VSL Sklep IV Cp 859/2020

Jedro

Sodišče naroka za obravnavanje predloga za spremembo sklepa o začasni odredbi ni razpisalo, saj v postopku izdaje začasne odredbe ni obligatoren. Postopek za izdajo začasne odredbe mora biti hiter, zaradi česar sodišče ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč ob upoštevanju hitrosti postopka le tiste najpomembnejše. Celovit dokazni postopek pa se bo odvijal, ko bo sodišče meritorno odločalo o tožbenih zahtevkih.

Materialnopravne določbe ZZZDR in DZ so v delu, ki se nanašajo na pravico do stikov, praktično identične. Glavno materialnopravno vodilo za odločitev o stikih je otrokova največja korist. Varovanje otrokove koristi je namreč bistveno in osrednje načelo postopkov iz razmerij med starši in otroki ter je, ne glede na to, določbe katerega zakona uporabljamo, zato rezultat isti. Tudi pogoj ogroženosti otroka za izdajo začasne odredbe je v obeh primerih isti.

Namen stikov je v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo.

Ob tehtanju možnosti, ali se ohrani obstoječe stanje ali zaupa otroke v začasno varstvo in vzgojo očetu, je neuvid matere v nujnost ohranitve vezi med očetom in otroci, zaradi varstva koristi otrok, terjal spremembo obstoječega stanja. Pritožbeno sodišče se zaveda, da takšna sprememba pomeni psihično obremenitev otrok, vendar pa to ni primerljivo s škodo, ki bo nastala otrokom, če bi prišlo do popolnega odtujitvenega sindroma, zato je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost dolgoročni koristi otrok. Če namreč prvo sodišče ne bi odreagiralo takoj, ko je z visoko stopnjo verjetnosti zaznalo, da mati očetu odtujuje otroke, bi lahko neukrepanje privedlo do situacije, da bi odtujenost napredovala do tiste stopnje, ko običajno stiki ne bi bili več otrokom v korist.

V fazi postopka izdaje začasne odredbe ne gre za presojo, kdo od staršev je bolj primeren za varstvo in vzgojo otroka, temveč gre za vprašanje, ali so podane takšne izjemne okoliščine, ki narekujejo izdajo začasne odredbe, torej ali je korist otrok ogrožena.

Vzpostavitev in okrepitev odnosa otrok s staršem, pri katerem ne bivajo, zlasti v situaciji, kjer so stiki otrok s tem staršem omejeni, kot je bilo to v konkretnem primeru, ima prednost pred izvenšolskimi dejavnostmi otrok. Stik lahko odpade oziroma se nadomesti zaradi otrokovih izvenšolskih obveznosti ali praznovanj le v soglasju z obema staršema, kar pomeni, da če ni njunega obojestranskega soglasja, se stiki izvršijo po sodni odločbi. Sicer pa imajo otroci od staršev največ takrat, kadar so z njimi.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožničinim stališčem, da ukinitev stikov otrok z materjo načeloma otrokom ni v korist. Vendar pa, ker je mati stike zlorabljala za manipulacijo z otroki in ker so bili otroci po dveh stikih, ki sta bila izvedena pod nadzorom, travmatizirani, saj mati otrokom z verbalno oziroma neverbalno komunikacijo ni zmogla predati sporočila, da je situacija dobra, je bilo zaradi ogroženih koristi otrok tudi te stike potrebno začasno ukiniti. Ravno zaradi navezanosti otrok na mater, kar pritožba izpostavlja, bi morala mati s svojo avtoriteto pripraviti otroke, da njen odhod s stikov za otroke ne bi predstavljal tako mučnega dogodka oziroma travme, kot izhaja iz poročila CSD o dogajanju po zaključku izvedbe stika pod nadzorom. Odgovornosti za neuspele stike ni mogoče preložiti na socialne delavke CSD, saj vpliv delavca na otroke ne more biti primerljiv z vplivom matere.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanih delih potrdijo sklepi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta starša treh otrok, dne 7. 5. 2011 rojenega sina M. ter dne 14. 1. 2014 rojenih dvojčic N. in O.

2. V postopku je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti že dne 20. 9. 2018 izdalo začasno odredbo, s katero je določilo, da imajo otroci stike s tožnikom vsak drugi vikend od sobote od 9. ure, ko otroke oče prevzame pred domom matere, do nedelje do 18. ure, ko jih mati prevzame pred domom očeta, poleg tega pa še vsak drugi četrtek v tednu, ko za vikend nimajo stikov z očetom, in jih oče prevzame v vrtcu in šoli, ob uri, ko običajno odhajajo domov, mati pa jih prevzame pred domom očeta isti dan ob 19. uri. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom IV Cp 338/2019 z dne 21. 2. 2019 pritožbo toženke zavrnilo, pritožbi tožnika pa ugodilo in je stik med tednom, ki je bil določen v četrtek, zamenjalo za sredo.

3. Predmet tokratnega pritožbenega odločanja so pritožbe zoper sklepe, ki jih bo pritožbeno sodišče zaradi preglednosti kronološko obravnavalo. Razlogi, navedeni pri obravnavanju posamezne pritožbe, se bodo lahko navezovali tudi na druge pritožbe, zato naj se odločbo razume kot celoto. Pritožbeno sodišče se bo opredelilo le do za odločitev bistvenih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbah pravdnih strank zoper sklep z dne 8. 11. 2019

4. Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje delno na predlog tožnika, delno pa po uradni dolžnosti mladoletne otroke pravdnih strank začasno zaupalo v varstvo in vzgojo tožniku ter hkrati naložilo toženki, da pri prvi predaji otrok tožniku izroči vse dokumente otrok, ki so potrebni za njihovo ustrezno in uspešno izvajanje varstva, vzgoje in oskrbe, zlasti pa osebne in zdravstvene izkaznice (I. točka izreka). Sklep o začasni odredbi z dne 20. 9. 2018 je v I. točki izreka spremenilo tako, da imajo vsi trije mladoletni otroci pravdnih strank stike z materjo vsak drugi vikend, ko jih mati v petek prevzame v šoli oziroma vrtcu in jih na koncu stika v nedeljo pripelje na parkirišče na zahodni strani bencinskega servisa na naslovu B., kjer jih ob 17.30 uri prevzame oče. Poleg tega imajo otroci stike z materjo še vsako sredo v tednu, ko za vikend z njo ni stikov, in jih mati prevzame v vrtcu oziroma v šoli ob uri, ko običajno odhajajo domov, ob koncu stika pa jih pripelje na zgoraj navedeno parkirišče, kjer jih ob 17.30 uri prevzame oče. Sklenilo je še, da se nadomesti soglasje toženke za izdajo potnih listov za vse tri mladoletne otroke. Predlog toženke za spremembo sklepa o začasni odredbi z dne 20. 9. 2018 tako, da oče po stikih otroke vrne na njihov dom v A., in da jih vrne ob sredah ob 18. uri (namesto ob 19. uri), ter da mora oče otrokom zagotoviti obšolske dejavnosti, nastope in udeležbo na praznovanju rojstnih dni njihovih vrstnikov v A., ki jih imajo v času stikov, sicer bodo otroci ostali doma pri materi, ki jim bo omogočila dejavnosti in dogodke, ki se jih želijo udeležiti, je zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog tožnika za izdajo začasne odredbe za izpis mladoletnih otrok iz šole oziroma vrtca, ki ju otroci obiskujejo v A. ter za nadomestilo soglasja toženke za vpis v vrtec oziroma v šolo na B. (IV. točka izreka).

5. Zoper zavrnilni del predloga za spremembo sklepa o začasni odredbi z dne 20. 9. 2018 (III. točka izreka izpodbijanega sklepa) se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ ter zaradi kršitev ustavnih pravic. Opozarja, da je sklep obremenjen s kršitvijo pravice do naravnega sodnika iz 23. člena Ustave. Sporna zadeva je bila zaradi odhoda sodnice na drugo delovno mesto predodeljena drugi sodnici. Iz odredbe predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 46/2019 z dne 18. 4. 2019 ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerega vnaprej sprejetega pravila je bila zadeva dodeljena sodnici C. C. Nezaupanje toženke v neodvisno sodstvo povečuje dejstvo, da je sodnica C. C. razporejena na pravdni in ne na družinski oddelek.

Nadalje meni, da ima sklep v izpodbijanem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je spremembo začasne odredbe z dne 20. 9. 2018 predlagala zaradi nerešljivih težav v primeru bolezni enega od treh otrok, saj v tem primeru drugih dveh otrok ne more pripeljati domov z B., saj bolni otrok potrebuje stalno varstvo in nego matere na domu, ter zaradi upiranja otrok stikom s tožnikom, ker jim tožnik noče omogočiti obiskovanja izvenšolskih dejavnosti v A.

Opozarja, da sodišče tožnice o predlogu za spremembo sklepa o začasni odredbi ni zaslišalo, kljub temu, da je odsotnost z naroka opravičila. Sodišče zaradi zaslepljene zaščite tožnika zavrača vse dokaze toženke o tožnikovi osebnostni motnji, zato še vedno ni izdalo sklepa o postavitvi izvedenca psihiatra z ustrezno specialno strokovno nalogo, saj sodišče brez izvedenca tožnikove osebnostne motnje ne more ugotoviti.

6. Tožnik se pritožuje zoper IV. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe, ki bi nadomestil toženkino soglasje za izpis in prepis otrok v vrtec oziroma šolo. Opozarja, da se bodo morali otroci v primeru, da prepis otrok ne bo omogočen, vsakodnevno dve uri voziti v vzgojno varstvene ustanove v A. Sodišče je prezrlo dejstvo, da bodo tako otroci razpeti med dve okolji, zaradi česar jim bo oteženo, da bi imeli redne stike z vrstniki z vrtca in šole na B., hkrati pa jim bo oteženo obiskovanje obšolskih dejavnosti, saj se bodo ves čas vozili v A. Toženkina ravnanja v škodo otrok znatno olajša dejstvo, da so otroci v vrtcu in šoli v njeni neposredni bližini. Toženka v času tožnikovih stikov samovoljno prihaja v vrtec in na dejavnosti ter otežuje prevzem otrok ali otroke celo odvzame. Pri tem z otroci manipulira in jih spravlja v stres. Ni resnična trditev sodišča, da bi se morali otroci seliti v njim neznano okolje na B. Družina je na B. bivala že leta 2014 po vrniti iz ... Otroci okolje na B. dobro poznajo in so že leta 2015 tam obiskovali izvenšolske aktivnosti.

O pritožbi toženke:

7. Prvo sodišče pravice do naravnega sodnika iz 23. člena Ustave ni kršilo. Odredba o predodelitvi zadeve drugemu sodnika je bila sprejeta na podlagi 158. člena Sodnega reda. Predodelitev zadev je bila izvedena po kriteriju dnevnega zaporedja vložitve začetnega procesnega akta, upoštevaje abecedni vrstni red začetnic priimkov sodnikov (15. člen Zakona o sodiščih).

Sodnik lahko na podlagi 14. člena Zakona o sodiščih izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela. Sodnica C. C. je bila od 5. 12. 2014 dalje razporejena tudi na oddelek družinskega sodstva.

Sicer pa bi toženka morala kršitev postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kajti kasneje uveljavljana kršitev se upošteva le, če jo stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Toženka se je z dejstvom, da zadevo obravnava drug sodnik, seznanila najkasneje na naroku 17. oktobra 2019 in temu ni nasprotovala, v pritožbi pa tudi ne pojasni, zakaj nasprotovanja ni mogla uveljavljati pravočasno.

8. Sodišče naroka za obravnavanje predloga za spremembo sklepa o začasni odredbi ni razpisalo, saj v postopku izdaje začasne odredbe ni obligatoren. Postopek za izdajo začasne odredbe mora biti hiter, zaradi česar sodišče ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč ob upoštevanju hitrosti postopka le tiste najpomembnejše. Celovit dokazni postopek pa se bo odvijal, ko bo sodišče meritorno odločalo o tožbenih zahtevkih.

9. Bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena. Obrazložitev sklepa v izpodbijanem delu omogoča njegov preizkus. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da gre glede izvajanja obšolskih aktivnosti otrok za po sili najden izgovor za kršenje stikov, ki so bili odrejeni z začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je toženki v 73. točki obrazložitve sklepa pojasnilo, da bodo glede na novo določene stike toženke z otroki, lahko otroci v času stikov z materjo deležni izbranih obšolskih aktivnosti ter se udeleževali nastopov in praznovanj rojstnih dni. Sodišče prve stopnje je v skladu s sodno prakso breme prevozov pravilno enakomerno porazdelilo med obe pravdni stranki. V primeru bolezni enega od otrok, se bo toženka morala pač poslužiti socialne mreže (partner, mati, ki stanuje v toženkini neposredni bližini,...).

10. Poleg tega pa toženka tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe glede spremenjenega načina prevzema oziroma oddaje kraja otrok ni navedla nobenih spremenjenih okoliščin, ki ne bi obstajale že v času izdaje sklepa o začasni odredbi z dne 26. 11. 2018, s katerim je bil ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 20. 9. 2018 zavrnjen.

O pritožbi tožnika:

11. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo razloge, zaradi katerih ni sledilo tožniku, da naj sodišče z začasno odredbo nadomesti soglasje toženke za spremembo šole, v katero hodi M., in vrtca, v katerega hodita deklici. Sodišče prve stopnje se je pravilno odločilo za postopnost pri menjavi okolja otrok pravdnih strank. Tudi če je otrokom okolje na B. poznano, pa jim je bil primarni dom v A. Zato je življenjsko razumljivo, da bo že selitev otrok iz C. na B. pri . otrokom povzročila določen stres, ki pa bi bil še bolj intenziven, če bi sodišče hkrati odločilo, da morajo zapustiti tudi šolsko in vrtčevsko okolje.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi toženke zoper sklep z dne 12. 2. 2020

13. Z izpodbijano I. točko izreka sklepa z dne 12. 2. 2020 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 8. 11. 2019, na podlagi katerega je prvo sodišče mladoletne otroke začasno zaupalo v varstvo in vzgojo tožniku ter toženki naložilo, da tožniku izroči vse dokumente, ter ugovor zoper odločitev, da se začasna odredba z dne 20. 9. 2018 v I. točki izreka spremeni tako, da se določijo stiki med materjo in otroki.

14. V pritožbi toženka pojasnjuje razloge, zakaj je odklonila sodelovanje z izvedenko psihiatrije in posledično z izvedenko klinične psihologije. Meni, da bi v postopku morala biti postavljena izvedenka, ki je specializirana za osebnostne motnje. Sodišče bi pred odločitvijo moralo rešiti predhodno vprašanje, ali je tožnik osebnostno sploh primeren za stike z otroki in če je, v kakšnem obsegu naj stiki bodo. Doslej ni bil izveden niti en predlagani dokaz o obstoju tožnikove motnje in nasilja.

Meni, da bi glede na datum vložitve tožbe moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi uporabiti Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih², in ne Družinski zakonik³.

Sodišče prve stopnje toženki ni dalo možnosti za odgovor na tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 20. 10. 2019, ki ga je vložil po naroku 17. 10. 2019. Toženka je predlog prejela šele skupaj s sklepom o začasni odredbi. S tem ji je bila kršena pravica do izjave. Meni, da sklep o začasni odredbi nima obrazložitve z dokazno oceno, ki bi bila v skladu z 8. členom ZPP. Uveljavlja kršitev pravice do naravnega sodnika.

15. Sodna praksa glede vprašanja začetka uporabe materialnopravnih določb DZ ni enotna. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Družinskega zakonika in se pri tem sklicuje na članek Mateja Čujoviča, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji, Pravni letopis 2019, L., d. o. o. ., stran 82 in 83. Ne glede na navedeno pa so materialnopravne določbe ZZZDR in DZ v delu, ki se nanašajo na pravico do stikov, praktično identične. Glavno materialnopravno vodilo za odločitev o stikih je otrokova največja korist. Varovanje otrokove koristi je namreč bistveno in osrednje načelo postopkov iz razmerij med starši in otroki ter je, ne glede na to, določbe katerega zakona uporabljamo, zato rezultat isti. Tudi pogoj ogroženosti otroka za izdajo začasne odredbe je v obeh primerih isti.

16. Sodišču prve stopnje celotne dokazne ocene, kot mu to nalaga 8. člen ZPP ni bilo potrebno opraviti, temveč je pravilno odločalo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Tudi pavšalno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena, saj se je prvo sodišče opredelilo do vseh relevantnih dejstev.

17. Toženki ni bila kršena pravica do izjave, saj se je o predlogu za začasno odredbo lahko izjavila v ugovornem postopku.

18. O kršitvi pravice do naravnega sodnika se je pritožbeno sodišče opredelilo že v 7. točki obrazložitve tega sklepa.

19. Sodišče prve stopnje je s prvo začasno odredbo določilo stike otrok z očetom, medtem ko so otroci ostali v varstvu, vzgoji ter oskrbi pri toženki, čeprav je tožnik že takrat opozoril na nevarnost odtujitve otrok. Vendar pa tekom postopka toženka zaupanja sodišča, da bo ravnala v korist otrok, ni upravičila. Tožnikova skrb, da mati od njega odtujuje otroke, se je tekom postopka z visoko stopnjo verjetnosti izkazala za utemeljeno.

20. Namen stikov je v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo⁴ .

21. Iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka najmanj z visoko stopnjo verjetnosti izhaja, da je toženka ovirala oziroma praktično že onemogočala stike očeta z otroki, hkrati pa delovala na otroke v smeri, da bodo stike z očetom začeli sami odklanjati, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, da začasno zaupa otroke v varstvo in vzgojo očetu, pravilna. Odločitev sodišča temelji na obsežnem dokaznem gradivu, zlasti na mnenju CSD, pridobljenih poročilih osnovne šole, vrtca⁵ in policije, kjer so razvidne pogoste kršitve začasne odredbe. Tudi iz odgovora izvedenke dr. D. D. na dopis o toženkini zahtevi za izločitev izhaja, da ima dogajanje v obravnavani družini neugoden, potencialno travmatski vpliv na psihofizični razvoj otrok, ki ga doživljajo kot ogrožujoče. S svojimi ravnanji je tako toženka posegla v pravice tako otrok kakor tudi tožnika ter hkrati ogrozila normalen razvoj otrok.

22. Preprečevanje stikov ima lahko več pojavnih oblik. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka tako fizično kakor tudi posredno na subtilen način preprečevala oziroma oteževala stike s tem, da je otrokom obljubljala ter v času, ko naj bi imeli stike z očetom, organizirala otrokom všečne stvari. Toženka tudi ne ponudi nobenega dogodka, ki bi otroke zaznamoval v tem smislu, da bi utemeljeno odklanjali stik z očetom. Celo nasprotno, iz prvega mnenja CSD z dne 5. 9. 2018 izhaja, da mati sama pove, da otroci s strani očeta niso ogroženi. Ni tudi mogoče spregledati, da toženka med postopkom očitke zoper očeta stopnjuje.

23. Ob tehtanju možnosti, ali se ohrani obstoječe stanje ali zaupa otroke v začasno varstvo in vzgojo očetu, je neuvid matere v nujnost ohranitve vezi med očetom in otroci, zaradi varstva koristi otrok, terjal spremembo obstoječega stanja. Pritožbeno sodišče se zaveda, da takšna sprememba pomeni psihično obremenitev otrok, vendar pa to ni primerljivo s škodo, ki bo nastala otrokom, če bi prišlo do popolnega odtujitvenega sindroma, zato je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost dolgoročni koristi otrok.⁶ Če namreč prvo sodišče ne bi odreagiralo takoj, ko je z visoko stopnjo verjetnosti zaznalo, da mati očetu odtujuje otroke, bi lahko neukrepanje privedlo do situacije, da bi odtujenost napredovala do tiste stopnje, ko običajno stiki ne bi bili več otrokom v korist, na kar kaže nemalo primerov iz sodne prakse.⁷

24. Mati je tekom postopka tudi odklonila vsakršno obliko terapevtske pomoči, kar vse daje slutiti, da ne deluje v največjo korist otrok.

25. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbi toženke zoper sklep z dne 16. 3. 2020

26. Z izpodbijano I. točko izreka sklepa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženke za spremembo začasnih odredb z dne 20. 9. 2018, 8. 11. 2019 in 12. 2. 2020, s katerim je toženka predlagala, da se otroci pravdnih strank začasno zaupajo v varstvo in vzgojo materi; da je tožnik dolžan toženki predati vse dokumente otrok, ki so potrebni za uspešno izvajanje varstva, vzgoje in oskrbe mladoletnih otrok, zlasti osebne izkaznice, potne listine in zdravstvene izkaznice; da imajo mladoletni otroci pravdnih strank stike z očetom enkrat tedensko po tri ure pod nadzorstvom strokovno usposobljene osebe v prostorih CSD, Enota A.; ter da začasna odredba nadomesti soglasje tožnika za prešolanje otrok oziroma premestitev v vzgojno varstvene ustanove z B. v A.

27. Zoper navedeno odločitev toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da je izpodbijani sklep arbitraren. Obrazložitev je pomanjkljiva in nejasna, zlasti v 3. točki obrazložitve, ki jo sodišče niti ne zaključi, zaradi česar je kršena njena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Dokazna ocena sodišča ni vestna, skrbna in analitično - sintetična, torej ni skladna z 8. členom ZPP, zaradi česar je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja še na 12. točko obrazložitve sklepa, ki je nelogična. Toženka ne ve, kaj sodišče misli s samostojnim stavkom „sprememb, ki jih lahko povzročijo stiske“. Izpostavlja, da se sodišče do bistvenega vprašanja, torej vprašanja največje koristi otrok sploh ne opredeli. Opozarja na napačno uporabo materialnega prava, saj bi moralo sodišče glede na datum vložitve tožbe v letu 2018 uporabiti določbe ZZZDR. Otroke je v postopkih potrebno obravnavati kot subjekt ter jim dati možnost, da samostojno izrazijo svojo voljo. Izpostavlja, da bi sodišče pri odločanju moralo opraviti preizkus sorazmernosti, v okviru katerega bi se moralo odločiti, ali očetova pravica do otrok pretehta nad pravico oziroma koristjo samih otrok. Otroci so stari 8 in 6 let. Že od svojega rojstva so večino časa preživeli z materjo, ki za njih predstavlja stabilnega starša, ki jim je vedno na voljo, prepozna njihove duševne stiske in jim pomaga pri težavah. Ne gre spregledati, da otroci tudi v času, ko sta pravdni stranki še imeli vzpostavljeno družinsko skupnost, s tožnikom niso preživeli veliko časa. Tako so med tednom živeli vsak na svojem koncu, toženka z vsemi tremi otroci v A., tožnik na B. Tožnik se tudi v času, ki ga je preživel z družino, z vzgojo otrok ni ukvarjal. Toženka opozarja na različnost načina življenja in vzgoje, ki so ga otroci deležni pri posameznem staršu. Odločitev sodišča, da se otroci prepišejo v vrtec oziroma šolo v kraju bivanja tožnika, predstavlja otrokom še dodatni duševni pretres. Ne le, da so bili iztrgani iz domačega okolja toženke, iztrgani so bili tudi iz šolskega okolja, ki so ga bili vajeni in v katerem so se dobro počutili ter stkali prijateljske vezi s sovrstniki. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče v celoti in povsem nekritično sledi mnenju CSD B., pri čemer toženka izpostavlja, da so mnenja pripravljena na podlagi odredbe sodišča. Dejstvo je, kar je bistveno, da v predmetni zadevi vse doslej ni bilo pridobljeno še nobeno izvedensko mnenje. Kar se tiče mnenj strokovnih delavk CSD, se slednja ne štejejo za izvedenska mnenja, ampak predstavljajo le izpolnitev procesnih predpostavk za vodenje predmetnega postopka. V zadevi je nujno čimprej pridobiti strokovno mnenje izvedenca. Sodišče nima strokovnega znanja za ugotavljanje duševnih motenj. Posledično sodišče neutemeljeno zavrača toženkina opozorila glede osebne motenosti tožnika. Sodišče ni upoštevalo, da tožnikovo ravnanje vpliva na zdravje otrok, saj jih namerno sili k uživanju hrane, ki jim povzroča alergijske reakcije. Tožnik je otroke že izpisal iz njihovih zdravstvenih ambulant, kdo je njihov pediater toženka ni seznanjena, ker je tožnik o tem ne želi informirati, čeprav je slednja upravičena do predmetnih informacij. Tožnik jih je izpisal iz vseh izvenšolskih dejavnosti, otrokom pa je onemogočeno tudi druženje na rojstnih dnevih. S tem otroke onemogoča v njihovem družabnem udejstvovanju. Dejstvo je, da se v spisu ne nahaja nobena listina oziroma dokaz, ki bi dokazovala, da so otroci ogroženi pri toženki in ki bi utemeljevala zavrnitev njenega predloga. Izpostavlja neuspešno predajo otrok 14. 2. 2020, kateri sta med drugim prisostvovali tudi predstavnici pristojnega CSD. Iz izjav očividcev je razvidno, da si je toženka na vse načine prizadevala, da bi otroke pripravila do tega, da bi odšli skupaj z očetom, slednji pa je bil v celotni zadevi povsem pasiven. Toženka je še istega večera odpeljala otroke na dom tožnika, ki pa se je branil prevzema. Kar se tiče dogodka z dne 11. 3. 2020 je izpostaviti, da je bilo poročilo sestavljeno s strani strokovnih delavk CSD, ki že ves čas na škodo toženke in v nasprotju z željami otrok favorizirajo tožnika. Toženka je po prihodu domov obvestila tožnika, da so otroci pri njej ter mu ponudila, da pride ponje, kar je zavrnil. Pritožba obširno opisuje dogajanje 17. 3. 2020, ko je bila izvršena prisilna izvršitev sklepa z dne 16. 3. 2020.

28. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

29. Sodišče ne bo odgovarjalo na tiste pritožbene navedbe, ki se vsebine izpodbijane odločitve ne tičejo.

30. Kljub manjši nedoslednosti, na katero opozarja pritožba v točki 3 in točki 12 obrazložitve sklepa, izpodbijana odločba nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bil njen preizkus onemogočen. V obrazložitvi sklepa so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena.

31. Glede napačne uporabe materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljalo določbe DZ in ne določb ZZZDR, je pritožbeno sodišče že odgovorilo v 15. točki obrazložitve.

32. V fazi postopka izdaje začasne odredbe ne gre za presojo, kdo od staršev je bolj primeren za varstvo in vzgojo otroka, temveč gre za vprašanje, ali so podane takšne izjemne okoliščine, ki narekujejo izdajo začasne odredbe, torej ali je korist otrok ogrožena. Že izdano odločbo o začasni dodelitvi otrok očetu bi bilo mogoče spremeniti le, če bi se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila izdana, oziroma če bi odpadel razlog, zaradi katerega je bila izdana. Trditvena podlaga toženke v tej smeri je šibka. Zatrjevane okoliščine glede dogodkov 14. 2. 2020 ne pogojujejo nove, drugačne odločitve. Omenjenih dveh ravnanj, tudi, če bi bile resnične, ni mogoče opredeliti kot tako akutno ogrožujočih za največjo korist otrok, da bi bilo potrebno spremeniti začasno ureditev odnosa staršev in njunih otrok. Toženka tudi z ničemer ne dokaže, da bi otroci imeli kakršnekoli alergijske reakcije, ki naj bi bile povezane s tem, da jih tožnik sili k uživanju alergene hrane. Iz poročila Centra za socialno Enota A., je razvidno, da otroci pri očetu niso ogroženi. Iz poročila osnovne šole in vrtca na B. izhaja, da so se otroci dobro vključili v šolo oziroma vrtec ter da prihajajo v njo primerno urejeni. Tudi nenapovedani hišni obisk CSD-ja 4. 3. 2020 na očetovem domu na B. je pokazal, da sta deklici dobre volje, razposajeni, polni energije. Strokovni sodelavki ogroženosti oziroma zanemarjenosti otrok nista zaznali, prav tako pa niso otroci izražali kakršnekoli stiske. Res je tožnik izpisal otroke iz njihovih zdravstvenih ambulant, vendar le iz razloga dostopnosti. V spisu je tudi podatek, da je oče prenesel zdravstvene kartone k pediatru dr. E. E.

(list. št. 694).

33. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je otrok sposoben oblikovati lastno mnenje in ima pravico do svobodnega izražanja o vseh zadevah v zvezi z njim, vendar se o njihovi tehtnosti presoja v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo. Toženka soglasja k postavitvi zagovornika otrok, ki bi sodišču lahko posredoval mnenje otrok, ni dala. Seveda pa se v primeru manipulacije enega od staršev postavlja tudi vprašanje svobodne oziroma samostojne volje otrok, glede opredeljevanja, pri katerem od staršev bi živeli. Pritožbenemu sodišču se tudi postavlja dvom, ali so otroci v starosti od 6 do 9 let dovolj zreli, da bi bila njihova volja pravno upoštevna.

34. Glede strokovnosti mnenja CSD je enotno stališče sodne prakse, da se položaj CSD v postopkih pred sodiščem približuje položaju, ki ga ima v postopku sodni izvedenec in nima le posebnega procesnega položaja, kot to zmotno meni pritožba.

35. Prazne so pritožbene navedbe o nestrokovnosti izvedenke za psihiatrijo, saj izvedenka mnenja sploh še ni izdelala. Pri psihiatrih uradne subspecializacije, za kar se zavzema pritožnica, ne obstajajo.

36. Pritožbeno sodišče se še opredeljuje do večkrat zmotno izraženega stališča toženke glede izvenšolskih dejavnosti otrok. Vzpostavitev in okrepitev odnosa otrok s staršem, pri katerem ne bivajo, zlasti v situaciji, kjer so stiki otrok s tem staršem omejeni, kot je bilo to v konkretnem primeru, ima prednost pred izvenšolskimi dejavnostmi otrok. Stik lahko odpade oziroma se nadomesti zaradi otrokovih izvenšolskih obveznosti ali praznovanj le v soglasju z obema staršema, kar pomeni, da če ni njunega obojestranskega soglasja, se stiki izvršijo po sodni odločbi⁸. Sicer pa imajo otroci od staršev največ takrat, kadar so z njimi.

37. Pritožba poudarja, da otroci s tožnikom niso preživeli veliko časa, med tednom so živeli vsak na svojem koncu, toženka z vsemi tremi otroci v A., medtem ko je tožnik živel na B. Slednje navedbe zanika že samo dejstvo, da je toženka vložila zoper tožnika tožbo na izpraznitev stanovanja (B8). Sicer pa so za odločitev o izdaji začasne odredbe relevantne obstoječe razmere in ne pretekle, torej razmere, ki bodo botrovale odločitvi, ki bo otroku danes in v bodoče prinesla največjo korist.

38. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

O pritožbi toženke zoper sklep z dne 7. aprila 2020

39. S sklepom z dne 7. 4. 2020 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper sklep sodišča z dne 16. 3. 2020, s katerim je na predlog tožnika ter delno po uradni dolžnosti začasno odredbo, ki jo je izdalo 12. 2. 2020, v III. točki izreka spremenilo tako, da se stiki med toženko in mladoletnimi otroki pravdnih strank do nadaljnjega ne izvajajo.

40. Zoper navedeno odločitev se pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

V večjem delu je navedena pritožba prepis pritožbe zoper sklep z dne 16. 3. 2020. Pritožbeno sodišče bo zato povzelo samo tiste pritožbene navedbe, ki se tičejo izpodbijanega sklepa z dne 7. 4. 2020, torej glede zavrnitve ugovora toženke zoper sklep, da se stiki med toženko in mladoletnimi otroki pravdnih strank ne izvajajo.

Ukinitev vseh stikov je najstrožji ukrep, ki pride v poštev le v primeru dejanske ogroženosti otrok, pri čemer se ne more čakati na zaključek postopka o glavni stvari. Ne more pa biti navedeni sklep sprejet kot način kaznovanja toženke. Pritožba ponovno opozarja na napačno uporabo materialnega prava, saj bi moralo sodišče uporabiti določbe ZZZDR. V skladu z določbo petega odstavka 106. člena ZZZDR se stiki lahko omejujejo ali ukinejo samo, če je to potrebno zaradi otrokove koristi. Navedena zakonska določba tako sodišču v primeru, da gre za onemogočanje stikov, ne daje podlage za ukinitev stikov, ampak predvideva le predodelitev drugemu od staršev. V primeru, da gre za onemogočanje stikov, je potrebno uporabiti šesti odstavek istega člena, ki določa, da lahko v takšnem primeru sodišče tistemu od staršev, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgojo in otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če je tako mogoče varovati otrokovo korist. Smiselno enako sicer določa tudi 141. člen DZ v sedmem odstavku, pri čemer sodišče navedenega ni upoštevalo, ampak je kar ukinilo stike med toženko in mladoletnimi otroci. Sodišče v izpodbijanem sklepu navaja, da bi bila odločitev enaka tudi v primeru, če bi sodišče odločilo na podlagi 272. člena ZIZ, čemur ne gre slediti. V skladu z zakonsko podlago po ZIZ morata biti za izdajo začasne odredbe izpolnjena dva pogoja: podana mora biti verjetnost obstoja terjatve in izpolnjen mora biti eden izmed pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Slednjega ne gre enačiti s pogoji, kot so določeni v okviru DZ - le ta kot pogoj za izdajo začasne odredbe določa le ogroženost otroka (161. člen DZ). Glede na navedeno se v okviru odločanja po DZ sodišče glede obstoja verjetnosti terjatve ne opredeljuje. Ne gre spregledati, da tožnik ni postavil nobenega zahtevka, s katerim bi terjal dodelitev vseh otrok v varstvo, vzgojo in oskrbo njemu, zato ne more biti izpolnjen pogoj verjetnosti obstoja le te. Sodišče mora prepovedati stike kadar ugotovi, da eden od staršev otroka s stiki neposredno ogroža. Prepoved bo na mestu le, če sodišče ugotovi, da stiki predstavljajo tako psihično ali fizično obremenitev, da je zaradi varstva koristi otroka treba osebne stike (ali stike na sploh - tudi pisne, telefonske) v celoti prepovedati. Opozarja, da bi sodišče moralo upoštevati največjo korist mladoletnih otrok. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti preizkus sorazmernosti, v okviru katerega bi moralo presojati, ali zatrjevana ogroženost otrok pretehta nad pravico toženke in mladoletnih otrok do stikov. Sodišče svoje odločitve ni pojasnilo in tudi ni obrazložilo, v čem so se okoliščine po 8. 11. 2019 tako bistveno spremenile, da narekujejo izdajo predmetnega sklepa za popolno ukinitev stikov med toženko in mladoletnimi otroci. Sodišče bi moralo pojasniti, v čem prej določeni stiki med otroci in toženko otroke neposredno ogrožajo. Sodišče nima strokovnega znanja, da bi se opredeljevalo do vprašanja čustvenega doživljanja otrok ob stikih. Takšne odločitve sodišča, torej ukinitev vseh stikov med mladoletnimi otroci in toženko, ne utemeljujejo niti mnenja CSD. Iz poročila slednjega z dne 10. 3. 2020 izhaja le, da stiki pod nadzorom niso v korist otrok, ne pa tudi mnenje, da stiki s toženko niso v korist otrok. Odločitev sodišča je zato protispisna, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ponovno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca, da bi lahko podal mnenje o morebitnih duševnih težavah tožnika s področja psihiatrije, kar je za postopek bistveno. V primeru socialnih delavk, ki sodelujejo v postopku, ne gre za strokovne delavke, katerih vodilo bi bilo največja korist otrok, kar nenazadnje potrjuje dogajanje ob priliki izvršitve sklepa o neposredni izročitvi otrok z dne 16. 3. 2020, do katerega je prišlo 17. 3. 2020. Opozarja na nezakonitost prisilne izvršitve sklepa z dne 16. 3. 2020.

41. Sodišče je navedeno odločitev sprejelo izven naroka, saj izvedba naroka tudi v fazi ugovornega postopka zoper sklep o začasni odredbi ni obligatorna.

42. Nerazumljiva je pritožbena navedba, da tožnik ni postavil zahtevka, s katerim bi zahteval dodelitev vseh otrok njemu v varstvo, vzgojo in oskrbo. Tožnik je namreč že s tožbo 7. 8. 2018 zahteval, da se mu mld. otroci zaupajo v varstvo, vzgojo in oskrbo.

43. Izpodbijani sklep ni obremenjen z nobeno procesno kršitvijo. Mnenje CSD, da stiki pod nadzorom niso v korist otrok, je jasno, zaradi česar ni bilo potrebno nobeno dodatno pojasnilo. Stiki pod nadzorom so bili določeni ravno zaradi indoktrinacije otrok s strani matere.

44. Prvi stik pod nadzorom je bil opravljen 5. 3. 2020. Predaja otrok očetu se je po dobri uri, ko so otroci jokali, kričali in se oklepali matere, končala tako, da se je mati z otroci odpeljala. Kot izhaja iz poročila Centra za socialno, Enota B., z dne 10. 3. 2020, je intenzivna čustvena reakcija otrok ob predaji od mame k očetu za otroke predstavljala hudo čustveno obremenitev. CSD je navedel, da mati pri predaji otrok ni uporabila svoje avtoritete in odločnosti, z otroki se je sicer pogovarjala o tem, da morajo oditi in je od otrok pričakovala razumevanje in odobravanje za svoj odhod, istočasno pa jih je nagovarjala, da izražajo svoja čustva in željo, da želijo biti pri njej. Ves čas trajanja intenzivne čustvene stiske otrok pri materi ni bilo zaznali nobenega čustvenega odziva, mati se tudi ni odzivala v smeri umirjanja čustvene reakcije otrok. Menijo, da bodo brez njenega uvida v neustrezna ravnanja ob predaji otrok in spremembo le-teh, predaje predstavljale za otroke hudo čustveno obremenitev, zaradi česar predlagajo vključitev staršev in otrok v svetovanje ali psihoterapevtsko obravnavo. Podali so mnenje, da stiki pod nadzorom niso v korist otrok. Drugi stik pod nadzorom je bil 12. 3. 2020. Tudi na tem stiku je mama odgovornost za svoj odhod iz centra prelagala na otroke in očeta, češ, da se je otroci oklepajo in želijo z njo, oče pa se predaji izogiba. Mati tudi na tem stiku ves čas trajanja stiske otrok na centru ni pokazala nobenega čustvenega odziva, oče pa ob tovrstnih situacijah kaže izrazito stisko in nemoč. CSD ponovno poudari, da stiki predstavljajo za otroke hudo psihično obremenitev ter predlaga vključitev staršev v socialno varstvene storitve. Ponovno zavzame stališče, da brez predhodne priprave staršev in izkazane njune proaktivne vloge pri predaji otrok stiki pod nadzorom niso v korist otrok.

45. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožničinim stališčem, da ukinitev stikov otrok z materjo načeloma otrokom ni v korist. Vendar pa, ker je mati stike zlorabljala za manipulacijo z otroki in ker so bili otroci po dveh stikih, ki sta bila izvedena pod nadzorom, travmatizirani, saj mati otrokom z verbalno oziroma neverbalno komunikacijo ni zmogla predati sporočila, da je situacija dobra, je bilo zaradi ogroženih koristi otrok tudi te stike potrebno začasno ukiniti. Ravno zaradi navezanosti otrok na mater, kar pritožba izpostavlja, bi morala mati s svojo avtoriteto pripraviti otroke, da njen odhod s stikov za otroke ne bi predstavljal tako mučnega dogodka oziroma travme, kot izhaja iz poročila CSD o dogajanju po zaključku izvedbe stika pod nadzorom. Odgovornosti za neuspele stike ni mogoče preložiti na socialne delavke CSD, saj vpliv delavca na otroke ne more biti primerljiv z vplivom matere.

46. Ključna naloga države je, da otroke zaščiti pred vsakršnim nasiljem, tudi psihičnim, in jim zagotovi razvoj v varnem okolju. Ker so navedeni stiki povzročili duševne obremenitve pri otrocih, je sodišče takšne stike pravilno začasno ukinilo, vse dokler ne bo toženka sama oziroma s pomočjo terapije spoznala, da je oče oziroma tožnik v življenju otrok potreben. Pravica toženke do družinskega življenja se mora začasno umakniti močnejši pravici, vendar ne očetovi pravici, temveč pravici otroka, saj se pri odločitvah sodišča varuje njegova korist.

Napotki za nadaljnje delo:

47. Nadaljnja poročila v spisu kažejo, da so ob novih skupnih doživetjih in izkušnjah otroci čustveno navezanost poglobili tudi do očeta. Otroci so se dobro vključili tudi v novo okolje ter navezali prve stike s sovrstniki. Da pa ne bo prišlo do rahljanja čustvene navezanosti otrok na mater, bo moralo sodišče prve stopnje čim hitreje postopati in izvesti potrebne dokaze ter sprejeti dokončno odločitev o zaupanju mld. otrok v varstvo in vzgojo ter o stikih in določiti ustrezno preživnino.

48. Sodišče prve stopnje je že s sklepom z dne 22. 1. 2019 za sodno izvedenko s področja psihiatrije določilo dr. F. F. z nalogo, da izdela izvedeniško mnenje, kakšna je osebnostna struktura ter duševno stanje obeh pravdnih strank, in ali ima katera od pravdnih strank kakšno duševno bolezen ali osebnostno motnjo, kako duševno stanje vsake od pravdnih strank vpliva na izvajanje njenih starševskih dolžnosti in kakšna je njuna primernost za varstvo, vzgojo in stike z mld. otroki in ali sta pravdni stranki kritični do svojih ravnanj in vedenja ter kakšen pomen ima to za njuno vzgojno varstveno funkcijo in/ ali izvajanje stikov z otroki. Za izvedenko klinične psihologije je določilo G. G., ki naj se osredotoči na osebnostne lastnosti in kapacitete obeh pravdnih strank z vidika primernosti, sposobnosti in sodelovanja razvojnih potreb pri otrocih ter z vidika vzgoje otrok. Pri izdelavi mnenja naj izvedenki med seboj sodelujeta. Izvedenki naloge nista opravili, ker se toženka vabilu na razgovor k sodni izvedenki klinične psihologije ni odzvala. Dejstvo je, da toženke ni mogoče prisiliti v sodelovanje s postavljenimi sodnimi izvedenci, vendar pa bo v tem primeru moralo sodišče prve stopnje uporabiti drugi odstavek 262. člena ZPP, po katerem sodišče prosto presoja, kakšen pomen ima to, da se stranka ni udeležila intervjuja.

49. Kot izhaja iz splošnih smernic za opravljanje izvedenskega dela na področju psihologije, psihologi ocenjujejo primernost staršev za zadovoljevanje otrokovih potreb z vidika največje koristi otroka, medtem ko psihiatri v družinskem izvedenstvu ocenjujejo, ali imajo starši klinično pomembne duševne in vedenjske motnje in kako lahko te motnje vplivajo na starševski stil ter ali so te motnje dostopne zdravljenju. Odgovor na vprašanje, ali ima tožnik duševno bolezen oziroma osebnostno motnjo, po sicer laičnem pritožbenem mnenju ni vezan na neuspel psihiatrični pregled toženke pri izvedenki psihiatrične stroke, oziroma na dejstvo, da se toženka ni odzvala vabilu izvedenke klinične psihologije. Primarno bo zato potrebno poslati spis (fotokopije) izvedenkama ter nemudoma zahtevati izdelavo (vsaj delnega) izvedeniškega mnenja, v katerem bosta izvedenki odgovorili vsaj na tista v sklepu postavljena vprašanja, na katere odgovore ponuja obsežna dokumentacija spisa ter že opravljen intervju s tožnikom, če se toženka intervjuja ponovno ne bo udeležila. Odgovoriti bo potrebno tudi na vprašanje vključitve pravdnih strank v družinsko ali samostojno terapijo oziroma zdravljenje ali v svetovalni program, z namenom ponovne vzpostavitve konstruktivnih stikov med materjo in otroki, ki so bili zaradi ogroženosti otrok začasno ukinjeni ter da mati uvidi nujnost spremembe lastnega pristopa oziroma odnosa. Zaradi varstva koristi otroka morajo starši koristi otroka postavljati pred svoje interese. Center za socialno delo je toženki večkrat ponudil pomoč v obliki vključitve v psihoterapevtsko obravnavo znotraj socialne mreže, vendar se zanjo ni odločila. Izvedenka klinične psihologije naj tudi oceni, ali so otroci sposobni izjaviti pravno relevantno voljo.

50. Država ima v primerih, ki se nanašajo na pravice do stikov z enim od staršev, načeloma obveznost, da sprejme ukrepe za ponovno združitev staršev z njihovimi otroki in da takšna srečanja omogoči, kolikor otrokova korist narekuje, da je treba storiti vse, da se ohranijo osebni odnosi in, če in kadar je to primerno, obnovi družina. Če bo torej izvedenka ugotovila, da je psihoterapevtska obravnava oziroma svetovanje zaradi varstva koristi otrok potrebna, pritožbeno sodišče ne vidi nobene ovire za izdajo sklepa o začasni odredbi za obvezno sodelovanje pravdnih strank oziroma udeležbo v družinski terapiji, če je le na ta način mogoče varovati koristi otrok.⁹ V primeru, da se bo ugotovilo, da se katera izmed pravdnih strank terapije ne bo udeležila, bo to pomembna okoliščina pri končni odločitvi, ko se bo s sodbo odločalo, kateremu staršu se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju ZPP.
² V nadaljevanju ZZZDR.
³ V nadaljevanju DZ.
⁴ Primerjaj: VSL Sklep IV Cp 858/2017 in VS RS II Ips 706/2009
⁵ Močno opozorilo na odtujevanje otrok od očeta izhaja iz poročila vrtca v A. v dopisu z dne 4. 2. 2019, kjer je navedeno, da sta deklici zmanipulirani s strani matere, in kjer so opisali izjavo hčere O.: „očeta nimamo več, oči nas ne mara, daje nam hrano, ki je ne smemo jesti, oči nima več rad mamice, N., mene in M.“
⁶ Sodba ESČP Neulinger in Shurok proti Švici z dne 6. 7. 2010, št. 41615/07.
⁷ Ravno zaradi toženkine vztrajnosti, sistematičnosti in iznajdljivosti pri preprečevanju stikov bi minevanje časa lahko povzročilo, da bi se v zadevi odločilo de facto (glej odločbi ESČP: Plaza proti Poljski št. 18830/07 ter Kacper Nowakowski proti Poljski št. 32407/13).
⁸ Primerjaj odločbi: VSL IV Cp 62/2019 in VSL IV Cp 1126/2016.
⁹ Glej odločbi ESČP: A.V. proti Sloveniji 878/13 in Raileanu proti Romuniji št. 67304/12.

Datum zadnje spremembe:

05.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1156/2021
• VSL Sklep IV Cp 1434/2022
• VSL Sklep IV Cp 249/2023