VSL sklep Cst 532/2019

Jedro

Sanacija družbe je stvar njenih družbenikov in uprave, sodišče pa nima pristojnosti, da bi izvajalo sanacijo družbe. Za to bi moral poskrbeti pritožnik sam, in to že takrat, ko je do insolventnosti prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, (2.) za upravitelja imenovalo E. B., (3.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki opravlja upravitelj naloge in pristojnosti upravitelja, ter (4.) odločilo o izplačilih iz proračuna sodišča.

2. Družbenik je v pritožbi navedel, da je predlog za stečaj družbe podala družbenica družbe, ki je tudi sicer v osebnem stečaju, na pobudo njenega stečajnega upravitelja, ki pa je s to pobudo deloval v nasprotju s splošnimi načeli insolvenčnega prava. Po uvedbi stečajnega postopka se kreditodajalec S. in glavni upnik nikakor ne bo mogel v celoti poplačati iz ločitvenih terjatev v stečaju dolžnika. Po oceni pritožnika se bo banka lahko poplačala le v skromnih 33 % vrednosti neodplačane glavnice in obresti. Brez stečajnega postopka pa obstaja velika verjetnost, da se bo kreditodajalec na podlagi aneksa h kreditni pogodbi poplačal iz bodočega poslovanja družbe ob dodatnem, solidarnem poroštvu obeh družbenikov. Banka sicer aneksa še ni izstavila. Stečaj družbe je tako pomemben le za osebni stečaj družbenice, za družbo pa ji nikoli ni bilo mar. Po preizkusnem obdobju se bo lahko v skladu z zakonom distancirala od morebitnih izvršb poslovne banke, glavne upnice v predlaganem stečaju, ker je tudi ona porok z osebnim premoženjem. Vsi od devetih kreditov pri štirih bankah v skupnem znesku cca 240.000,00 EUR so bili porabljeni za renoviranje in opremo poslovnih prostorov v lasti Občine za bar in restavracijo, torej izključno za opravljanje gostinske dejavnosti predlagateljice stečajnega postopka in njene hčere. Vsi še neodplačani krediti so bili reprogramirani v znesku 142.500,00 EUR v enega pri Banki. Nezdravo jedro gostinske dejavnosti v družbi je družbenik kot tedanji direktor že novembra 2016 izločil iz družbe. Po ureditvi medsebojnih razmerij z Občino in v nadaljevanju izključitvi „diverzantske“ družbenice iz družbe se bo pritožnik v družbi ponovno posvetil primarni dejavnosti na področju nepremičninskega trga in verjetno s poslovnim partnerjem še prevzemu campa na hrvaški rivieri, seveda če mu bo prej uspelo rešiti družbo pred stečajem. To bi mu moralo po načelu subsidiarnosti omogočiti še prvostopno sodišče, pa tega v nobenem od sklepov ni predlagalo. V skladu s tem načelom se stečaj začne in izvede šele potem, ko se preizkusi, ali je mogoče insolventnega dolžnika sanirati in odpraviti vzroke, ki so ga privedli v podjetniško oziroma v poslovno krizo, namen stečajnega prava je iskaje rešitev, s katerimi naj bi se sanirala gospodarska družba, ki ima finančne težave. Predloga za začetek stečajnega postopka pa ni vložil nobeden od upnikov. Družbenica – predlagateljica pa skriva svoje premoženje v svojem osebnem stečaju. Sodišče prve stopnje je ravnalo dokaj površno, saj se ni niti podrobno seznanilo s predloženimi dokaznimi listinami. Dolžniku dolguje Občina manjši znesek 9.594,37 EUR, pri čemer se pritožnik ne strinja s tem, da je bila pogodba sklenjena po izdanem sklepu o začetku stečaja, saj je bil ta sklep v celoti razveljavljen s sklepom višjega sodišča z dne 27. 8. 2019, torej pravnomočnega začetka stečajnega postopka po črki zakona sploh še ni bilo. Stečajni postopek se bo lahko začel šele s pravnomočnim sklepom prvostopenjskega sodišča, če ta ne bo razveljavljen. Res je s sklepanjem teh pogodb nekoliko špekuliral in se ravnal po intuiciji, z izstavitvijo e-računa pa je zaradi previdnosti počakal, saj ni vedel, kaj bi se zgodilo s prilivom na TRR družbe. Že s tem izstavljenim e-računom Občini lahko družba takoj po nakazilu pokrije vse zapadle terjatve iz naslova izvršilnih postopkov. Glavnina občinskega dolga do družbe pa se nanaša na povračilo vložka družbe v nepremičnino v lasti občine v okvirnem znesku 96.406,65 EUR, kar bo aktualno ob sprejemanju proračuna za leto 2020 in bo vsota predmet pogajanj. Tudi dolžnik je bil ujet v začaran krog plačilne nediscipline, prav tako je ostala kopica neplačanih računov gostov iz naslova gostinske dejavnosti, katerim je družbenica in predlagateljica stečaja dajala na up in nikoli izterjala. Sodišče naj družbeniku po načelu subsidiarnosti omogoči saniranje družbe ter nadaljevanja poslovanja družbe.

3. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je predlog za začetek stečajnega postopka vložila družba R. oziroma v njenem imenu zakonita zastopnica A. A., ki je hkrati družbenica družbe v deležu do 18,78 %. Okoliščine, ki jih pritožnik navaja, so za odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka in o dolžnikovi insolventnosti nerelevantne, sodišče pa je pravilno ugotovilo, da je dolžnik insolventen v skladu s 1. točko drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Pritožnik insolventnosti v skladu s tem določilom ne prereka oziroma je ne izpodbija. Pri tem pa ne omenja vseh ostalih upnikov, ki so v stečajni postopek že priglasili terjatve, torej mu dejansko stanje obveznosti družbe sploh ni znano ali pa ga želi zamolčati. Dolžnik je insolventen, in sicer je trajneje nelikviden, česar pritožnik ne izpodbija.

4. Pritožnik je vložil odgovor na vlogo dolžnika, ki pa je višje sodišče ni smelo upoštevati, saj zakon pritožniku ne daje možnosti odgovora na odgovor na pritožbo. Tudi sicer pa ta vloga odločitve višjega sodišča ne bi mogla spremeniti, kar je obrazloženo v nadaljevanju.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom je dala njegova direktorica – zakonita zastopnica A. A. S tem je izkazano, da je predlog za začetek stečajnega postopka vložil dolžnik kot upravičeni predlagatelj v smislu 1. točke 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Njena vloga kot družbenice dolžnika je zato pri presoji dovoljenosti vložitve predloga za začetek stečajnega postopka nepomembna. Prav tako za odločanje niso pomembne navedbe, ki jih pritožnik navaja v zvezi z ravnanjem stečajnega upravitelja v postopku osebnega stečaja nad A. A.

7. Na pravilnost izpodbijanega sklepa prav tako ne morejo vplivati trditve glede vrednosti premoženja in s tem povezani možnosti poplačila upnika. Pritožniku pa višje sodišče še pojasnjuje, da v pritožbi govori o veliki verjetnosti, da se bo kreditodajalec lahko poplačal iz bodočega poslovanja družbe ob dodatnem, solidarnem poroštvu obeh družbenikov, vendar pa družbenica, ki je v postopku osebnega stečaja, solidarnega poroštva za dolžnika niti ne sme dati. O tem, kakšno naj bi bilo sicer poslovanje dolžnika, pa pritožnik ničesar ne navede.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje moralo presojati le insolventnost dolžnika, in sicer v skladu s trditvami, ki so bile podane že v predlogu za začetek stečajnega postopka. Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (v nadaljnjem besedilu trajnejša nelikvidnost), ali postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden (med drugim), če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti (druga alineja 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Pritožnik je navajal, da dolžnik ni insolventen, vendar pa v svojih navedbah v ničemer ni izpodbijal dejstev, ki so pomembna v zvezi s to domnevo, kot mu je pojasnilo že tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pravilen je zaključek, da družbenikove navedbe in predloženi dokazi o dogovarjanju in nameravanem poplačevanju zapadlih obveznosti ne morejo vplivati na zaključek o solventnosti dolžnika. Dokazano je, da sredstva na računih dolžnika ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi in tako stanje na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka traja že več kot 60 dni, česar pritožnik niti ne izpodbija.

9. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo upoštevati načelo subsidiarnosti, pri čemer pritožnik razloži še, da se stečaj začne in izvede šele potem, ko se preizkusi, ali je mogoče insolventnega dolžnika sanirati in odpraviti vzroke, ki so ga privedli v podjetniško oziroma poslovno krizo, namen stečajnega prava pa naj bi bilo iskanje rešitev, s katerimi naj bi se sanirala gospodarska družba, ki ima finančne težave. Sodišče prve stopnje česa takega ni bilo dolžno preizkušati. Sanacija družbe je stvar njenih družbenikov in uprave, sodišče pa nima pristojnosti, da bi izvajalo sanacijo družbe. Za to bi moral poskrbeti pritožnik sam, in to že takrat, ko je do insolventnosti prišlo. Navedbe o osebnem stečaju druge družbenice, ki je za dolžnika predlog tudi vložila, o njenem premoženju in o osebnih odnosih družbenikov za odločanje sodišča niso pravno relevantni (upoštevni), kar je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ta razmerja bo moral pritožnik z A. A. urediti sam, in to ne v stečajnem postopku nad gospodarsko družbo.

10. Prvotni sklep o začetku stečajnega postopka je višje sodišče res razveljavilo, kot sicer pritožnik pravilno navaja. Vendar pa se stečajni postopek začne že z izdajo sklepa sodišča o začetku stečajnega postopka in pritožba ne zadrži izvršitve (drugi odstavek 125. člena ZFPPIPP). Že z izdajo tistega sklepa so prenehala pooblastila dolžnikovih zastopnikov in prokuristov (prvi odstavek 245. člena ZFPPIPP), kar pomeni, da pritožnik ni mogel več sklepati dogovorov in pogodb za stečajnega dolžnika. Tudi če bi sodišče upoštevalo te pogodbe, pa z njimi pritožnik ne bi mogel izkazati, da na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka niso obstajala dejstva, ki tvorijo domnevo iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej o nezmožnosti izvršitve sklepa o izvršbi in da je tako stanje trajalo neprekinjeno zadnjih 60 dni.

11. Iz pritožbenih trditev v zvezi z Občino izhaja, da bo zadeva aktualna ob sprejemanju proračuna za leto 2020, kar bo še predmet pogajanj, torej takega dogovora niti še ni na vidiku, sklenjen pa bo, morda, šele v naslednjem letu.

12. Na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o insolventnosti dolžnika ne morejo vplivati niti trditve pritožnika, da A. A. ni izterjevala terjatev iz naslova neplačanih računov gostov iz naslova gostinske dejavnosti dolžnika. Če take terjatve obstajajo, jih bo seveda stečajni upravitelj v tem postopku izterjal, ponovno pa je poudariti, da medsebojnih razmerij med družbenikoma v tem postopku ni mogoče urejati.

13. Glede dolžnikovih trditev, da naj bi bila pritožba z dne 10. 7. 2019 vložena v imenu dolžnika, kar naj bi izhajalo iz podpisa na tej vlogi, kot tudi iz navedb v sami pritožbi, pa višje sodišče pojasnjuje, da je v skladu s 343. in 344. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, katerega pravila se smiselno uporabljajo tudi v postopkih zaradi insolventnosti po prvem odstavku 121. člena ZFPPIPP, dolžnost razpravljajočega sodnika s sodišča prve stopnje, da že sam preveri dovoljenost pritožbe, če je nedovoljena, pa jo zavrže. Šele, ko ugotovi, da je pritožba pravočasna, popolna in dovoljena, vroči nasprotni stranki pritožbo v odgovor. Pritožba je bila vročena v odgovor predlagatelju, prav tako je bila zadeva predložena v odločanje višjemu sodišču, torej je sodišče prve stopnje v prvotnem pritožbenem postopku očitno ocenilo, da je pritožba dovoljena. Iz tiste pritožbe pa je bilo tudi razvidno, da gre za laično pritožbo. Iz vsebine pritožbe je dovolj jasno razvidno, da jo vlaga družbenik stečajnega dolžnika. V skladu s četrtim odstavkom 234. člena ZFPPIPP ima družbenik legitimacijo za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka. Ker je pomembna vsebina vloge, jo je višje sodišče seveda moralo obravnavati; ob tem jo je tudi podpisal pritožnik, čeprav je navedel, da to dela za R. d. o. o., torej za dolžnika.

14. Pritožba tako ni utemeljena, pritožnik z navedbami o tem, kaj šele bo storil v zvezi z dolžnikom, odločitve ne more spremeniti, razmerja med družbeniki pa bo moral urejati v drugem postopku, ne pa v stečajnem. S svojimi trditvami pa ni uspel izpodbiti domneve o insolventnosti (glede blokade računov), ki je ne v pritožbi ne v svojih vlogah niti ne zanika. Poskusi odprave insolventnosti v tej fazi postopka niso mogoči, sploh pa ne v postopku, ki je bil začet na predlog dolžnika po njegovi zakoniti zastopnici. Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 16/2024
• VSL Sklep Cst 199/2019
• VSL Sklep Cst 56/2023