VSL Sklep II Ip 1828/2019

Jedro

Glede ugovora je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo o njem že pravnomočno odločeno, in sicer se je s sklepom z dne 17. 9. 2018 štel za umaknjenega, glede vložene tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe pa je ugotovilo, da je bila vložena že pred začetkom tega izvršilnega postopka, zaradi česar niso izpolnjeni zakonski pogoji za njeno dovoljenost po 59. členu ZIZ, tudi sicer pa je v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa Okrajno sodišče v Ljubljani v pravdnem postopku P 620/2018 s sklepom z dne 18. 9. 2018 tožbo dolžnice že zavrglo.

V konkretnem primeru ne gre za izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve, zato dolžničinega predloga za odlog izvršbe ni mogoče presojati po določbah četrtega do šestega odstavka 71. člena ZIZ, ki urejajo odlog izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom.

Res je v 78. členu Ustave RS zapisano, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, vendar pa to še ne pomeni, da je dolžničina pravica do stanovanja absolutna. Treba jo je namreč pretehtati tudi v razmerju s pravicami upnika, ob tem pa upoštevati, da upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, kar pomeni, da je bila njegova terjatev ugotovljena v predhodnem pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe z dne 25. 7. 2018.

2. Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnica in navaja, da se nahaja v izjemni situaciji, saj je delovni invalid, medicinska sestra z zlomljeno hrbtenico, razmajanimi vijaki v petem ledvenem vretencu in nima drugega doma. Meni, da bi morala biti oproščena plačila sodnih taks. Navaja, da so njene človekove pravice in temeljne svoboščine v razmerju do upnika v absolutni prednosti in se jih mora obravnavati po določilih ustavnega in mednarodnega prava, ki zavezuje Republiko Slovenijo. Pravico do stanovanja ji jamči mednarodni pakt, ki pa je nad nacionalnim pravom. MOL kot upnik nima ustavnih človekovih pravic, zato ni prav nobene ustavnopravne podlage za zavrnitev tožbe za nedopustnost stanovanjske izvršbe, ki je bila podana pravočasno in pravilno. Zoper sklep bo na Ustavno sodišče podala zahtevo za oceno ustavnosti. Dejstvo je, da je bil izvršilni naslov pridobljen s kaznivimi dejanji pristranskega sojenja, ki jih sankcionira kazenski zakonik in je dolžnost sodišča, da o tem obvesti pristojne organe. Sporno je tudi vprašanje, kdo izkazuje upravičen pravni interes upnika v tej zadevi, saj je v sklepu naveden kot upnik Javni stanovanjski sklad MOL, v prejšnjih postopkih pa je dokazala, zakaj ta ne more biti upnik, saj ni niti lastnik stanovanja, niti ni bil tožnik v pravdi, zato je sklep nezakonit in protiustaven.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovoril upnik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. V skladu s prvim odstavkom 71. člena ZIZ lahko sodišče na dolžnikov predlog v primerih, ki so našteti v 1. do 11. točki, popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Za odlog izvršbe morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja: eden od primerov navedenih v 1. do 11. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ in s stopnjo verjetnosti izkazana nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, ki je večja od škode, ki lahko zaradi odloga nastane upniku.

7. V konkretnem primeru je dolžnica predlog za odlog izvršbe utemeljevala z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi in tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe, kar sta primera iz 6. in 11. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Glede ugovora je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo o njem že pravnomočno odločeno, in sicer se je s sklepom z dne 17. 9. 2018 štel za umaknjenega, glede vložene tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe pa je ugotovilo, da je bila vložena že pred začetkom tega izvršilnega postopka, zaradi česar niso izpolnjeni zakonski pogoji za njeno dovoljenost po 59. členu ZIZ, tudi sicer pa je v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa Okrajno sodišče v Ljubljani v pravdnem postopku P 620/2018 s sklepom z dne 18. 9. 2018 tožbo dolžnice že zavrglo. Teh ugotovitev dolžnica v pritožbi ne izpodbija. Ob pojasnjenem tako tudi po presoji pritožbenega sodišča nista izpolnjena pogoja iz 6. in 11. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, drugih primerov iz prvega odstavka 71. člena ZIZ pa dolžnica ni zatrjevala. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen objektivni pogoj, ki je eden od dveh kumulativno predpisanih pogojev za odlog izvršbe, je zato pravilen, posledično pa se sodišču prve stopnje ni bilo treba spuščati v presojo obstoja drugega pogoja, to je verjetno izkazanega nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode (subjektivni pogoj).

8. Sodišče prve stopnje je predlog za odlog izvršbe presojalo tudi na podlagi drugega odstavka 71. člena ZIZ, ki določa, da sme sodišče na predlog dolžnika izvršbo odložiti tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. Pravilno je ugotovilo, da dolžnica ni zatrjevala nobenega razloga, ki bi ji zaradi izjemne, kratkotrajne situacije začasno onemogočal izpolnitev obveznosti. Dolžnica v pritožbi sicer navaja, da ne drži, da ni v izjemni situaciji, saj je delovni invalid, medicinska sestra z zlomljeno hrbtenico, razmajanimi vijaki v petem ledvenem vretencu in nima drugega doma. Vendar pa teh navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj predstavljajo nedopustne pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnica jih namreč prvič navaja šele v obravnavani pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer so te trditve pomanjkljive ter v celoti dokazno nepodprte. Glede pritožbene navedbe, da dolžnica nima drugega doma, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v konkretnem primeru ne gre za izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve, zato dolžničinega predloga za odlog izvršbe ni mogoče presojati po določbah četrtega do šestega odstavka 71. člena ZIZ, ki urejajo odlog izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom.

9. Pritožbene navedbe o izpolnjevanju pogojev za oprostitev plačila sodnih taks niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve o predlogu za odlog izvršbe, kljub temu pritožbeno sodišče pripominja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je bila dolžnica s sklepom z dne 27. 9. 2019 oproščena plačila sodnih taks od 31. 3. 2019 dalje.

10. Dolžnica v pritožbi uveljavlja, da so njene človekove pravice in temeljne svoboščine v razmerju do upnika v absolutni prednosti, da se jih mora obravnavati po določilih ustavnega in mednarodnega prava, ki zavezuje Republiko Slovenijo ter da ji pravico do stanovanja jamči mednarodni pakt, ki je nad nacionalnim pravom. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da drži, da je v 78. členu Ustave RS zapisano, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, vendar pa to še ne pomeni, da je dolžničina pravica do stanovanja absolutna. Treba jo je namreč pretehtati tudi v razmerju s pravicami upnika, ob tem pa upoštevati, da upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, kar pomeni, da je bila njegova terjatev ugotovljena v predhodnem pravdnem postopku. V skladu z načelom stroge formalne legalitete, ki je uzakonjeno v 17. členu ZIZ, pa je sodišče v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov in je dolžno le prisilno izvršiti obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, ki je dolžnik ni izpolnil prostovoljno, pri tem pa v sam izvršilni naslov ne sme posegati in tudi ne sme presojati njegove pravilnosti, veljavnosti in vsebine, nenazadnje inštrumentarij izvršilnega postopka temu niti ni namenjen. Ob pojasnjenem se kot pravno nepomembne izkažejo vse pritožbene navedbe v zvezi s postopkom, v katerem je bil izdan izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila dovoljena ta izvršba. Enako velja za pritožbene navedbe glede odločitve o vloženi tožbi zaradi nedopustnosti izvršbe, saj pravilnost oziroma ustavnost te odločitve ni in ne more biti predmet presoje tega postopka, zato se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na upnikovo aktivno legitimacijo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dolžnica z njimi v tej fazi postopka ne more uspeti, saj je bilo o upravičenosti upnika, da zoper dolžnico predlaga izvršbo na izpraznitev in izročitev nepremičnine, že odločeno s sklepom o izvršbi z dne 26. 2. 2018, ki je postal pravnomočen 6. 10. 2018.

12. Ker je glede na vse pojasnjeno izpodbijana odločitev pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Ip 236/2021
• VSL Sklep II Ip 78/2021
• VSC Sklep I Ip 382/2021