VSL Sklep I Cpg 408/2020

Jedro

Na toženi stranki kot prosilcu za oprostitev plačila sodne takse je tako trditveno kot dokazno breme, da izkaže upravičene razloge, ki bi sodišču omogočali sklepanje, da obstajajo razlogi iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1, ki narekujejo, da se določeno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju pravno relevantnega materialnega položaja za presojo utemeljenosti predloga za oprostitev sodnih taks. Zato bi morala tožena stranka konkretizirano navesti, katero je tisto premoženje s katerim ne more razpolagati, hkrati pa tudi, da te nezmožnosti razpolaganja ni zakrivila sama ali njeni družinski člani po lastni volji.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za predlog za dopustitev revizije (I. točka) in toženi stranki plačilo sodne takse za pritožbeni postopek odložilo do pravnomočne odločitve o dopustitvi revizije (II. točka).

2. Zoper odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da jo oprosti plačila sodnih taks za predlog za dopustitev revizije in revizijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožena stranka prejela več kot 600,00 EUR pokojnine (kar je tožena stranka navedla v svoji izjavi), saj je v letu 2018 prejela skupaj 8.128,48 EUR neto pokojnine, v letu 2019 pa je bila pokojnina zaradi uskladitve še višja, vendar je njena pokojnina ne glede na navedeno manj od 804,36 EUR. Slednje po zaključku sodišča prve stopnje na odločitev nima vpliva, saj je tožena stranka lastnica nepremičnega premoženja, katerega vrednost močno presega vrednost, ki jo premoženje prosilca za oprostitev plačila sodne takse ne sme presegati. Iz Izjavi o premoženjskem stanju (C16) priloženega Izpisa seznama nepremičnin iz evidence GURS (C17) namreč izhaja, da ima nepremičnine v vrednosti več kot 28-kratnika zneska minimalnega dohodka. Tožena stranka lahko prihodke (likvidna sredstva) za plačilo pridobi iz nepremičnin, zato je njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za dopustitev revizije zavrnilo, vendar ji je hkrati omogočilo odlog plačila sodne takse do pravnomočne odločitve o dopustitvi revizije.

5. Pritožnica ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z višino njene neto pokojnine ne izpodbija. V pritožbi le ponavlja svoje trditve iz predloga za oprostitev sodnih taks, da so vse njene nepremičnine obremenjene z začasnimi odredbami, ki ji preprečujejo prodajo ali zastavo nepremičnin. Ne gre torej za vprašanje lastništva nad nepremičninami, temveč za vprašanje možnosti razpolaganja z nepremičninami, saj tožena stranka v pritožbi smiselno trdi, naj se to njeno premoženje pri ugotavljanju njenega materialnega položaja ne upošteva.

6. Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZST-1 lahko sodišče stranko oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (družinski člani). Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja (peti odstavek 11. člena ZST-1). Materialni položaj stranke in njenih družinskih članov se ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 12.a člena ZST-1). Za ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 12.a člena ZDT-1). Ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov 12.a člena ZST-1 pa se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če stranka ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 12.a člena ZST-1).

7. Na toženi stranki kot prosilcu za oprostitev plačila sodne takse je torej tako trditveno kot dokazno breme, da izkaže upravičene razloge, ki bi sodišču sploh omogočali sklepanje, da obstajajo razlogi iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1, ki narekujejo, da se določeno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju pravno relevantnega materialnega položaja za presojo utemeljenosti predloga za oprostitev sodnih taks. Zato bi morala tožena stranka konkretizirano navesti, katero je tisto premoženje s katerim ne more razpolagati, hkrati pa tudi, da te nezmožnosti razpolaganja ni zakrivila sama ali njeni družinski člani po lastni volji.

8. Navedenega bremena pa tožena stranka ni zmogla, saj je v okviru predloga za oprostitev v zvezi s tem navedla le, da je sicer lastnica več nepremičnin, vendar to ne predstavlja bistvenega premoženja, saj se na vseh nahajajo pravice tretjih ali prepovedi odtujitve ali obremenitve. Tako skope in pavšalne trditve pa po presoji pritožbenega sodišča ne opravičujejo uporabe tretjega odstavka 12.a člena ZST-1, ki omogoča, da se določeno premoženje, s katerim naj tožena stranka ne bi mogla razpolagati, izključi tako, da nima vpliva na ugotavljanje strankinega materialnega položaja v postopku s predlogom za oprostitev sodnih taks. Poleg tega tožena stranka ni podala prav nobene trditve v zvezi s tem, da nezmožnosti razpolaganja ni zakrivila sama oziroma kdo izmed njenih družinskih članov, še manj pa je v zvezi s tem predložila kakšen dokaz.

9. Pritožbene trditve, da so vse začasne odredbe na nepremičninah v korist tožeče stranke, da ima tožeča stranka na njih dosmrtno pravico uživanja, zato jih niti ni mogoče oddati v najem ali zakup ter da to predstavlja razlog, da iz teh nepremičnin ni mogoče pridobiti likvidna sredstva, pa predstavljajo pritožbeno novoto, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče se tako v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni pogojev za oprostitev plačila sodne takse, saj kot izhaja iz Izpisa seznama nepremičnin iz evidence (C17) sodijo v materialni položaj tožene stranke, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, nepremičnine v skupni vrednosti po GURS 867.384,00 EUR. Po ustaljeni sodni praksi se pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz prvega odstavka 11. člena ZST-1 presoja na podlagi kriterijev iz Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ter Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre). Pri tem se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, kar od 1. 7. 2019 znaša 402,18 EUR¹, torej 804,36 EUR mesečno. Glede na ugotovljeno vrednost nepremičnin, katerih lastnica je tožena stranka (867.384,00 EUR), je ta znesek v obravnavanem primeru občutno presežen.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo tožene stranke zoper I. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker se pritožnica pritožuje zoper izpodbijani sklep v celoti, torej tudi v delu, v katerem ji je sodišče prve stopnje omogočilo odlog plačila sodne takse (II. točka izreka izpodbijanega sklepa), za kar po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka sploh nima pravnega interesa (saj bolj ugodne odločitve kot je ta, ki jo v tem delu izpodbija, ob istočasni odločitvi pritožbenega sodišča v zvezi z zavrnitvijo njene pritožbe zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa, ne bi mogla doseči), je pritožbo v tem delu (zoper II. točko izreka) kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sklep ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. julija 2019, Ur. l. RS, št. 46/19.

Datum zadnje spremembe:

08.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 644/2021
• VSL Sklep I Cpg 901/2018
• VSL Sklep I Cp 1684/2023