VSL Sklep II Ip 2079/2019

Jedro

Ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti o dolžnikovem ugovoru, češ da je upnik podal delni umik predloga za izvršbo, ki bi ga podal tudi, če dolžnik ugovora ne bi vložil. Glede na to, da je dolžnik ugovor po izteku roka vložil pred upnikovim delnim umikom predloga za izvršbo, to, da je sodišče prve stopnje izvršbo delno ustavilo na podlagi ugoditve dolžnikovemu ugovoru, ni nepravilno.

Če je dolžnik terjatev prerekal le deloma, bi bilo ugovorne stroške treba odmeriti glede na omejeno in ne celotno vrednost spornega predmeta.

Na relativno zastaranje je lahko vplivala tudi sprožitev predmetnega postopka sodne izvršbe oziroma procesna dejanja, usmerjena v izterjavo terjatve v tem postopku, o katerih je bil dolžnik obveščen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep se razveljavi v tistem delu 1. točke izreka, v katerem je ugodeno ugovoru glede zneska 1.850,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2008 do plačila ter v 2. (pravilno 3.) točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem se pritožba zavrne in sklep v nerazveljavljenem delu 1. točke izreka potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru po izteku roka z dne 5. 1. 2018 delno ugodi in se izvršba ustavi za glavnico v znesku 12.265,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka sklepa), v neugodenem delu ugovor po izteku roka zavrnilo (2. točka izreka sklepa) in odločilo, da mora upnica dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti nadaljnje stroške izvršilnega postopka v znesku 607,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (2. točka, pravilno 3. točka izreka sklepa).

2. Zoper 1. in 3. točko izreka se po Državnem odvetništvu RS pravočasno pritožuje upnica. Navaja, da je sodišče napačno odločalo o ugovoru, namesto, da bi odločilo o predlogu za utesnitev, ki ga je upnica podala v odgovor na ugovor. Sodišče je delno ustavitev izvršbe pripisalo uspehu dolžnikovega ugovora, namesto, da bi odločilo o upničinem umiku. Posledično je tudi odločitev o ugovornih stroških napačna. Dolžnikov ugovor za delno ustavitev izvršbe ni bil potreben, saj je upnica podala delni umik in bi ga podala tudi, če dolžnik ne bi vložil ugovora. Sicer pa se upnica ne strinja, da je dolžnik z ugovorom uspel v pretežnem delu, saj je izvršilni postopek v teku za glavnico 62.789,71 EUR, dolžnikovemu ugovoru pa je bilo ugodeno za glavnico 12.265,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (20% uspeh). Upnica tudi nasprotuje ustavitvi izvršbe za glavnico v znesku 1.850,92 EUR in pripadajoče zamudne obresti, navedeno pod 11. alinejo 1. točke izreka izpodbijanega sklepa. Navedena terjatev ni relativno zastarala, saj je bilo relativno zastaranje pretrgano 31. 5. 2013, absolutno pa sklepom o izvršbi v tej izvršilni zadevi v zvezi s sklepom z dne 27. 9. 2016. Sklep o izvršbi je namreč postal pravnomočen še pred absolutnim zastaranjem terjatve. Z dovolitvijo izvršbe je bil pretrgan tek zastaranja na podlagi 126.a člena ZDavP-2. Sicer pa je upnica že pojasnila in izkazala, da je bil dolžniku vročen izvršilni naslov pod zap. št. 29. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Neutemeljeno upnica uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti o dolžnikovem ugovoru, češ da je sama podala delni umik predloga za izvršbo, ki bi ga podala tudi, če dolžnik ugovora ne bi vložil. Glede na to, da je dolžnik ugovor po izteku roka vložil pred upničinim delnim umikom predloga za izvršbo, to, da je sodišče prve stopnje izvršbo delno ustavilo na podlagi ugoditve dolžnikovemu ugovoru, ni nepravilno. Pritožba v tem delu tako ni utemeljena.

6. Nadalje višje sodišče ugotavlja, da je sklep v 3. točki izreka (napačno označena kot 2. točka izreka) obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je podano nasprotje v razlogih oziroma le-ti niso razumljivi. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da je dolžnik z ugovorom uspel v pretežnem delu, kar pomeni, da je štelo, da dolžnik upnikove terjatve ni izpodbijal v celoti, hkrati pa je nagrado za dolžnikove ugovorne stroške priznalo glede na celotno vrednost spornega predmeta 62.789,71 EUR. Pri tem sodišče prve stopnje niti ni pojasnilo, zakaj je po eni strani menilo, da dolžnik upnikove terjatve ni izpodbijal v celoti oziroma pretežnem delu, zlasti glede na uvodno ugovorno navedbo, da je izvršba dovoljena le še glede izterjave glavnice v višini 114,84 EUR. Če bi dolžnik terjatev prerekal le deloma, pa bi bilo ugovorne stroške treba odmeriti glede na omejeno in ne celotno vrednost spornega predmeta. Glede na povedano višje sodišče odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne more preizkusiti.

7. Utemeljeno pa upnica smiselno uveljavlja tudi, da je sodišče prve stopnje prenagljeno zaključilo, da je zastarala upnikova terjatev pod zaporedno št. 29 seznama izvršilnih naslovov. Na relativno zastaranje je lahko namreč vplivala tudi sprožitev predmetnega postopka sodne izvršbe oziroma procesna dejanja, usmerjena v izterjavo terjatve v tem postopku, o katerih je bil dolžnik obveščen. Vpliva konkretnega izvršilnega postopka na relativno zastaranje sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo, kar ob navedenem pravilnem materialno pravnem izhodišču pomeni nepopolno presojo relativnega zastaranja. Relevantni podatki so podani v samem spisu. Omenjene presoje višje sodišče ne more opraviti kot prvo. Ker mora na zastaranje davčne obveznosti sodišče paziti po uradni dolžnosti, in sicer tudi na absolutno zastaranje, pa višje sodišče še pripominja, da je pravilno upničino materialnopravno stališče, da davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha tudi v primeru, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko, pridobljeno v istem izvršilnem postopku kot je tisti, v katerem je upnica pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložila predlog za izvršbo na nepremičnino (predmetni izvršilni postopek). ZDavP-2 v 126.a členu namreč ne določa, da mora biti zavarovanje pridobljeno pred sprožitvijo takega izvršilnega postopka. Ker seznam izvršilnih naslovov v konkretnem primeru vsebuje potrdilo o izvršljivosti, pa je do morebitne odprave le-tega izvršilno sodišče nanj vezano in niti ne more presojati izvršljivosti posameznih izvršilnih naslovov iz seznama.

8. Po povedanem je bilo pritožbi treba ugoditi glede ugoditve ugovoru za znesek 1.850,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2008 do plačila ter glede 3. (napačno označeno s številko 2.) točke izreka sklepa in sklep v tem delu razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sicer pa pritožba ni utemeljena in višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je v preostalem zavrnilo in sklep v nerazveljavljenem delu 1. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Ip 299/2011
• Sodba IV Ips 88/2011
• UPRS Sodba II U 214/2019-24