VSL Sodba II Cp 2169/2020

Jedro

Pri presoji utemeljenosti zahteve do popravka je treba izhajati iz obrambne funkcije te ustavne pravice, ki vsakomur zagotavlja možnost, da po načelu auditur et altera pars zagovarja svojo resnico (40. člen Ustave). Drži sicer, kar moti pritožnico, da se pred objavo popravka ni mogla braniti z dokazovanjem tega, da so bile njene objave tiste, ki so vsebovale resnične informacije in obratno, da navedbe, ki jih vsebuje popravek, niso resnične. Vendar to po določbah ZMed ni predviden razlog za odklonitev zahtevanega popravka. Res je sicer, da beseda „popravek“ implicira, da je bilo nekaj, kar je bilo objavljeno, napačno in se to s popravkom popravlja, vendar v resnici ne gre za to. Gre za to, da ima upravičenec pravico trditi, da je nekaj, kar je prizadelo njegov interes, napačno, in da za to v skladu z zakonom (torej kratko, ne-žaljivo in osredotočeno na bistvo) ponudi svoje razloge.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 279 EUR v 8 dneh, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika za objavo popravka na prispevek, objavljen ... 2020 na spletnem portalu toženke z naslovom „... A. A. z družbo B. ogoljufal ...!“ Presodilo je, da ima tožnik upravičen interes, da s svojim popravkom oz. prikazom nasprotnih dejstev zanika objavljene informacije, in da ni izjem, zaradi katerih bi toženka njegovo zahtevo lahko upravičeno zavrnila.

2. Toženka se zoper to sodbo pritožuje nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožničinega zahtevka, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Vztraja, da tožnikov popravek ni zanikanje zapisanega, pač pa nečesa, kar sploh ni bilo zapisano in kar si razlaga tožnik. Sodišču očita, da je ugibalo, kaj bi si moral ob zapisanem misliti povprečen bralec in meni, da je odločitev v nasprotju s sicer pravilnim izhodiščem, da pri vprašanju utemeljenosti zahteve za popravek ne gre za presojo resničnosti ali neresničnosti objavljenega. Navaja, kaj je bilo v spornem članku dobesedno zapisano in trdi, da med tem ni navedbe, da bi imela celotna družina A. glavno vlogo pri prevzemu C. Nadalje trdi, da nikjer ni bilo zapisano, da je ta družba ena od paradnih konj slovenskih državnih družb. Tudi besede iztisniti ni v objavljenem tekstu. Predlaga razveljavitev oz. spremembo izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev stroškov, pritožbene še specificira.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni storilo napak pri vodenju postopka, odločilna dejstva (kaj, kdaj in kako je bilo objavljeno) niso bila sporna, odločitev pa je v skladu z določbami Zakona o medijih (ZMed).

6. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je popravek skladen z določbo 4. odst. 26. čl. ZMed, se pravi tak, da tožnik v njem navaja oziroma prikazuje druga oz. nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Zato ne drži, da bi bil podan odklonitveni razlog po 2. al. 1. odst. 31. čl. ZMed, ki je v tem, da popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Zahtevani popravek očitno zanika navedbe v objavah toženke in prikazuje druga in nasprotna dejstva ter bistveno dopolnjuje objavljeno sporno besedilo.

7. Pritožnica ima sicer prav, da v sporni objavi ni zapisano, da je imela glavno vlogo pri odločanju celotna družina A., niti ni v zvezi z odkupom delnic malih delničarjev uporabila besede „iztisnili“, pač pa je napisala „iztrgali“. Prav tako je res, da ni uporabila besedne zveze paradni konj, pač pa je v članku zapisano, da je družba C. ena izmed paradnih slovenskih državnih družb. Vendar pa to še ne pomeni, da popravek ne zanika zapisanega, saj popravek ni usmerjen v te neuporabljene besede, pač pa v sporočilo članka kot celote. Pri tem ne gre za to, da bi sodišče ugibalo, kaj naj bi si bralec mislil. Članek je v primerjavi s popravkom relativno obsežen. Popravek ima vsega šest povedi, pri čemer prva pomeni popravek le v ožjem smislu, namreč golo zanikanje naslova spornega prispevka. Pomen popravka pa ni v goli (do)besedni negaciji zapisanega.¹ Zato praviloma popravek niti ni dopusten, če ni tudi vsebinski.² V naslednjih povedih tožnik torej zanika, da bi imela njegova družina glavno vlogo pri prevzemu družbe C. in se ne osredotoča (niti ne omenja) vprašanja ali celotna družina ali „zgolj“ družina, nadalje pa navaja, da od upokojitve v l. 2012 ne sodeluje več pri odločanju v omenjenih podjetjih (pri čemer so prej omenjeni družbi C. in B.). Ali to drži ali ne, v tem postopku ni pomembno, dejstvo je, da tožnik odgovarja na nekaj, kar je toženka o njem objavila in zanika, da bi to držalo. Enako velja za sklepni odstavek popravka v dveh povedih o tem, da tožnik ni v sporu z malimi delničarji, pač pa da je to družba B. ter da ni del „rdečega poslovnega omrežja“. Celotni popravek je tako popravek v širšem smislu in s svojim pojasnjevanjem ne presega zanikanja bistvenih sporočil prispevka, na katerega se odziva. Pritožba teh bistvenih sporočil niti ne zanika, ker se osredotoča na posamezne besede, ki sicer niso bile zapisane, jih pa sodišče prve stopnje po smislu navaja v obrazložitvi (iztisnjenje malih delničarjev, ker gre za uveljavljeni izraz, prav tako paradni konj, ker gre za uveljavljeno metaforo). Za ponazoritev: v članku tudi ni zapisano, da se tožnik ni upokojil v l. 2012, vendar je v okviru standarda „popravek v širšem smislu“ dopustno, da tožnik s to navedbo pojasni svoje zanikanje, da je od tedaj dalje sodeloval pri odločanju v spornih zadevah. Ali je to verjetno oz. ali drži, pa ni stvar utemeljenosti zahteve za objavo popravka.

8. Pri presoji utemeljenosti zahteve do popravka je treba izhajati iz obrambne funkcije te ustavne pravice, ki vsakomur zagotavlja možnost, da po načelu auditur et altera pars zagovarja svojo resnico (40. člen Ustave). Drži sicer, kar moti pritožnico, da se pred objavo popravka ni mogla braniti z dokazovanjem tega, da so bile njene objave tiste, ki so vsebovale resnične informacije in obratno, da navedbe, ki jih vsebuje popravek, niso resnične. Vendar to po določbah ZMed ni predviden razlog za odklonitev zahtevanega popravka.³ Res je sicer, da beseda „popravek“ implicira, da je bilo nekaj, kar je bilo objavljeno, napačno in se to s popravkom popravlja, vendar v resnici ne gre za to. Gre za to, da ima upravičenec pravico trditi, da je nekaj, kar je prizadelo njegov interes, napačno, in da za to v skladu z zakonom (torej kratko, ne-žaljivo in osredotočeno na bistvo) ponudi svoje razloge.

9. Pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in na podlagi 353. čl. ZPP potrditi izpodbijano sodbo.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), tožniku pa mora povrniti njegove stroške, ki mu jih je povzročila z neutemeljeno pritožbo, in sicer 375 tč. po veljavni Odvetniški tarifi za odgovor, 2% materialnih stroškov in 22 % DDV, kar znaša skupaj 279 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 199/2015 in kasnejše.
² Primerjaj sodbo VS RS II Ips 85/2015.
³ Glede tega je jasna in ustaljena tudi sodna praksa, sodba VS RS II Ips 737/2007: „Institut pravice do popravka materialne resnice sploh ne obravnava na način, da bi morala biti (ne)resničnost navedb bodisi v samem obvestilu bodisi v popravku obvestila predmet dokaznega postopka.“ Tej razlagi sledijo tudi vse kasnejše odločbe.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 684/2017
• VSL sodba II Cp 2453/2015
• VSL sodba I Cp 2798/2014