VSL Sodba II Cp 1652/2019

Jedro

Samo stvarna pravica je lahko podlaga za trajno, neomejeno, "v neskončnost trajajočo" uporabo tuje stvari.

Stvarna služnost je ustanovljena v korist določene nepremičnine (gospodujoče zemljišče), izvršuje pa se na drugem zemljišču (služeče zemljišče). Vsaka stvarna služnost izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, ta namen pa je v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini. Če v pogodbi o "služnostni pravici" sploh ni opredeljeno gospodujoče zemljišče, taka pogodba ne more ustanavljati stvarne služnosti, ampak kvečjemu osebno.

Pogodbo, ki dovoljuje drugi stranki postavitev križa na zemljišču prve stranke, brez ustanovitve stvarne pravice ali opredelitve trajanja uporabe tuje stvari, je mogoče opredeliti kot prekarij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da: odstrani 15-metrski križ, ki stoji na parc. št. 1 k.o. ...; vzpostavi stanje, kot je bilo pred postavitvijo križa, in ji prepovedalo nadaljnje vznemirjanje lastninske pravice tožečih strank s postavitvijo križa ali druge stvari, ki bi neupravičeno obremenjevala lastninsko pravico tožečih strank (I. točka izreka); v presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izreka, ni izpodbijana) in toženki naložilo plačilo stroškov postopka (III. točka). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da križ, ki ga je toženka postavila na zemljišču tožnikov, stoji tam brez pravne podlage, zato imata tožnika kot lastnika zemljišča pravico zahtevati njegovo odstranitev.

2. Zoper zanjo neugodni del sodbe (I. in III. točko izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navaja, da sodišče ni ugotovilo materialne podlage, saj je dilema, ali gre za reivindikacijsko tožbo po 92. členu Stvarnopravnega zakonika¹ ali pa za negatorno tožbo po 99. členu SPZ. Toženka je križ postavila s soglasjem takratnega lastnika Š. K., ki je bil tudi pobudnik postavitve in je vseskozi aktivno sodeloval pri postavitvi križa na sedanjem mestu in tudi pri slovesnosti blagoslovitve križa. Sodišče je zmotno presodilo izpovedbe tožnikov in župana ... ter izpovedbe strank pristransko ocenilo. Tožnika ne moreta od leta 2007 nasprotovati postavljenemu križu, saj ne moreta enostransko spremeniti dogovora toženke in Š. K. Za zaključke sodišča o prekariju ne govori noben dokaz in tudi tožnika tega nista zatrjevala. Ker sta Š. K. in toženka sklenila pogodbo, ni mogoče govoriti o prekarističnem razmerju. Postavitev križa je bila v javnem interesu.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in argumentirano prerekala pritožbene navedbe, predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Najprej pritožbeno sodišče odgovarja na navedbe o materialnopravni podlagi odločitve. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je primer res "meji" med reivindikacijo po 92. členu SPZ in negatorno tožbo po 99. členu SPZ, vendar natančna opredelitev, za katero vrsto tožbe gre, v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistvena pravna posledica obeh podlag je enaka: tisti, ki je nekaj storil ali še vedno počne na stvari, ki je v lasti druge osebe (tožnika), mora s tem prenehati, moteče stvari odstraniti in prenehati z neupravičenim poseganjem v lastnino tožnika.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tega pritožba obrazloženo ne izpodbija, da je toženka v letu 2000 na parc. št. 1 k.o. .... postavila okoli 15 metrov visok križ. Nadalje je ugotovilo, da je bil že pred tem pri pokopališču, na parc. št. 2 k.o. ..., postavljen drug, manjši križ (ki ni predmet te pravde), in nadalje, da je bil na neki drugi lokaciji leta 1936 postavljen t.i. evharistični križ (o katerem govori pogodba z dne 21. 3. 2000 v prilogi B2), ki pa je bil leta 1945 porušen. Sporni križ ne stoji na isti lokaciji kot križ iz leta 1936.

7. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in sistematično ter skrbno obrazložilo (7. do 16. točka obrazložitve), da toženka ni uspela dokazati (pravzaprav niti na trditveni ravni utemeljiti), da bi imela lastninsko pravico na zemljišču, kjer stoji sporni križ; tega tudi pritožba obrazloženo ne izpodbija. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženka in Š. K., pravni prednik tožnikov, dne 21. 3. 2000 sklenila pogodbo, naslovljeno »pogodba o služnostni pravici« (priloga B2), in tudi, da je sporni križ na parceli 1 k.o. .... toženka v letu 2000 postavila v soglasju s takratnim lastnikom te parcele Š. K. (20. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Zato so neutemeljena in nepotrebna obširna pritožbena izvajanja, da naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede dovoljenja Š. K. za postavitev križa; da je imela toženka pravno podlago za postavitev; da sodišče ni upoštevalo izpovedbe D. F., da je bil križ soglasno postavljen itd. Te pritožbene navedbe pravzaprav zatrjujejo isto, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje: da je toženka križ postavila z dovoljenjem lastnika zemljišča in zato pri postavitvi ni ravnala protipravno (primerjaj 35. in 36. točko obrazložitve). Graja ugotovljenega dejanskega stanja je torej neutemeljena, pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

8. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zmotno pritožbeno naziranje, da naj bi dovoljenje za postavitev, ki ga je dal toženki Š. K., dajalo toženki upravičenje, da ima postavljen križ na zemljišču tožnikov neomejeno dolgo, torej trajno. Pritožba večkrat ponovi, da je z dovoljenjem Š. K. pridobila pravico postavitve in vzdrževanja križa, vendar ne uspe pojasniti, za kakšno pravico naj bi sploh šlo. Pravica je nedoločen in vseobsežen pravni pojem, ki zajema tako pravice materialnega kot procesnega prava, osebnostne, premoženjske in druge pravice. Oseba, ki zatrjuje, da je upravičena trajno uporabljati tujo stvar, se ne more le pavšalno sklicevati na nekakšno nedefinirano »pravico,« temveč mora, če je ta uporaba sporna, povedati, kakšno oziroma katero pravico ima. Tudi pritožbeno sklicevanje, da je toženka na podlagi "dogovora o prenosu materialnopravnega upravičenja na delu stavbišča, kjer stoji križ, na sedanji mikrolokaciji pridobila lastninskopravno upravičenje …," je vsebinsko prazno, saj ne pojasni, katero pravico naj bi toženka s to pogodbo pridobila. Če je toženka menila, da je pridobila kako drugo stvarno ali obligacijsko pravico, bi morala to konkretno zatrjevati, vključno z vsemi elementi takega razmerja. Iz trditev, ki jih je na prvi stopnji oblikovala toženka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sporno razmerje možno opredeliti kot prekarij.

9. Toženka si tudi zmotno razlaga institut materialnega procesnega vodstva, ko navaja, da je breme ugotavljanja pravnega posla in pravne podlage na strani sodišča. Res je na sodišču breme ugotavljanja vrste pravnega posla in pravne podlage, vendar je na stranki breme postavitve trditev, na podlagi katerih se lahko sodišče opredeli do vsebine in vrste pravnega posla. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno procesno vodstvo opravilo, saj iz zapisnika z dne 13. 12. 2018 izhajajo številni in podrobni pozivi toženki. Če toženka nanje ni zmogla ustrezno odgovoriti in kljub opozorilom sodišča oblikovati ustreznih trditev, je breme tega v celoti na njej. Materialno procesno vodstvo ne more in ne sme iti tako daleč (ker bi se s tem kršilo načelo nepristranskosti sodišča), da bi sodišče namesto stranke oblikovalo ustrezne trditve, ki bi stranki morda pomagale v postopku.

10. Podlago za uporabo tuje stvari lahko dajejo stvarne ali obligacijske pravice. Za stvarne pravice je značilno, da je njihovo število omejeno na tiste, ki so v zakonu izrecno določene (načelo numerus clausus, primerjaj 2. člen SPZ), medtem ko število in vrsta obligacijskih pravic z zakonom nista omejena in se stranki v okviru pogodbene svobode ter prostega urejanja obligacijskih razmerij lahko dogovorita karkoli, kar ne nasprotuje prisilnim predpisom (primerjaj 2. in 3. člen Obligacijskega zakonika²).

11. Podlaga za trajno, neomejeno, »v neskončnost trajajočo« uporabo tuje stvari je lahko samo stvarna pravica. Taka vseobsegajoča in trajna raba tuje stvari lastninska upravičenja lastnika stvari popolnoma izvotli, tako da mu ostane le gola lastnina (nuda proprietas), praktično vsa upravičenja in koristi od stvari pa preidejo na uporabnika, ki ni lastnik stvari. Pri obligacijskih pravicah, ki dajejo nekomu upravičenje uporabe tuje stvari, ne poznamo trajnih (ad infinitum trajajočih) pogodbenih razmerij; obligacijska razmerja, sklenjena za nedoločen čas (npr. najemno ali zakupno pogodbo za nedoločen čas), je vselej mogoče odpovedati (primerjaj npr. 614. do 616. člen OZ). Ob upoštevanju ugotovitev (več o tem še v nadaljevanju), da toženka ni pridobila nobene stvarne pravice, ki bi jo (edina) opravičevala do trajne rabe oziroma uživanja zemljišča tožečih strank, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je upravičenje toženke za postavitev križa (temelječe na dovoljenju Š. K.) mogoče okvalificirati le kot prekarij.

12. Sodišče prve stopnje je vsa zgoraj navedena stališča upoštevalo in pravilno obrazložilo (36. točka) ter se tudi pravilno sklicevalo na razloge sodbe VSRS II Ips 311/2016 z dne 26. 7. 2017, ki je obravnavala podoben primer. Toženka s temi argumenti sodišča prve stopnje, ki se opirajo na argumente Vrhovnega sodišča, sploh obrazloženo ne polemizira, tako da je pritožbena teza, da ni mogoče govoriti o prekarističnem razmerju, zgolj navržena trditev. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje ugotovitvam in razlogom sodišča prve stopnje v 26. točki obrazložitve, da toženka ni izkazala nobene stvarne pravice (ne lastninske ne služnosti), ki bi ji dajala pravico imeti križ na zemljišču tožečih strank, prav tako pa ni niti zatrjevala niti izkazala obligacijskega (npr. najemnega) razmerja. Zato je dvostranski dogovor, sklenjen s Š. K., mogoče okvalificirati kot prekarij, katerega ena osnovnih značilnosti je, da traja do preklica. Torej lahko lastnika (v tem primeru tožnika) prekaristki (v tem primeru toženki) prekarij kadarkoli prekličeta in v posledici tudi zahtevata odstranitev prekaristično postavljenega križa.

13. Glede pravne podlage za postavitev križa na zemljišču tožnikov se je toženka v odgovoru na tožbo in nadalje sklicevala tako na lastninsko pravico kot na služnost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugovor, da naj bi toženka priposestvovala lastninsko pravico na spornem delu tožnikovih nepremičnin, povsem pravilno zavrnilo in teh obširnih in sistematičnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba sploh ne izpodbija z nobenim konkretiziranim argumentom. Pritožbene navedbe, da naj bi toženka na podlagi pogodbe s Š. K. "pridobila lastninsko upravičenje" (ni jasno, ali ima s tem toženka v mislih lastninsko pravico ali kaj drugega), so nejasne in nekonkretizirane. Nadalje je toženka navajala tudi, da naj bi pridobila služnostno pravico do postavitve in vzdrževanja križa na tožnikovih parcelah, pri čemer se je sklicevala tako na pogodbo z dne 21. 3. 2000 kot tudi na priposestvovanje stvarne služnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in skrbno obrazložilo (30. do 34. točka obrazložitve), da toženka stvarne služnosti ni priposestvovala, služnost pa tudi ni vpisana v zemljiško knjigo, torej je toženka nima. Tudi teh razlogov pritožba konkretizirano obrazloženo sploh ne napada.

14. Pritožbeno sodišče pa v zvezi z zatrjevano pogodbeno podlago toženkine uporabe spornega zemljišča ugotavlja tudi, da "pogodba o služnostni pravici", na katero se sklicuje toženka (priloga B2), sploh ne izpolnjuje pogojev za ustanovitev stvarne služnosti. Stvarna služnost (tako "prava" kot neprava stvarna služnost po 226. členu SPZ) je ustanovljena v korist določene nepremičnine (gospodujoče zemljišče), izvršuje pa se na drugem zemljišču (služeče zemljišče; primerjaj 213. člen SPZ). Vsaka stvarna služnost izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, ta namen pa je v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini (načelo servitus fundo utilis esse debet).³ V pogodbi z dne 21. 3. 2000 sploh ni opredeljeno gospodujoče zemljišče. Zato pogodba z dne 21. 3. 2000 (če pustimo ob strani vprašanje, na katero parcelo se sploh nanaša, in pomanjkanje intabulacijske klavzule), sploh ne more ustanavljati stvarne služnosti (niti prave niti neprave), saj ne vsebuje ene od bistvenih sestavin vsake pogodbe o stvarni služnosti (opredelitve gospodujočega zemljišča). Torej bi lahko bila to kvečjemu pogodba o ustanovitvi osebne služnosti. Ker osebnih služnosti ni mogoče priposestvovati (primerjaj 211., 233. in 246. člen SPZ) in ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženkina (domnevna) služnost ni vknjižena, je jasno, da toženka te (domnevne) služnosti ni pridobila, ne glede na to, koliko let je brez nasprotovanja uporabljala parcelo tožnikov.

15. Glede na vse povedano se izkaže za pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka s pogodbo s Š. K. pridobila le prekarij, ki pa sta ga tožnika preklicala že v letu 2007, ko sta začela nasprotovati obstoju križa na spornem mestu. Bistvena značilnost prekarija je, da lahko prekarist stvar uporablja brezplačno, vendar le do preklica; lastnik lahko prekarij kadarkoli prekliče. Zato je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ugodi odstranitvenemu in restitucijskemu zahtevku.

16. Neutemeljeno je tudi toženkino sklicevanje na domnevni javni interes za postavitev križa. Če toženka meni, da je postavitev v javnem interesu, bi morala kot oseba javnega prava izpeljati ustrezni razlastitveni postopek, kot ga sodna praksa terja v primerih gradenj, ki so nedvomno v javnem interesu (npr. ceste, daljnovodi).⁴

17. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da ugotovitve informacijskega pooblaščenca ne upoštevajo prave volje in konkludentnih dejanj strank. Sodišče je v zvezi z informacijskim pooblaščencem zapisalo le (zadnji odstavek 24. točke obrazložitve), da je le-ta ugotovil, da toženka ne razpolaga s pogodbo o služnosti za parcelo št. 1; tega dejstva (da nima pogodbe, ki bi se glasila na to parcelo), toženka niti ne izpodbija, odločba informacijskega pooblaščenca pa nič ne govori o pogodbeni volji strank. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja še, da so ti razlogi sodišča prve stopnje le obrobni in nikakor ne nosilni; nosilna je ugotovitev, da toženka ni izkazala nobene stvarne ali obligacijske pravice, ki bi jo upravičevala do uporabe parcele tožnikov, temveč le prekarij. Nepomembna je tudi pritožbena navedba, da tožnika nista navedla, da bi kdo drug kot toženka vzdrževal in čistil križ, saj to vprašanje (kdo je križ čistil in vzdrževal) glede na zgoraj povedano ni pomembno.

18. Pritožba se sklicuje tudi na kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku⁵, vendar teh kršitev niti smiselno ne opredeli oziroma obrazloži. Pritožbeno sodišče takih kršitev v izpodbijani sodbi ni našlo. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker toženka ni uspela s pritožbo, odgovor na pritožbo pa je bil potreben zaradi zagotovitve pravice tožnikov do izjave v postopku, je dolžna povrniti slednjima stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo (375 točk ali 225,00 EUR), 2 % materialnih stroškov (4,50 EUR) in 22 % DDV na odvetniške storitve (50,49 EUR).

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.
² Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
³ Primerjaj M. Juhart, komentar 213. člena SPZ v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 881.
⁴ Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča U-I-224/00 z dne 19. 10. 2000 in sodbo VSRS II Ips 212/2013 z dne 18. 9. 2014.
⁵ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 628/2013
• VSK sklep Cp 1214/2008
• Sodba II Ips 461/2005