VSL Sodba I Cp 2120/2019

Jedro

Po prehodni določbi 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določbe tega zakona. Ta kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ). To pa ne pomeni, da se je zato priposestvovalna doba iztekla že v letu 1993, ampak to, da se je iztekla z uveljavitvijo SPZ. Drugačno stališče bi pomenilo retroaktivno uporabo določb SPZ, ki pa je ta ni predvidel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Toženca sta se na podlagi izročilne pogodbe, sklenjene v letu 1983, 10. 2. 1987 vpisala v zemljiško knjigo kot (so)lastnika parcele 1600/4 k. o.1 X. Tožnik, ki je zakoniti in oporočni dedič izročevalke² in prejšnje lastnice te parcele, trdi, da je vknjižba neveljavna, saj navedena nepremičnina ni bila predmet izročilne pogodbe. S tožbo zato zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju o zahtevku vsebinsko odločalo³ in ga zavrnilo. Ugotovilo je, da sta bila toženca pri parceli 1600/4 sicer res napačno vknjižena, saj ta parcela ni bila predmet izročilne pogodbe z dne 16. 2. 1983, vendar pa sta lastninsko pravico na njej priposestvovala. Tožnik je zato možnost vložitve izbrisne tožbe izgubil.

3. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očita, da je pomanjkljivo ocenilo izpovedbi prič I. S. in J. B. Dele njunih izpovedb, ki jih povzema, je spregledalo in jih ni ocenilo. Sklicevanje sodišča na zaključene pravdne postopke zavrača, saj meni, da s tem sporom oziroma posestjo tožencev na parceli 1600/4 nimajo nobene povezave. Vztraja, da je bila pok. M. B. vse do smrti prepričana, da je parcela njena last in je toženca opozarjala, da ta parcela ni njuna. Ne drži, da v izročilni pogodbi parcela pomotoma ni bila navedena. Zanjo so pogodbeniki dobro vedeli, saj sta jo starša pravdnih strank pridobila v posest že v letu 1964, odločba, na podlagi katere je izročevalka postala njena lastnica, pa je bila izdana le nekaj mesecev po sklenitvi pogodbe. Če bi jo izročevalka imela namen prepustiti prevzemnikoma, bi jo navedla v pogodbi. Tako je bila navedena tudi parcela 1593/1, glede katere zemljiškoknjižno stanje prav tako ni bilo urejeno. Opozarja tudi na z. k. dovolilo, ki se niti opisno ne nanaša na sporno parcelo. Toženca sta zato na nedovoljen in nezakonit način, brez sodelovanja lastnice, dosegla vpis v zemljiško knjigo. Vse navedeno kaže, da nista bila dobroverna. Nerazumljivo je, zakaj sodišče ne verjame, da je pok. M. B. hotela parcelo dati tožniku, saj sta to povedali I. S. in J. B. ter tožnik. Ne strinja se z razlogi, ki jih je sodišče navedlo in ponuja svoje. Sodišče je ravnalo nepravilno, ko ni upoštevalo zapisov pokojne M. B. Navedel je, kako je do zapisov prišel. Če za pisma ni vedel, jih ni mogel predložiti. Dobrovernost se domneva, a jo je tožniku uspelo izpodbiti. Priposestvovalna doba s prehodno določbo ni bila skrajšana in ni mogla izteči že v letu 1993.

Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Sodišče je tožencema priznalo strošek dveh končnih poročil, kar je v nasprotju z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), saj je ta strošek zajet v strošku za sestavo vloge. Oprava te storitve ni dokazana. Ker je tožnik s svojo prvo pritožbo uspel, bi mu moralo sodišče stroške zanjo priznati.

4. Toženca sta na pritožbo odgovorila. Menita, da vknjižba lastninske pravice ni bila nepravilna, vztrajata tudi, da je bil zemljiškoknjižni sklep vročen izročevalki. Pritožbo sicer označujeta za neutemeljeno in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške.

5. Tožnik je vložil še repliko na odgovor, ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj ZPP nadaljnjih vlog v pritožbenem postopku ne predvideva.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo s strani tožnika predloženih pisanj pok. M. B. (prilogi A10 in A11). Predložil jih je namreč šele v ponovljenem sojenju, za pozno predložitev pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni navedel opravičljivega razloga. Njegovi navedbi, da je zapise našel po naključju, ni mogoče slediti že zato, ker gre za zapise, ki jih je, kot je sam navedel, pok. M. B. pošiljala njemu osebno. Zanje je torej nedvomno vedel in bi jih ob ustrezni skrbnosti zato lahko pravočasno poiskal in predložil. Poleg tega iz ugotovitve sodišča prve stopnje, ki v pritožbi ni izpodbijana, izhaja, da je te zapise predložil že v pravdni zadevi istega sodišča P 29/2010, v kateri je nastopal kot stranka in je zato imel možnost, da jih (pravočasno) pridobi tudi iz tega spisa.

8. Pritožbeno sodišče glede na navedbe tožencev v odgovoru na pritožbo najprej pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila sporna vknjižba (s katero je bila v korist tožencev vknjižena lastninska pravica pri parceli 1600/4), dovoljena z vsebino, ki ne izhaja iz vsebine izročilne pogodbe z dne 16. 2. 1983 in se zato vknjižba ne bi smela opraviti. Zgolj zapis, da „izročevalca prevzemnikoma izročata vse svoje kjerkoli ležeče premoženje, bodisi, da je v pogodbi izrecno navedeno ali pa zgolj pomotoma izpuščeno“, ne zadostuje, ampak bi morala biti parcela v pogodbi ustrezno identificirana. Toženca brez podlage v izvedenem dokaznem postopku vztrajata tudi pri trditvi, da je bil sklep o vknjižbi izročevalki vročen. Tega ne dokazujejo ne listine, ki jih je sodišče prve stopnje pridobilo iz zemljiške knjige (priloga C1), ne drugi izvedeni dokazi. O tem, da bi izročevalka odpravo (neveljavne) vknjižbe lahko dosegla v zemljiškoknjižnem postopku, zato ni mogoče govoriti. Ne glede na to, da gre v konkretnem primeru poleg materialnopravne⁴ tudi za formalno neveljavnost vknjižbe (glej prvo točko prvega odstavka 148. člena ZZK-1), je sodišče prve stopnje tožniku kot pravnemu nasledniku izročevalke zato utemeljeno priznalo pravico do izbrisne tožbe.

9. Ne glede na ugotovitev, da je bila lastninska pravica pok. izročevalke z izpodbijano vknjižbo kršena, pa je odločitev o zavrnitvi zahtevka vseeno pravilna. Toženca sta namreč tudi po mnenju pritožbenega sodišča dokazala, da sta lastninsko pravico na parceli 1600/4 pridobila s priposestvovanjem. Ker sta jo toženca pridobila, jo je tožnik kot dedič izročevalke izgubil, s tem pa je izgubil tudi možnost njenega varstva z izbrisno tožbo.

10. V zvezi s priposestvovanjem se bo pritožbeno sodišče najprej opredelilo do v pritožbi vsebovanega očitka glede priposestvovalne dobe in njenega izteka. V letu 1983, ko je po trditvah tožencev začela teči priposestvovalna doba, je veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Po njegovih določbah (glej 28. člen) je t. i. izredno priposestvovanje (na podlagi dobroverne posesti), ki je relevantno za konkretni primer, nastopilo po poteku 20-tih let. Priposestvovalna doba se zato do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) dne 1. 1. 2003 še ni iztekla. Po prehodni določbi 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določbe tega zakona. Ta kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ). To pa ne pomeni (kot je zmotno pojasnilo sodišče prve stopnje), da se je zato priposestvovalna doba iztekla že v letu 1993, ampak to, da se je iztekla z uveljavitvijo SPZ.⁵ Drugačno stališče bi pomenilo retroaktivno uporabo določb SPZ, ki pa je ta ni predvidel. Kot bo razvidno iz razlogov v nadaljevanju, pa opisana zmotna uporaba materialnega prava ni vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve.

11. Kot je obrazloženo že v izpodbijani sodbi, glede na trditveno podlago tožencev in dejanske ugotovitve sodišča o začetku teka priposestvovalne dobe, pravno podlago za odločitev predstavlja 28. člen ZTLR. Le-ta je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem (med drugim) v 4. odstavku določal, da dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, le-to pridobi po preteku 20-tih let.⁶ Posest je bila dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Da je posest dobroverna, se domneva (3. odstavek 72. člena ZTLR).

12. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta toženca po sklenitvi izročilne pogodbe v letu 1983, sporno nepremičnino prevzela v posest in to posest ves čas izvršujeta. V nasprotju s prepričanjem pritožnika namreč meni, da dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati površnosti in selektivnosti. Razlogi, zakaj pričama I. S. in J. B. ni v celoti sledilo, so res skopi, a vendarle kažejo, da sodišče prav stopnje izpovedb v teh delih⁷ ni spregledalo in jih je ocenilo. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja. Obe zgoraj navedeni priči sta potrdili, da je prvi toženec na sporni nepremičnini sekal. Drži sicer, da sta povedali tudi to, da je bila izročevalka tista, ki je nepremičnino uživala do smrti, a se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je glede na zavezo, ki sta jo toženca prevzela z izročilno pogodbo, zelo malo verjetno, da bi se s sečnjo za potrebe kurjave sama ukvarjala. O izvrševanju posesti je izpovedal tudi prvi toženec. Da sta toženca imela posest, pa nenazadnje izhaja tudi iz ugotovitve, da se je izročevalka, kot sta obe priči izpovedali, njuni posesti upirala.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da je bila posest sporne nepremičnine dobroverna. Dobroverna posest se, kot je že bilo že opozorjeno, po 72. členu ZTLR domneva. Dokazno breme, da ta domneva ni resnična, je bilo na pritožniku, ki pa ga tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogel. Ker se z razlogi, ki jih je o tem navedlo že sodišče prve stopnje, strinja, jih ne bo ponavljalo, ampak bo v nadaljevanju odgovorilo le na tisto, kar pritožnik v pritožbi posebej izpostavlja.

14. Eden od ključnih pritožbenih argumentov tožnika za trditev, da posest tožencev ni bila dobroverna, je vsebina izročilne pogodbe. Tožnik vztraja, da sta toženca vedela, da jima sporna nepremičnina ni bila izročena in da ni bila pomotoma izpuščena, saj (za razliko od parcele 1593/1 - za katero zemljiškoknjižno stanje v času sklenitve pogodbe prav tako ni bilo urejeno) v pogodbi ni bila izrecno navedena, čeprav so zanjo pogodbene stranke vedele (izročevalka jo je dobila v arondacijskem postopku že leta 1964). Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v to, da so pogodbene stranke vedele, da je (tudi) sporna parcela last izročevalke. Če so to vedele za parcelo 1593/1, ki je bila pridobljena v istem arondacijskem postopku, so vedele tudi za parcelo 1600/4. Vendar pa to dejstvo in dejstvo, da parcela 1600/4 (za razliko od parcele 1593/1) v pogodbi ni bila izrecno navedena, dobrovernosti tožencev ne izključuje. Tožnik namreč spregleda, da sta izročevalca tožencema, upoštevajoč zapis v točki I pogodbe, izročila vse svoje nepremičnine, razen parcele 1593/1. Parcela 1593/1 je zato, za razliko od parcele 1600/4, morala biti posebej navedena. In če bi držala trditev tožnika, da (tudi) parcele 1600/4 izročevalka ni želela izročiti tožencema (ker jo je namenila tožniku), bi tudi ta morala biti v pogodbi navedena kot iz izročitve izvzeta nepremičnina⁸. Ker ni bila, sta toženca, ob upoštevanju pogodbenega zapisa, utemeljeno verjela, da jima je bila skupaj z drugimi nepremičninami izročena tudi ta, v pogodbi sicer ne posebej identificirana parcela. Svoje (sicer zmotno) prepričanje sta s prevzemom posesti, ureditvijo zemljiškoknjižnega stanja in končno tudi vpisom v zemljiško knjigo, le še utrdila. Okoliščina, da zemljiškoknjižni sklep izročevalki ni bil vročen, na to ne vpliva, saj je bilo (pravilno) vročanje v pristojnosti zemljiškoknjižnega sodišča in ne predlagateljev. Poleg tega je iz zemljiškoknjižnega predloga (priloga C1) razvidno, da sta toženca (kot predlagatelja vpisa) izročevalko (kot takratno zemljiškoknjižno lastnico) navedla kot udeleženko postopka oziroma osebo, ki jo je treba o vpisu obvestiti. To pa nasprotuje pritožbeni trditvi, da sta toženca vpis želela doseči mimo nje. Dejstvo, da sta vpis v zemljiško knjigo predlagala in izročevalko navedla kot osebo, ki jo je o vpisu treba obvestiti, zato le še dodatno kaže, da sta bila prepričana, da jima vsebina pogodbe za vpis njune lastninske pravice daje podlago.

15. Pritožnik nadalje opozarja na to, da je izročevalka nasprotovala posesti tožencev. To sicer drži, vendar pa je tako nasprotovanje lahko posledica sporov, do katerih je prišlo med njo in tožencema pri izvrševanju njunih obveznosti po izročilni pogodbi. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, je izročevalka v sodnem postopku (P 134/90) iz tega razloga poskušala doseči celo razvezo pogodbe. Ne glede na to pa izročevalkino nasprotovanje posesti tožencev, tudi če je imelo podlago v njenem prepričanju, da je parcela 1600/4 še vedno njena, še ne pomeni, da sta to verjela ali vsaj dopuščala tudi toženca, saj sta bila nenazadnje onadva v zemljiški knjigi vpisana kot lastnika. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v ugotovitev, da tožnik, ki je bil izročevalkin oporočni dedič, vse do poziva z dne 25. 9. 2017, tožencema lastninske pravice ni oporekal. V kolikor bi držalo nasprotno, bi to zagotovo izpostavil v pravdnih zadevah P 35/2011 in P 29/2010. V prvo navedeni zadevi je namreč prvi toženec od tožnika zahteval, da preneha s poseganjem v parcelo 1600/4 in je bilo vprašanje, kdo je njen lastnik, odločilno za presojo aktivne stvarne legitimacije; v drugi pa je tožnik od prvega toženca zahteval odškodnino, ker je slednji, ko je na parceli 1600/4 gradil cesto, posegel tudi v tožnikovo parcelo 1593/1. V kolikor tožencema na parceli 1600/4 ne bi priznaval lastninske pravice in bi menil, da je kot dedič izročevalke sam njen lastnik, bi bilo življenjsko logično, da bi zahteval odškodnino tudi (oziroma predvsem) zaradi posega v to parcelo.

16. Ker sta bila po povedanem izpolnjena oba zakonska pogoja za t. i. izredno priposestvovanje, pri čemer se je 20-letna priposestvovalna doba zaradi prehodne določbe 269. člena SPZ iztekla z njegovo uveljavitvijo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta lastnika sporne nepremičnine toženca. To pa je razlog, da zahtevku tožnika ni bilo mogoče ugoditi.

17. Pravilna je tudi stroškovna odločitev. Ker sta bili v tej zadevi izdani dve sodbi, je sodišče prve stopnje tožencema utemeljeno priznalo nagrado za dve končni poročili. Tudi ne drži, da bi bili le-ti zajeti v nagradi za sestavo vlog, saj končno poročilo ni nekaj, kar bi bilo namenjeno sestavi morebitne vloge, ampak sledi sodbi in je namenjeno obveščanju stranke. Da je pooblaščenec o prejemu in vsebini sodbe svoji stranki obvestil, pa ne more biti dvoma. Tožnik je s pritožbo zoper prvo odločitev v tem postopku res uspel, a to ne pomeni, da je upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Le-ti so zaradi razveljavitve prvotne odločitve postali del pravdnih stroškov, pravica do njihovega povračila pa je odvisna od končnega uspeha strank (glej 154. člen ZPP). Ker je bil tožnikov zahtevek zavrnjen, do njihovega povračila ni upravičen.

18. Pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Ker sta toženca v odgovoru le ponavljala svoja že pred tem predstavljena stališča, pritožbeno sodišče njun odgovor ocenjuje za nepotreben, posledično pa kot nepotrebne tudi stroške, ki so jima z njim nastali (155. člen ZPP). Pravdni stranki sta zato dolžni nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče v nadaljevanju izpušča navedbo katastrske občine, saj se vse parcele, ki bodo omenjene, nahajajo v isti katastrski občini.
² V izročilni pogodbi z dne 16. 2. 1983 sta kot izročevalca nastopala J. B. in M. B. Ker pa je bila lastnica parcele 1600/4 le M. B., pritožbeno sodišče v nadaljevanju kot izročevalko omenja le njo.
³ S tem je sledilo stališču pritožbenega sodišča, da ni podlage za uporabo Zakona o zemljiških knjigah, ki je za vložitev tožbe določal prekluzivni rok petih let (glej sklep I Cp 2093/2018 z dne 27. 2. 2019).
⁴ Glej N. Plavšak, R. Vrenčur: Lastninska pravica in etažna lastnina, Planet GV, 2019, poglavje Izbrisna tožba.
⁵ Glej M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 1046; tako tudi odločba VSL II Cp 546/2013.
⁶ ZTLR je sicer poznal tudi t. i. redno priposestvovanje, pri katerem je dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari pridobil na njej lastninsko pravico po preteku 10-tih let.
⁷ Gre za dela njunih izpovedb, v katerih sta potrdili, da je posest na sporni nepremičnini do svoje smrti izvrševala izročevalka.
⁸ Ker je nista, to kaže, da sta želela, da deli usodo vseh ostalih nepremičnin. Zato ni prepričljiva niti trditev tožnika, da je izročevalka s sporno nepremičnino razpolagala v njegovo korist z oporoko. Upoštevajoč okoliščine konkretnega primera je tudi po presoji pritožbenega sodišča veliko bolj verjetno, da je izročevalka v oporoki „nepremično imetje“ omenila zaradi pred tem vložene tožbe za razvezo izročilne pogodbe.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 839/2015
• VSL sodba I Cp 1112/2015
• Sodba II Ips 723/2006