredvidljivo in se tekom dneva večkrat menja, potrebni so bili celo posebni varovalni ukrepi. Nesporno je tudi, da odklanjanje zdravil in zdravljenja ni njena zavestna in voljna odločitev. Te v trenutnem stanju ni sposobna sprejeti. Glede na to in glede na prebolevanje Covid infekta, pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je nujno zdravljenje udeleženke na zaprtem oddelku pod posebnim nadzorom, pravilna. Druge, milejše oblike zdravljenja pri udeleženki ne pridejo v poštev. Zaradi odklonilnosti namreč ne bi ustrezno sodelovala in se držala navodil pri zdravljenju, saj se na oddelku še vedno, kot je izpovedala njena lečeče zdravnica, pogosto upira terapiji in ji jo morajo aplicirati intramuskulatorno. Sodna izvedenka ocenjuje, da se bo lahko v obdobju treh tednov, za kolikor svetuje zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom, udeleženko še diferencialno diagnostično obdelalo. S tem se bo ugotovilo vzroke za poslabšanje³, za njeno slabšo odzivnost v zadnjih dnevih. Ob tem se bo uvedla tudi ustrezna terapija, ki bo v tem času tudi toliko prijela, da bo udeleženka do svoje bolezni in nujnosti prejemanja terapije bolj kritična. Potem pa bo zmogla sodelovati tudi pri milejših oblikah pomoči. Pritožba se zato neutemeljeno že sedaj zavzema za ambulantno zdravljenje udeleženke.

Sodišče prve stopnje tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja iz razloga, ker v konkretnem primeru ni ugotovilo ali je poslabšanje paranoidne shizofrenije posledica duševne motnje ali drugih fizioloških vzrokov in iz tega razloga tudi ni preuranjeno sprejelo svoje odločitve. Za odločitev v predmetni zadevi namreč sam vzrok za poslabšanje paranoidne shizofrenije ni pomemben, ta je pomemben za nadaljnje zdravljenje udeleženke. Odločilno je, da udeleženka zaradi heteroagresivnosti ogroža druge ljudi, zaradi odklanjanja zdravil in terapije huje ogroža svoje zdravje, zdravje drugih ljudi pa ogroža tudi zato, ker zaščitnih ukrepov, ki so potrebni zaradi Covid infekcije, ni sposobna izvajati. Navedeno ogrožanje je posledica njene duševne motnje - paranoidne shizofrenije, ki se ji je tako poslabšala, da je prišlo do stanja hudo motene presoje realnosti, pod vplivom bolezenske simptomatike pa je hudo moteno tudi obvladovanje njenega ravnanja. Dejstvo je torej, da se je udeleženki stanje paranoidne shizofrenije poslabšalo, to poslabšanje pa je pri njej povzročilo hudo moteno presojo realnosti in neobvladovanje ravnanja. Vzrok, ki je povzročil poslabšanje stanja, pa se bo ugotavljal v okviru nadaljnje diagnostike (predvsem glede suma na stupor). Diagnostika se zaradi opisanega stanja udeleženke nikakor ne more izvesti ambulantno, saj se udeleženka neizpodbitno še vedno pogosto upira terapiji. Brez terapije pa bi se ji, kot prepričljivo ugotavlja izvedenka, stanje z veliko verjetnostjo slabšalo in imelo za posledico njeno nepredvidljivo vedenje in heteroagresivnost. Sodišče druge stopnje ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da udeleženka še vedno hudo ogroža svoje zdravje, ko se opira terapiji, zaradi še vedno prisotne heteroagresivnosti pa tudi zdravje in življenje drugih, saj je sodišče prve stopnje do te ugotovitve prišlo na podlagi prepričljivega izvedenkinega mnenja (ki ga pritožba tudi ne izpodbija), na podlagi zaslišanja lečeče zdravnice udeleženke in na podlagi lastnih zaznav ob zaslišanju udeleženke. Poleg tega udeleženka zaradi svojega stanja tudi zaščitnih ukrepov, ki so potrebni zaradi Covid infekcije, ni sposobna izvajati.

7. Sodišče prve stopnje je tako relevantno dejansko stanje popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Prepričljivo je ugotovilo, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot zgolj z zadržanjem na oddelku pod posebnim nadzorom, saj v ambulantnem zdravljenju, zdravljenju na odprtem oddelku oziroma v nadzorovani obravnavi, kjer je potrebno aktivno sodelovanje pacienta, zaradi bolezenske neuvidevnosti udeleženka trenutno ni sposobna sodelovati. Zato te druge oblike zdravljenja ne bi bile učinkovite in ne bi odvrnile ogrožanja.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP⁴ v zvezi s 42. členom ZNP-1⁵). Glede na to, da se pritožbeni rok za vložitev pritožbe A. A. v trenutku predmetnega pritožbenega odločanja še ni iztekel, sodišče druge stopnje hkrati ni odločilo, da se izpodbijani sklep potrdi. Če bo A. A. tudi sama vložila pritožbo, bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju odločalo tudi o tej pritožbi, sicer pa bo učinek pravnomočnosti izpodbijanega sklepa nastopil, ko se bo tudi njej iztekel rok za pritožbo. Zaradi nujnosti zadeve oziroma zahteve iz tretjega odstavka 67. člen ZDZdr pa je sodišče druge stopnje o pritožbi njenega odvetnika kljub opisani situaciji nemudoma odločilo.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 33/1991 s sprem. in dop.
² Uradni list RS, št. 77/08, 46/15 - odločba US, 44/19 - odločba US
³ Obstaja sum na stupor.
⁴ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/2019

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1370/2022
• VSL Sklep I Cp 2163/2023
• VSL Sklep Cst 65/2022