VSL Sodba I Cpg 829/2019

Jedro

Drugi odstavek 214. člena ZPP določa, da se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Ta določba torej od stranke zahteva, da na konkretne navedbe nasprotne stranke odgovori s konkretnimi navedbami ter ne le zgolj s pavšalno nasprotno (enostavčno) trditvijo. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih računov tožeče stranke sklepalo, da je bila klavzula FCA Incoterm med strankama dogovorjena, medtem ko toženec za svojo nasprotno trditev ni ponudil nobenih dokazov (v obliki dokumentacije, ki bi potrjevala njegovo navedbo o drugačni poslovni praksi glede podpisovanja dobavnic). Višje sodišče poudarja, da je toženec sam v vlogi z dne 25. 4. 2018 navedel, da naj bi bili nekateri izmed (kasnejših) računov, ki jih je predložila tožeča stranka, plačani. Na prav vseh računih, ki jih je v sodni spis predložila tožeča stranka, pa je navedena klavzula FCA. Posledično ne more biti nobenega dvoma v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da toženec ni konkretno prerekal uporabe klavzule FCA Incoterm in da je bila torej ta klavzula med strankama dogovorjena, kot nedvoumno izhaja iz vseh predloženih računov tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 839,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112174/2014 z dne 28. 11. 2017 v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka) in tožencu naložilo v plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 6.038,25 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nista podani absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede kršitve iz 14. točke je Ustavno sodišče pojasnilo, da se je sodišče dolžno opredeliti (le) do nosilnih naziranj pravdnih strank. Prav tako ni treba, da je odgovor na strankine navedbe vselej izrecen (za kar se v pritožbi zavzema toženec), ampak lahko izhaja iz konteksta celotne obrazložitve.¹ Po presoji višjega sodišča je glede vprašanja, ali je toženec res naročil in dobil blago, za katerega so bili izdani vtoževani računi, sodišče navedlo razloge za svojo odločitev in je izpodbijano sodbo glede na podane razloge mogoče preizkusiti. Glede kršitve iz 15. točke, ki jo toženec uveljavlja glede ponudbe – predloga za sodelovanje pravdnih strank z dne 15. 1. 2014, glede domnevne komunikacije med tožečo stranko in družbo S., d. o. o., glede uporabe klavzule FCA Incoterm ter glede vsebine plačilnega naloga z dne 24. 2. 2015, pa po jasnem stališču sodne prakse protispisnost pomeni le napačen prepis vsebine listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razloge (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. Če zatrjevano nasprotje ni nastalo pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč za očitek zmotne dokazne ocene.² Po vsebini z obema očitkoma toženec nasprotuje dokazni oceni oziroma materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje katerega od drugih dveh pritožbenih razlogov. Do tega vprašanja se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve.

6. Prav tako ni podana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje z napačno uporabo določbe 212. člena ZPP tožencu naložilo dokazovanje negativnega dejstva – da toženec ni naročil in prejel spornega blaga od tožeče stranke. Sodišče tožencu ni naložilo dokaznega bremena dokazovanja negativnega dejstva, da spornega blaga ni naročil in prejel, temveč je štelo, da toženec ni dokazal, da je sporno blago naročila družba S., d. o. o. (v nadaljevanju: S., d. o. o.), kar je toženec navedel na naroku dne 15. 5. 2019. To nedvoumno izhaja iz 14. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. V tem delu pa ne gre (več) za zatrjevanje negativnega, temveč pozitivnega dejstva; da je bila tretja (pravna) oseba naročnik spornega blaga. Posledično sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim ni napačno uporabilo določbe 212. člena ZPP, zato niti ni treba ugotavljati vpliva morebitne napake na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

7. Toženec se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel pooblaščenca, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zlasti smisel njegovih navedb, v katerih naj bi prerekal tudi naročilo spornega blaga. Sklep VSL II Ip 2772/2018 z dne 28. 11. 2018, na katerega se sklicuje, ni primerljiv z obravnavano zadevo niti iz citiranega sklepa ne izhaja uporaba določbe 12. člena ZPP. V citirani zadevi je sodišče na podlagi s strani stranke navedenih dejstev ugotovilo, da je stranka uveljavljala ugovor zastaranja, čeprav ga ni izrecno opredelila kot takega, in je šlo torej za materialnopravno subsumpcijo navedb pod ustrezno pravno normo, kar pa je v vsaki zadevi dolžnost sodišča, saj velja, da sodišče pozna pravo (iura novit curia). V obravnavani zadevi take situacije ni, saj so bile pomanjkljive že trditve toženca o pravno relevantnih dejstvih. Poleg tega se načelo pomoči prava neuki stranki iz 12. člena ZPP nanaša na uveljavljanje procesnih pravic prava neuke stranke, nikakor pa ta določba sodišča ne pooblašča, da za prava neuko stranko (odločitev, da ne vzame pooblaščenca, je sicer odločitev, ki je v domeni same stranke) konkretizira njene pavšalne navedbe niti do takšnega zaključka ne vodi uporaba materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, saj je na pavšalnost navedb toženca glede naročila blaga s strani tretje osebe opozorila že tožeča stranka (III. in IV. točka pripravljalne vloge z dne 4. 9. 2018), v takšnih okoliščinah pa sodišče ni dolžno pozivati stranke na konkretiziranje njenih navedb.

8. Navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je temelj poslovnega sodelovanja med strankama Ponudba – predlog za sodelovanje pravdnih strank z dne 15. 1. 2014 (v nadaljevanju: Ponudba), je protislovna trditvam, ki jih je toženec podal v postopku pred sodiščem prve stopnje. S pritožbeno navedbo toženec utemeljuje, da med pravdnima strankama ni bilo poslovnega sodelovanja, kar pa je v nasprotju z navedbo toženca v vlogi z dne 25. 4. 2018, v kateri je navedel, da je toženec v korektnih poslovnih odnosih s tožečo stranko tudi po (domnevnem) zaključku pravnoposlovnega sodelovanja. Z navedeno trditvijo toženec torej ni prerekal dejstva, da je (vsaj) leta 2014 pravno poslovno sodelovanje med strankama teklo, niti ni trdil, da Ponudba, ki jo je kot pravno podlago sodelovanja opredelila tožeča stranka, ni bila veljavna. Na podlagi navedenega se pritožbena navedba, s katero toženec trdi nasprotno ter se v ta namen sklicuje na pomanjkljivosti Ponudbe (nepodpisana s strani toženca in izstavitev dokumenta s strani slovenske pravne osebe), izkaže za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upošteva. Prav tako je nedovoljena pritožbena novota ugovor, da je elektronska komunikacija, ki jo je predložila tožeča stranka, v resnici tekla med tožečo stranko in družbo S., d. o. o. Tudi te konkretne navedbe toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, zato je v pritožbenem postopku z njo prekludiran.

9. Drugi odstavek 214. člena ZPP določa, da se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Ta določba torej od stranke zahteva, da na konkretne navedbe nasprotne stranke odgovori s konkretnimi navedbami ter ne le zgolj s pavšalno nasprotno (enostavčno) trditvijo. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih računov tožeče stranke sklepalo, da je bila klavzula FCA Incoterm med strankama dogovorjena, medtem ko toženec za svojo nasprotno trditev ni ponudil nobenih dokazov (v obliki dokumentacije, ki bi potrjevala njegovo navedbo o drugačni poslovni praksi glede podpisovanja dobavnic). Višje sodišče poudarja, da je toženec sam v vlogi z dne 25. 4. 2018 navedel, da naj bi bili nekateri izmed (kasnejših) računov, ki jih je predložila tožeča stranka, plačani. Na prav vseh računih, ki jih je v sodni spis predložila tožeča stranka, pa je navedena klavzula FCA. Posledično ne more biti nobenega dvoma v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da toženec ni konkretno prerekal uporabe klavzule FCA Incoterm in da je bila torej ta klavzula med strankama dogovorjena, kot nedvoumno izhaja iz vseh predloženih računov tožeče stranke. Enako velja tudi glede navedbe tožeče stranke, da je prevoznike organiziral in plačal toženec. Tudi v tem delu namreč toženec svoje enostavčne trditve, da bi naj tožeča stranka dogovor sklenila s tretjo osebo, glede na jasne in konkretne trditve tožeče stranke, s katerimi je utemeljila obstoj razmerja med pravdnima strankama (IV. točka pripravljalne vloge z dne 4. 9. 2018), ne more uspešno uveljaviti kot argumentiranega prerekanja navedb tožeče stranke.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med strankama dogovorjena uporaba klavzule FCA Incoterm, ki pomeni, da prodajalec svojo obveznost izpolni, ko preda blago prevozniku, ki ga je določil kupec, na dogovorjenem mestu. Dejstvo izročitve blaga prevoznikom je sodišče ugotovilo oziroma to konkretno dejstvo niti ni bilo argumentirano prerekano s strani toženca. Na podlagi navedenega dejstva je tožeča stranka izpolnila svoj del obveznosti v razmerju do toženca, kar utemeljuje njen zahtevek za plačilo storitve. Upoštevajoč navedeno višje sodišče soglaša s presojo, da pravzaprav niti ni relevantno, ali je bila dostava izvedena na naslovu S., L. ali pa A., B., saj to toženca glede na uporabe klavzule FCA ne razbremenjuje njegove dolžnosti plačila. Tudi sicer pa je tožeča stranka dokazala, da je poslovanje med strankama potekalo tudi na naslovu A., B. Trditve, v katerih toženec izpodbija verodostojnost plačilnega naloga z dne 24. 2. 2015, so prav tako nedovoljene pritožbene novote, ki se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upoštevajo. Toženec trditev, ki jih je s predloženim plačilnim nalogom v vlogi z dne 4. 9. 2018 dokazovala tožeča stranka, kasneje ni prerekal, saj se po prejemu vloge do plačilnega naloga ni opredeljeval. Že po logiki stvari pa se do plačilnega naloga ni mogel opredeliti v vlogi z dne 25. 4. 2018, saj plačilnega naloga tožeča stranka tedaj še ni predložila, temveč ga je (pravočasno) predložila v vlogi z dne 4. 9. 2018.

11. Glede zaslišanja predlagane priče J. P. je toženec navedeno osebo predlagal za zaslišanje v zvezi s tem, da je toženec posloval na naslovu S., L. in ne na naslovu A., B. To dejstvo, upoštevaje klavzulo FCA, niti ni bistveno, dokaze, predlagane za dokazovanje irelevantnih dejstev, pa sodišče lahko zavrne kot nepotrebne. Prav tako je pričo toženec predlagal v zvezi s telefonsko komunikacijo med tožencem in predlagano pričo v zvezi z rešitvijo situacije z napačno izstavljenimi računi preko komunikacije in ne preko sodišča. Trditve, da bi naj bili računi napačno izstavljeni, je kot pavšalne, glede na dokazan obstoj terjatve tožeče stranke, pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, dokazni predlog pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Dejstvo, na kakšen način pa bosta stranki reševali vprašanja plačila terjatve, katere obstoj je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo, pa, upoštevajoč vloženo tožbo, niti ni relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku, zato v tem delu zaslišanje ni potrebno. Ni pa priče toženec predlagal v potrditev trditev, da je prevoz organizirala in plačala družba S., d. o. o., kot trdi v pritožbi. Zato je dokazni predlog v tem delu nedovoljena pritožbena novota, ki se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upošteva. Na opustitve zaslišanj prič, ki jih je predlagala nasprotna stranka (oziroma v splošnem na postopkovne kršitve v škodo nasprotne stranke), pa se pritožnik v pritožbenem postopku ne more sklicevati.³

12. Na podlagi vsega navedenega višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je na podlagi vseh pravno relevantnih dejstev tožbeni zahtevek utemeljen.

13. Ker se glede stroškov postopka toženec pritožuje le v posledici odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na siceršnje razloge svoje odločitve soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka.

14. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi predloženega stroškovnika in Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 1.125 točk za pritožbo po tar. št. 18/1, 21,25 točk materialnih stroškov po 11. členu OT, skupno 1.146,25 točk. Drugih oziroma višjih priglašenih stroškov višje sodišče ni priznalo, saj zanje ni podlage v OT. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžan toženec tožeči stranki povrniti 839,06 EUR stroškov pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 54/2016 z dne 28. 3. 2018.
³ Zobec, J., v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, 2009, str. 266.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 59/2021
• VSL Sodba II Cpg 318/2022
• VSL Sodba I Cpg 52/2022