VSL Sodba in sklep I Cp 1807/2019

Jedro

Tožeča stranka ni dokazala, da je dvajset let uporabljala pot v širšem obsegu, kot je to priznala tožena stranka in kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato ne more uspeti s tožbo na ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje z motornimi vozili v širšem obsegu.

Izrek

I. Pritožba proti sodbi se zavrne kot neutemeljena in se potrdi v izpodbijanem (zavrnilnem delu) sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba proti sklepu o začasni odredbi (III. točka izreka) se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je terjala ugotovitev, da za potrebe gospodujočih zemljišč v solasti tožnikov na nepremičninah v solasti tožencev in v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z motornimi vozili v širini 3,50 m, po že obstoječi asfaltirani dovozni poti, pri čemer trasa poti na služečem zemljišču poteka s parcele 1 na parcelo 2 po asfaltirani poti in nato poteka v levem zavoju, ob liniji, kjer se stara asfaltirana podlaga stika z novejšo asfaltirano podlago, nato ob liniji, kjer se stara asfaltirana podlaga stika z novejšo asfaltirano podlago, nato ob robniku dvorišča parc. št. 2 in nato na parc. št. 1, vse k.o. ... Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V celoti je zavrnilo zahtevek za prenehanje vznemirjanja služnostne pravice. S sklepom je odločilo o ugovoru tožene stranke proti izdani začasni odredbi z dne 24. 7. 2015, sklep o začasni odredbi razveljavilo in predlog za izdajo zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Tožeča stranka je vložila dve pritožbi; prvo proti sodbi, drugo proti sklepu. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava glede priposestvovanja. Pravni predniki so sporno pot uporabljali vse od leta 1976 in 1994 leta je prišlo do sporazumne prestavitve trase že obstoječe služnostne poti. Zato zmotno meni sodišče, da je 2. 7. 2014, ko naj bi se tožena stranka uprla izvrševanju služnosti, do priposestvovanja nove trase še ni prišlo. Tožeča stranka je služnost priposestvovala že pred 2. 7. 2014. Pot iz leta 1994 je ustrezala prvotni poti iz leta 1976 in je bila celo izboljšana z asfaltom. Premik poti v letu 1974 in asfaltiranje ne more biti razlog, da tožniki že pridobljene služnosti ne bi pridobili v celotnem obsegu. S sporazumno prestavitvijo poti ni prišlo do prekinitve prvotne služnosti. 1994 leta so se dogovorili, da se dostopna pot uredi v skladu z lokacijsko dokumentacijo in lokacijskim dovoljenjem ter odločbo Skupščine občine Š. Če bi prišlo v letu 1994 do premikov poti, s katerim se prvotožena ne bi strinjala, bi do spora glede služnosti prišlo že prej. Tako pa se je po prestavitvi in asfaltiranju poti mirno nadaljevala dalje. Toženi stranki sta sosedi in to že dvajset let in ne bi mogla spregledati uporabe poti. Ne drži trditev toženih strank, da če bi tožeča stranka dobila zahtevano služnost v celoti, bi ji ostalo le nekaj kvadratnih metrov funkcionalnega dvorišča. Toženima strankama bi ostalo še 86 m2 asfaltiranega dvorišča. Premiki poti v naravi zaradi dozidave hiše, ne vplivajo na stvarno pravico služnosti. Gre za isto stvarno pravico, ki se je izvrševala na drugačen način. To je treba vrednotiti skozi 219. člen SPZ. Med staro in novo traso služnostne poti je obstajala kontinuiteta pri izvrševanju identične vsebine, za identični namen in z identičnimi sredstvi le po drugi trasi. Nova trasa je bila tako sporazumno prestavljena leta 1994. Pri tem našteva nekaj odločb višjih sodišč in odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 310/2015. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je želela urediti kletni jašek na vzhodnem delu svoje stanovanjske stavbe in po pridobitvi dokumentacije je prišel strokovnjak s podjetja T. Ta je ocenil, da je pred izvedbo del v zvezi z gradnjo jaška, treba odstraniti obstoječo škarpo in razširiti obstoječo prvotno dovozno pot, saj je le na ta način mogoče dostopati s tovornimi vozili, kar je bilo potrebno za izgradnjo jaška. Zato je prvi tožnik v maju 1994 podrl staro škarpo in hotel dovoz urediti po lokacijskem načrtu. Prvi tožnik in prvotoženi sta se dogovorila, do kje se bo izkopalo, urejeno pot po razširjenem dvorišču pa da bosta uporabljala oba. Prvi tožnik je plačal celotni odkop zemljišča za izgradnjo nove škarpe na parceli prvega toženca in vsa potrebna dela pri asfaltiranju spornega dela dvorišča na razširjenem platoju, ker je ta del zemljišča nameraval uporabljati. S tem se je toženec strinjal. Dvorišče je bilo tako na današnjo širino razširjeno najkasneje v juniju 1994, saj so pričeli z izgradnjo kletnega jaška leta 1994. Predložili so pogodbo o izvedbi del z dne 7. 6. 1994. Škarpa je morala biti podrta in dvorišče razširjeno pred začetkom izvedbe del in v letu 1994 je bil plačan tudi celoten avans po pogodbi. Zato asfaltiranje služnostne poti ni bistveno, saj je služnost obstajala že pred tem. Uporaba služnostne poti v današnjem obsegu po razširjeni trasi se je torej pričela najkasneje v juniju 1994 in z razširitvijo je bil omogočen normalen dostop vsem vozilom do parcele. Izkop je bil narejen v enem dnevu. Nato so pričeli odkop za kletni jašek v površini današnje garaže. To je v svojem pričanju potrdila M. K. in J. K. Predračun za asfaltiranje je bil izdan 3. 8. 1994, kar ne bi bilo mogoče, če ne bi bil pred tem dokončan kletni jašek in nova škarpa. Pot se je torej uporabljala in stvarna služnost izvrševala najmanj od leta 1997 dalje in tudi po prestavitvi in asfaltiranju se je mirno izvrševala. Ovire v obliki cvetličnih lončkov in parkiranja vozil pa je pomenilo nedovoljen poseg v služnostno pot. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

3. V pritožbi proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru, razveljavilo sklep o izdani začasni odredbi in predlog zavrnilo, vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka je predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Že Ustavno sodišče je z odločbo Up 275/97 opozorilo, da je treba upoštevati, da gre lahko za nevarnost, da sodne odločbe ne mogoče izvršiti in da med sodnim postopkom pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. Gre za ureditev začasnega stanja do pravnomočne sodne odločbe. Sodišče je ugovoru tožene stranke ugodilo, ker naj tožeča stranka ne bi izkazala pogoja verjetnosti obstoja terjatve in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Pri regulacijski začasni odredbi obstoja terjatve ni potrebno izkazovati. Zato je z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je izkazala, da lahko nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, zaradi česar bi sodno varstvo bilo brez pomena. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede priposestvovanja. Nato pritožba ponavlja razloge kot v pritožbi proti sodbi in dokazuje, da je tožeča stranka pridobila služnost že prej, oziroma pravni prednik že od leta 1997 dalje. Gre za iste razloge kot pri pritožbi zoper sodbo.

4. Na vročeno pritožbo je tožena stranka dala enotni odgovor na obe pritožbi. Predlaga zavrnitev obeh pritožb.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sodbi:

6. Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je tožeča stranka imela dovozno pot. Tožena stranka je priznala, da je tožeča stranka priposestvovala dovozno pot, vendar največ do širine 3,5 m. Sporno je bilo, ali je tožeča stranka izvrševala vožnje in s tem priposestvovala služnost v širšem obsegu, obseg je tožeča stranka začrtala v modificiranem tožbenem zahtevku v vlogi z dne 5. 4. 2018 (list. št. 24). Sporno med strankama je tudi bilo, ali je tožeča stranka priposestvovala stvarno služnost hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili, vred s tovornjaki in težjo mehanizacijo. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo na določbo 269. člena SPZ, 217. člena SPZ in glede na prehodne določbe na 54. člen ZTLR, ki je zahteval dvajsetletno priposestvovalno dobo.

7. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožeča stranka ni priposestvovala poti v širšem obsegu, kot je opisano v izpodbijani sodbi v točki I. Pri tem se je oprlo na ogled na kraju samem, na skice (priloga A50, B44 – B47) in na zaslišanje pravdnih strank. Na ogledu je sodišče ugotovilo, da je škarpa, ki je bila odstranjena v letu 1994, potekala v loku po parceli tožeče stranke vse do sedaj obstoječe širine dvorišča (točka 7 obrazložitve). Iz skic izhaja, da je to 3,5 m, kar je pokazal tudi toženec. Teh ugotovitev ogleda tožeča stranka ne graja. Sodišče je na ogledu nadalje ugotovilo, da se je škarpa nižala od višine 20 do 25 cm, enako tudi brežina vhodno od škarpe, vse pretežno na parceli tožene stranke 989/1. Sodišče je primerjalo skice v prilogi A50 in skice poteka vtoževane služnosti iz dopolnitve tožbe z dne 5. 4. 2016 in ugotovilo, da se do odstranitve "stare škarpe" ter brežine in utrditve zemljišča, služnost v zatrjevanem obsegu v naravi niti ni mogla izvajati oziroma se je izvajala le v obsegu, kot je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodišče je tudi pravilno ocenilo dokaz z zaslišanjem tožnice, ki je povedala, da so do asfaltiranja dostopali do hiše na drugačen način, da je bilo potrebno večkrat pred zavojem avto ustaviti ter nato z večkratnim speljevanjem naprej in nazaj nadaljevati z vožnjo na njihovo dvorišče. To potrjuje tudi trditev tožene stranke, da so tovorna vozila z njihovega dvorišča odpeljala z vzvratno vožnjo do javne ceste, večkrat pa tudi vzvratno pred hišo tožene stranke, tam vozilo poravnala ter z vožnjo naprej odpeljala do javne ceste. Nekajkrat pa so z dovoljenjem tožene stranke odpeljali preko njihovega dvorišča in se na zahodni strani tega dvorišča priključili na drugo javno pot. To je potrdil tudi tožnik. Povedal je, da so tovorna vozila, ki so dostavljala kurilno olje, niso vedno pripeljala vse do njihovega dvorišča, ampak so se ustavila na prvi tretjini sporne trase poti. Ni priznal, kar trdi tožena, da so za to vsakič imeli dovoljenje; priznal je le, da so enkrat vprašali toženo stranko. Tožena stranka pa je povedala, da ni bilo dogovora v zvezi z vožnjami tovornih vozil in da je načelno soglašal, da tovorna vozila zaradi prostorskih omejitev, vozijo tudi po njegovem dvorišču, torej, da je bilo potrebno njegovo soglasje. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je tožeča stranka priposestvovala stvarno služnost hoje in vožnje z motornimi vozili v obsegu, opisanem v izreku sodbe pod I. točko.

8. Pravilno pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek (širšo pot in vožnje z vsemi vozili, zlasti tovornjaki in težjimi vozili). Tožeča stranka ni dokazala, da bi dvajset let uporabljala pot s tako širino, kot jo vtožuje, in to z vsemi motornimi vozili. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je do takšne možne širine poti, kot jo želi tožeča stranka, prišlo s posegi in prestavitvijo poti v letu 1994, vendar, da tožeča stranka po tej širši poti ni dokazala priposestvovanja v roku dvajset let in z vsemi vozili. Tožena stranka je dokazala, da pred deli v letu 1994, pot ni bila tako široka, da bi sploh lahko tožeča stranka po pravnem predniku priposestvovala tako široko pot, kot jo vtožuje. Po delih v letu 1994, ko je prišlo do prestavitve poti, pa tožeča stranka ni dokazala, da je bila sedaj širša pot brez ovir uporabljena dvajset let in to z vsemi motornimi vozili.

9. Tožeča stranka je trdila, da je bila širina poti ves čas ista, da so jo uporabljali že pravni predniki od 1977 leta dalje in da je v letu 1994 ta pot bila le prestavljena oziroma soglasno asfaltirana in da je večino stroškov plačal tožnik. Vendar je dokazni postopek pokazal, da ni mogla biti prestavljena pot po dosedanji trasi, ker ta širina, kot jo zahteva tožeča stranka, v stari izvedbi poti, sploh ni obstajala (ugotovitve sodišča prve stopnje pod točko 7 obrazložitve). To pomeni, da ni šlo za prestavitev stare poti v takem obsegu, kot jo zatrjuje tožeča stranka. Tožena stranka je priznala in tudi sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je bila asfaltirana in izdelana ter nato uporabljena pot v širini, kot izhaja iz točke I izreka. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi uporabljala širšo pot, ki bi jo lahko izvajala tožeča stranka, če bi preteklo dvajset let po opravljenih delih v letih 1994. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je le prišlo do prestavitve stare "širše poti" na novo traso, ki je tudi "širša". Med staro in novo traso služnostne poti tako ni obstajala kontinuiteta pri izvrševanju vsebine oziroma zlasti ne širine in vrste vozil. Tožena stranka je tudi dokazala, da so vožnje s tovornimi vozili bile možne le na način in z manevri, ki jih je pisala tožeča stranka in da je tožena stranka to tudi izrecno dovoljevala. Ni pa to bila prosta uporaba služnostne poti v širšem obsegu z vsemi motornimi vozili.

10. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je vsaj od 1994 dalje poteklo dvajset let nemotene uporabe. Vendar je treba odgovoriti tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in dokazni oceni ni kaj dodati, da tožeča stranka ni uporabljala širše poti, kot je opredeljena v točki I izreka sodbe. Nedvomno je vozila po poti do svoje hiše, saj sicer ne bi mogla domov. Sporno pa je, po kakšni širini in s kakšnimi vozili ima neovirano pot. Tudi če držijo trditve pritožnikov, da so pričeli z deli na premaknjeni poti prej, kot je trdila tožena stranka in da bi od pričetka del preteklo dvajset let, je treba odgovoriti, da tožeča stranka ni dokazala želene širine poti in vožnje brez vsakokratnih dovoljenj s tovornimi vozili. Tožena stranka pa je priznala, da ima tožeča stranka služnost v obsegu, kot izhaja iz točke I izreka in to z motornimi vozili, ne pa s tovornimi. Vendar je treba pritožnikom odgovoriti, da v tem postopku niso dokazali, da bi neovirano vozili s tovornimi vozili po poti dvajset let. Če pa ne bodo imeli dostopa do svoje hiše za dostavo npr. kurilnega olja, bodo morali uporabiti drugi ustrezni postopek. V konkretni pravdi pa zatrjujejo kot pravno podlago za pridobitev služnosti hoje in voženj priposestvovanje. Pri tem pravnem naslovu pa sodišče ugotavlja obseg, namen in izvrševanje hoje in vožnje v ustreznem obdobju in ne ugotavlja, kaj bi tožeča stran rabila za npr. dostavo kurilnega olja. To se ugotavlja v drugem postopku. Zato so pravno nepomembne navedbe, ki jih pritožniki ponavljajo v pritožbi in se pri tem sklicujejo na ustrezno sodno prakso. Tožniki niso dokazali uporabe poti v tako širokem območju in tudi niso dokazali dogovora, da bi šlo za širše območje oziroma cesto, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Nenazadnje je tožena stranka propadla v pravdi, ko je zatrjevala obstoj dogovora (v ožjem obsegu, kot ga želi tožeča stranka). Vendar to pomeni, da nobena stranka ni dokazala, kaj sta se točno stranki dogovorili, ko sta šli v prestavitev poti oziroma izgradnjo nove škarpe in asfaltiranje poti in dela zemljišča. Zato je moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje oziroma, kako je tožeča stranka vozila vsa ta leta in s kakšnimi vozili.

11. Pritožba nadalje navaja, da se je uporaba služnostne poti po razširjeni trasi začela v juniju 1994 in je tako bilo omogočeno dostopati z vsemi vozili do parcele tožečih strank. Vendar teh trditev ni dokazala, za težka vozila pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka to sproti odobrila. Pritožba natančno analizira potek izgradnje nove škarpe in asfaltiranja. Vendar so vse te navedbe in analize zaslišanja prič v zvezi s pričetkom gradnje prestavljanja cest nepomembne, saj je odločilno, v kakšnem obsegu je tožeča stranka uporabljala pot oziroma vozila in s kakšnimi vozili. Nato pritožba preskakuje na čas od leta 1977 dalje. To bi bilo pomembno, če bi tožeča stranka uspela dokazati, da je njihova pravna prednica in nato tožeča stranka uporabljala širšo pot in jo v tem obsegu priposestvovala. Vendar kaj takega po ugotovitvah sodišča prve stopnje sploh ni bilo možno oziroma širša pot prej niti ni bila fizično možna. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in razlogi niso v nasprotju. Zato niso podane smiselno očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da so v letu 1994 zgradili novo, širšo pot in da ima uporaba te poti podlago v dogovoru. Trditvena podlaga tožeče stranke je, da je priposestvovala pod od 1977 dalje in se je ta pot v letu 1994 le prestavila (list. št. 1-4). Vendar je sodišče pravilno ugotovilo, da tudi ta prestavitev ni bila izvajana v širšem obsegu, ampak le v širini kot izhaja iz izreka pod točko I.

O pritožbi proti sklepu

12. V izogib ponavljanju se glede materialnopravnega stališča za uveljavljeno terjatev tožeče stranke, pritožbeno sodišče sklicuje na del obrazložitve, ki se nanaša na pravico do stvarne služnosti. Ker je tožeča stranka dokazala in je sodišče prve stopnje to na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, tožeča stranka lahko vozi v obsegu, v katerem je v pravdi uspela pod točko I izreka, tudi mimo parkiranega osebnega vozila in postavljenih cvetličnih lončkov, kar je postavila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili lončki in vozilo postavljeni znotraj parcele 2, a izven služnostne poti. Sodišče je o tem zaslišalo pravdni stranki in opravilo ogled na kraju samem. Zato je zmotna pritožbena navedba, da je treba izdati regulacijsko začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, ker je bilo v trenutku odločanja zadosti trditev (da bi bila tedaj podana verjetnost), da tožeča stranka ne more voziti po zatrjevani služnostni poti. V nadaljevanju postopka pa je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka po zatrjevanem obsegu lahko uporabljala tudi po postavitvi zatrjevanih ovir. Sodišče prve stopnje pravilno odgovarja (točka 13), da tožeča stranka ni dokazala vznemirjanja oziroma motilnih dejanj pri izvrševanju služnosti, saj je bila ovira postavljena tako, da je tožeča stranka lahko še zmeraj vozila na način, kot je sedaj uspela pod točko I izreka. Zato je bil zavrnjen zahtevek na prepoved vznemirjenja ves čas pravde možen in zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugovoru ugodilo, izdano začasno odredbo razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pri tem se je pravilno oprlo na 272. člen ZIZ. Zmotno ponavlja pritožba, da se je trasa služnostne poti nekoliko spremenila, da pa je tožeča stranka v širšem obsegu uporabljala pot dvajset let in zato naj bi jo priposestvovala v širšem obsegu, kot je v pravdi uspela. Po eni strani graja ugotovitev sodišča, da širše poti ni bilo mogoče uporabljati prej, kot je bila z deli v letu 1994 narejena. Po drugi strani pa priznava, da je bilo v postopku za pripravo menjave jaška ugotovljeno po naročilih podjetja T., da je treba odstraniti obstoječo škarpo in razširita obstoječo dovozno pot. Vse to pove, da širša pot v obsegu, ki jo zatrjuje tožeča stranka, sploh ni obstajala do junija 1994, vendar tožeča stranka ni dokazala, da bi jo uporabljala v širšem obsegu, kot je to v izreku pod točko I.

13. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo trebi obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 365. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbama ni uspela, odgovori tožene stranke pa niso pripomogli k rešitvi te zadeve.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2345/2017
• VSL sodba I Cp 3139/2010
• VSL sodba II Cp 3597/2010