VSL Sklep Cst 567/2020

Jedro

Sodišče preizkusnega obdobja, ki ga določi na podlagi petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki določa, da preizkusno obdobje ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti, na ugovor dolžnika ne more skrajšati. Zato dolžnik, ki mu sodišče določi najkrajšo preizkusno dobo na podlagi določbe petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, nima pravnega interesa za ugovor, da je preizkusno obdobje dveh let predolgo (tretji odstavek 403. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru vloge dolžnice pravilno ni obravnavalo kot ugovor iz tretjega odstavka 403. člena ZFPPIPP pač pa kot pritožbo zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti.

V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica stara 76 let ter da prejema pokojnino 537,32 EUR mesečno, izhaja, da je znesek njenih prejemkov neznaten in da ni izgledov, da bi bila stečajna dolžnica v naslednjih dveh letih zmožna pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih je prejemala v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti. Ker iz mnenja upravitelja, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o določitvi dveletnega preizkusnega obdobja, tudi ne izhaja, da obstaja možnost, da bo stečajna upraviteljica pridobila v dveh letih od začetka postopka odpusta obveznosti premoženje večje vrednosti, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj upravitelj sodišču ni predlagal preizkusnega obdobja dolžnici v skladu z določbo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP. V kolikor pa takšen razlog obstaja, s tem pa tudi dejanska podlaga za to, da upravitelj ne predlaga dolžine preizkusnega obdobja v skladu z določbo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ga mora sodišče ustrezno obrazložiti, česar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo in v delu, ki se nanaša na dolžino preizkusnega obdobja, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v 2. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje začelo postopek odpusta obveznosti (1. točka izreka) in določilo stečajni dolžnici preizkusno obdobje dveh let od začetka postopka odpusta obveznosti (2. točka izreka).

2. Zoper sklep je vložila pritožbo dolžnica. Navedla je, da se pritožuje zoper trajanje preizkusne dobe in glede na starost ter zdravstveno stanje predlagala šestmesečno preizkusno dobo.

3. Stečajni upravitelj je predlagal, da sodišče prve stopnje obravnava vlogo dolžnice kot ugovor proti odpustu obveznosti, s katerim dolžnica uveljavlja skrajšanje preizkusnega obdobja, in ga kot neutemeljenega zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče preizkusnega obdobja, ki ga določi na podlagi petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki določa, da preizkusno obdobje ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti, na ugovor dolžnika ne more skrajšati. Zato dolžnik, ki mu sodišče določi najkrajšo preizkusno dobo na podlagi določbe petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, nima pravnega interesa za ugovor, da je preizkusno obdobje dveh let predolgo (tretji odstavek 403. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru vloge dolžnice pravilno ni obravnavalo kot ugovor iz tretjega odstavka 403. člena ZFPPIPP pač pa kot pritožbo zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti.

6. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je upravitelj podal mnenje, da je primerno preizkusno obdobje za dolžnico v trajanju dveh let, iz česar izhaja, da je hkrati presodil, da niso izpolnjeni pogoji iz osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP za določitev preizkusnega obdobja krajšega od dveh let (vendar ne manj kot šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti). Predlog za določitev krajšega preizkusnega obdobja bi upravitelj moral podati, če stečajna dolžnica nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz drugega ali tretjega odstavka 389. člena tega zakona spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten, in če ni izgledov, da bi bila stečajna dolžnica v naslednjih dveh letih zmožna pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih prejema v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti.

7. V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica stara 76 let ter da prejema pokojnino 537,32 EUR mesečno, izhaja, da je znesek njenih prejemkov neznaten in da ni izgledov, da bi bila stečajna dolžnica v naslednjih dveh letih zmožna pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih je prejemala v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti. Ker iz mnenja upravitelja, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o določitvi dveletnega preizkusnega obdobja, tudi ne izhaja, da obstaja možnost, da bo stečajna upraviteljica pridobila v dveh letih od začetka postopka odpusta obveznosti premoženje večje vrednosti, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj upravitelj sodišču ni predlagal preizkusnega obdobja dolžnici v skladu z določbo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP. V kolikor pa takšen razlog obstaja, s tem pa tudi dejanska podlaga za to, da upravitelj ne predlaga dolžine preizkusnega obdobja v skladu z določbo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ga mora sodišče ustrezno obrazložiti, česar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.

8. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo in v delu, ki se nanaša na dolžino preizkusnega obdobja, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

12.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 147/2016
• VSL sklep Cst 152/2019
• VSL Sklep Cst 483/2018