VSL Sodba II Cpg 128/2020

Jedro

118. člen SZ je določal, da kupci po SZ (imetniki stanovanjske pravice) prevzamejo vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. SZ je torej v 118. členu določal originarno pridobitev lastninske pravice, saj za te nakupe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave (prim. sodbo VS RS II Ips 202/2012 z dne 23.10.2014). Navedeno potrjuje, da je imetnica stanovanjske pravice B. A. leta 1992 s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe s toženo stranko postala lastnica spornega stanovanja. Slednja je bila vseskozi kot uporabnica navedena na računih za opravljene storitve upravljanja, obratovanja in vzdrževanja ter je očitno stanovanje vseskozi tudi uporabljala oziroma trditev o nasprotnem ni bilo.

Dejstvo, da je bila nato leta 2006 tožena stranka na podlagi 5. člena ZLNDL po uradni dolžnosti vknjižena v zemljiško knjigo, navedenega ne spreminja, saj dejansko leta 2006 do prenosa lastninske pravice, ki ga predvideva 17. člen SZ-1 kot podlago za obveznost obvestila o prenosu lastništva, ni prišlo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 288,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2018 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati njene pravdne stroške v višini 149,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati njene pritožbene stroške v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe tožeči stranki plačati 288,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka) in ji povrniti njene izvršilne stroške v višini 106,66 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2018 dalje do plačila ter njene pravdne stroške v znesku 308,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6. Tožeča stranka je zahtevala plačilo storitev upravljanja, obratovanja in vzdrževanja v obdobju od septembra 2017 do julija 2018 v skupni višini 288,83 EUR, ki so specificirani na razdelilnikih izstavljenih za mesece od oktobra 2017 do avgusta 2018.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP vezano, izhaja, da je tožena stranka v zemljiški knjigi od 9. 8. 2006 vknjižena kot lastnica posameznega dela večstanovanjske stavbe na T. v L. z ID znakom X-0000-00 (A15 in B2), in da je tožena stranka domnevo lastninske pravice izpodbila, ko je dokazala, da je sporni posamezni del po Stanovanjskem zakonu (SZ) s Kupoprodajno pogodbo z dne 20. 2. 1992 (B3) že leta 1992 prodala imetnici stanovanjske pravice B. A. Na podlagi teh ključnih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožena stranka kljub temu, da je izpodbila domnevo o obstoju njene lastninske pravice iz prvega odstavka 11. člena SPZ, zavezana k plačilu vtoževanih stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja, ker naj ne bi izpolnila svoje obvestilne dolžnosti iz 17. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Po oceni pritožbenega sodišča zato iz razlogov navedenih v nadaljevanju pasivna legitimacija tožene stranke v predmetnem sporu ni podana.

8. 118. člen SZ je določal, da kupci po SZ (imetniki stanovanjske pravice) prevzamejo vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. SZ je torej v 118. členu določal originarno pridobitev lastninske pravice, saj za te nakupe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave (prim. sodbo VS RS II Ips 202/2012 z dne 23.10.2014). Slednje potrjuje, da je imetnica stanovanjske pravice B. A. leta 1992 s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe s toženo stranko postala lastnica spornega stanovanja. Slednja je bila vseskozi kot uporabnica navedena na računih za opravljene storitve upravljanja, obratovanja in vzdrževanja ter je očitno stanovanje vseskozi tudi uporabljala oziroma trditev o nasprotnem ni bilo.

9. Pritožbeno sodišče dodaja, da niso utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka šele v svoji zadnji pripravljalni vlogi trdila, da je prejšnji upravnik vedel, da je B. A. dejanska lastnica spornega stanovanja. Tožena stranka je namreč že v njeni prvi pripravljalni vlogi (list. št. 40) trdila, da pred spornim obdobjem nikoli ni plačevala stroškov upravljanja za sporno stanovanje, v zadnji vlogi pa je dodala le, da je zato prejšnji upravnik več kot očitno vedel za dejansko lastništvo, saj je vseskozi račune izstavljal B. A. Nadalje je v prvi vlogi (list. št. 39) trdila tudi, da je tožeči stranki znano kdo je dejanska lastnica in uporabnica, ker jo je na spornih računih navajala kot uporabnico. Po oceni pritožbenega sodišča zato trditve tožene stranke iz njene zadnje vloge, da je prejšnji upravnik očitno vedel kdo je dejanska lastnica stanovanja, niso pritožbena novota.

10. Prvi odstavek 17. člena SZ-1 določa, da mora etažni lastnik, ki prenese lastninsko pravico s pravnim poslom, upravnika takoj, najkasneje pa v tridesetih dneh od dneva, ko ima pridobitelj pravico predlagati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, obvestiti o spremembi lastninske pravice in mu predložiti tudi kopijo dokumenta, iz katerega so razvidni vsi podatki o spremembi lastništva in o novem lastniku, upravnik pa mora o tem obvestiti geodetsko upravo. Vendar v konkretnem primeru uporaba navedene določbe ne pride v poštev, saj je do prenosa lastninske pravice iz tožene stranke na uporabnico oziroma imetnico stanovanjske pravice prišlo že leta 1992. Takrat veljavna zakonodaja pa ni določala obveznost upravnika obvestiti o spremembi lastništva in je nasprotna odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna. Dejstvo, da je bila nato leta 2006 tožena stranka na podlagi 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini¹ po uradni dolžnosti vknjižena v zemljiško knjigo, navedenega ne spreminja, saj dejansko leta 2006 do prenosa lastninske pravice, ki ga predvideva 17. člen SZ-1 kot podlago za obveznost obvestila o prenosu lastništva, ni prišlo. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da med pravdnima strankama očitno ni bila vzpostavljena primerna komunikacija, predvsem zaradi nedoločnih odgovorov tožene stranke pri zavračanju računov tožeče stranke, kar pa na vprašanje, kdo je zavezan k plačilu, nima posebnega vpliva. Lahko bi bilo navedeno vprašanje pomembno v primeru odškodninskega zahtevka tožeče stranke, kot takega pa obravnavanega po oceni pritožbenega sodišča glede na podane trditve tožeče stranke in dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogoče obravnavati.

11. Glede na vse navedeno je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 288,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2018 dalje do plačila (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Posledično spremembi sodbe je bilo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je po spremembi sodbe s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, zato je dolžna toženi stranki v roki 8 dni povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. čelna ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z Odvetniško tarifo (OT) kot potrebne stroške priznalo: 200 točk oziroma 120,00 EUR za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo (tarifna št. 19/1)², materialne stroške v višini 2 % oziroma 2,4 EUR in 22 % DDV, vse skupaj 149,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožeča stranka v roku 8 dni povrniti tudi njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki za pritožbo priznalo 250 točk oziroma 150,00 EUR (tarifna št. 21/1), materialne stroške v višini 2 % oziroma 3,00 EUR in 22 % DDV, vse skupaj 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ (1) Nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe občina ali mesto, postanejo lastnina preoblikovane občine ali mesta. (2) Vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi se opravi na predlog. (3) V primeru, da je pravica uporabe na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi v korist občine ali mesta, se vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi po uradni dolžnosti. (4) V primeru občine, ki se je razdelila, sodišče dovoli vpis na predlog in na podlagi sporazuma o delitvi premoženja med občinami oziroma na podlagi akta, s katerim je v skladu z 51.c členom Zakona o lokalni samoupravi (Ur. l. RS, št. 72/93 in naslednji) ugotovljeno njeno premoženje.
² Toženi stranki so nastali potrebni stroški le v zvezi s trditvami o lastništvu posameznega dela stavbe.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cpg 65/2021
• VSC Sodba I Cpg 2/2023
• VSL Sodba in sklep II Cpg 344/2019