<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 1344/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1344.2019
Evidenčna številka:VSL00027160
Datum odločbe:18.09.2019
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Matjaž Voglar (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:obvezne sestavine pritožbe - podpis - nepopolna vloga - lastnoročni podpis - pravica do pritožbe - izvirnost podpisa - fotokopija podpisa

Jedro

Podpis tožnikovega pooblaščenca na pritožbi zraven odvetniškega žiga, fotokopiran ali natisnjen (ne pa lastnoročno neposredno na papir zapisan), v dvomu zadošča za popolnost pritožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sodbo z dne 20. 12. 2018, ker ni bila podpisana z izvirnim podpisom tožnika; pritožba je vložena v fotokopiji, kar pa glede na določbo tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravdnem postopku1 ni popolna pritožba.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje z razlago določb o izvirniku podpisa prekomerno poseglo v pravico tožnika do sodnega varstva in pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Pravni pouk sodišča prve stopnje bi moral vsebovati opozorilo, da mora biti podpis pritožnika izviren. 335. člen ZPP izrecno ne zahteva, da mora pritožba vsebovati izvirni podpis.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Relevantno (procesno) dejansko stanje ni sporno in je naslednje: Tožnik (pritožnik) je zoper prvostopenjsko sodbo 19. 2. 2019 vložil pritožbo, ki je bila priporočeno poslana na sodišče (uradni zaznamek na list. št. 85 in pritožbi pripeta ovojnica); pritožbo je vložil po odvetniku B. R. iz Ljubljane. Navedena pritožba ne vsebuje podpisa, ki bi bil "lastnoročno", torej neposredno z roko napisan na pritožbo s strani zakonitega zastopnika tožnika ali odvetnika, temveč je na prvi strani pritožbe žig odvetnika in skrajšani oziroma poenostavljeni podpis (parafa), ki pa ni izvirna, temveč je fotokopirana ali morda skenirana in natisnjena skupaj s pritožbo. Da bi tožnik ali njegov odvetnik lastnoročno, neposredno na izvodu, ki se nahaja v spisu, podpisal pritožbo, se niti ne zatrjuje.

6. Za odločitev o pritožbi je tako bistveno le pravno vprašanje, ali je pritožbo, na kateri podpis vložnika ni zapisan neposredno in lastnoročno, mogoče šteti za popolno pritožbo.

7. Tretji odstavek 105. člena ZPP določa, da mora vložnik vlogo podpisati, razen če to zaradi oblike vloge ni mogoče. Za izviren podpis vložnika se šteje njegov lastnoročni podpis kot tudi elektronski podpis, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu. Nadalje 335. člen ZPP določa, da mora pritožba obsegati navedbo sodbe, izjavo, da se sodbo izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Ni dvoma, da določba tretjega odstavka 105. člena ZPP velja tudi za pritožbe. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je večinsko stališče sodne prakse, da fotokopirani podpis ne zadošča kriterijem iz tretjega odstavka 105. člena ZPP in torej tudi ne kriterijem popolnosti pritožbe.2 Zgolj žig odvetniške pisarne za popolnost pritožbe tudi ne zadošča, saj mora biti poleg žiga (ki niti ni obvezen) predvsem podpis odvetnika.3 Po do sedaj prevladujoči sodni praksi bi bila torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Vendar je v sodni praksi zaslediti tudi posamezna drugačna stališča, tako na primer odločba VSL I Cp 906/2017, na katero se sklicuje tudi pritožnik in v kateri je navedeno, da »bi moral pravni pouk sodišča prve stopnje vsebovati opozorilo oziroma pojasnilo, da mora biti podpis pritožnika izviren, saj je v nasprotnem primeru prekomerno poseženo v pravico stranke do sodnega varstva in v pravico do pritožbe.«

8. V tej zadevi pritožbeno sodišče odstopa od dosedanje pretežne sodne prakse oziroma jo spreminja, ko ugotavlja, da je pritožba z dne 19. 2. 2019 v navedenem primeru zadostila kriterijem popolnosti in bi jo bilo treba zato vsebinsko obravnavati. Za spremembo sodne prakse se je odločilo iz več razlogov. Sodna praksa ni statična in nespremenljiva, temveč gre za živ organizem (v prenesenem pomenu), ki se s potekom časa in z različnimi družbenimi spremembami spreminja in prilagaja, kar nujno vodi do tega, da se lahko določena stališča sodne prakse tudi spremenijo. Že več let je v sodni praksi in pravni teoriji mogoče zaznati trend, da se vse večji poudarek daje varstvu procesnih pravic strank (ki so nekatere varovane tudi na ustavni ravni), v okviru tega pa se večkrat poudarja, da je stranka, kadar je le mogoče, upravičena do vsebinske, meritorne obravnave svojih zahtevkov in pravnih sredstev. Pravila pravdnega postopka niso sama sebi namen, ampak so potrebna toliko, kolikor je to nujno za zagotovitev pravnega varstva.4 Bistvo pravice do pritožbe je meritorna (vsebinska) ocena pravilnosti prvostopenjske oblastne odločitve.5 Zato morajo tudi sodišča težiti k vsebinski obravnavi zahtevkov in navedb strank in se zatekati k procesnim rešitvam (ki ne zagotovijo vsebinskega obravnavanja) zgolj v primerih, ko je to nujno. Mogoče je reči, da je v dvomu (ko tehtamo, ali stranki zagotoviti vsebinsko obravnavo, ali pa to obravnavo odkloniti iz procesnih, formalnih razlogov) bolje in ustavno bolj skladno, da se stranki zagotovi vsebinska obravnava.

9. Tudi pravna teorija se že dalj časa zavzema za to, da se je na načelni ravni treba izogibati pretiranemu formalizmu in, kadar je le mogoče, zagotavljati stranki vsebinsko obravnavo. Dr. Aleš Galič6 na več mestih opozarja, da na načelni ravni nobena omejitev procesnih pravic ne sme prizadeti bistva pravice, imeti mora legitimen namen, omejitev pa ne sme biti nesorazmerna z namenom, ki se ga hoče doseči, sicer gre lahko za nedopustno omejitev pravice do dostopa do sodišča.7 Eden od možnih in ustavno dopustnih namenov je lahko zagotovitev učinkovitega pravnega varstva.8 Vsako procesno predpostavko, ki omejuje možnost sodišča, da v sporu odloči meritorno, je treba šteti za omejitev pravice do sodnega varstva. Ob takšni zakonski omejitvi je treba s testom proporcionalnosti (legitimen namen, nujnost in sorazmernost) presoditi, ali je ustavno sprejemljiva. Zakonodajalec zato pri ureditvi postopka ni neomejen pri določanju procesnih predpostavk, od neobstoja katerih je odvisno, ali bo sodišče v postopku odločilo meritorno.9

10. Nadalje Galič v zvezi s pravico do pritožbe opozarja, da mora biti zagotovljeno, da se to pravno sredstvo učinkovito uveljavi, zato niti zakon, ki neko pravno sredstvo dopušča, niti sodišče, ki ta zakon uporablja, ne smeta postavljati pretežkih formalnih ovir, ki instančnemu sodišču preprečujejo meritoren preizkus.10 Pri zakonskih določbah, ki sodišču omogočajo, da pritožbo zavrže, je treba ugotoviti, ali za to omejitev pravice do pritožbe obstojijo ustavno upravičeni razlogi. Pri pravici do pritožbe je bistvena zagotovitev njene meritorne presoje,11 zato je lahko ustavno sporno, če se s pretiranimi formalnimi pogoji nesorazmerno oteži dostop do instančnega sodišča.12

11. Funkcija podpisa vloge je avtorizacija,13 torej potrditev, da je pritožbo (ali drugo vlogo) resnično napisal tisti, ki je naveden v njenih generalijah.14 V primeru, ko pritožbo vloži odvetnik, te pritožbe praviloma nikoli ne podpiše stranka, temveč jo namesto stranke podpiše odvetnik. Odvetnik se pri vložitvi pritožbe običajno izkaže tudi s svojim žigom, ki je sicer obvezna sestavina odvetniških vlog po 15. členu Zakona o odvetništvu,15 ne pa tudi po ZPP. Pritožbeno sodišče nima pomislekov zoper utrjeno stališče sodne prakse, da le odvetnikov žig brez lastnoročnega podpisa ne izpolnjuje kriterijev popolne pritožbe. Vendar je v obravnavani zadevi dejansko stanje nekoliko drugačno: poleg odvetnikovega žiga sporna pritožba vsebuje tudi odvetnikov podpis, le da ga ni odvetnik lastnoročno napisal na točno to vlogo, temveč je podpis fotokopiran ali morda skeniran in natisnjen. Slednje pa, kljub neizvirnosti podpisa, s precejšnjo verjetnostjo kaže, da je odvetnik pritožbo avtoriziral, torej potrdil, da je on njen sestavljavec.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v primeru fotokopiranega podpisa (še posebej v povezavi z odvetniškim žigom) možnost zlorabe ni večja kot v primeru, če bi bil na pritožbi lastnoročno načečkan nečitljiv podpis (parafa16), kakršne praviloma dajejo odvetniki na vloge poleg žiga; tudi za tako parafo bi bilo mogoče reči, da jo je lahko naredil kdorkoli. V zvezi z avtorizacijsko funkcijo podpisov na vlogah pritožbeno sodišče izpostavlja tudi, da je v okviru testa sorazmernosti (kot del testa, ali je neka omejitev ustavne pravice ustavno dopustna) treba upoštevati tudi stopnjo avtorizacijske zaščite, ki je v določenem primeru potrebna. Ta pa je odvisna od možnosti zlorab in teže posledic v primeru zlorabe. V praksi so zlorabe podpisa na pritožbi (da bi pritožbo v imenu stranke vložila oseba, ki ni stranka oz. odvetnik) zelo redke ali le teoretične. Vložena pritožba stranki ne daje neposredno nobenih materialnih ugodnosti, temveč ji omogoči le to, da se odločba prve stopnje izpostavi meritornemu pritožbenemu preizkusu. V tem se avtorizacijska funkcija lastnoročnega podpisa na pritožbi bistveno razlikuje od npr. podpisov na pogodbah, čekih, zadolžnicah in drugih dokumentih, ki stranki prinašajo neposredno materialno korist, ali podpisov in drugih vrst avtorizacij, ki so potrebne zaradi varnosti (npr. pri vstopu v letalo ali varovani objekt). Hkrati se s tem, ko se v dvomu pritožbo sprejme v obravnavo, nasprotni stranki ne odvzame nobene procesne pravice. Nenazadnje ima sodišče v primeru, če dvomi v pristnost pisnega pooblastila,17 vedno možnost, da zahteva predložitev overjenega pooblastila (tretji odstavek 97. člena ZPP), s čimer je mogoče učinkovito preprečiti tudi morebitne zlorabe z neavtoriziranimi pritožbami.

13. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh izpostavljenih stališč, pravne teorije ter novejših splošnih trendov v teoriji in sodni praksi (dajanje prednosti vsebinskemu odločanju, tako na prvi kot na drugi stopnji, kadar je le mogoče), ugotavlja, da je treba obstoječo pretežno sodno prakso, ki ni dopuščala fotokopiranih podpisov na pritožbah, korigirati tako, da je tak podpis v dvomu treba dopustiti. Glede na razvoj pravne teorije in sodne prakse ni mogoče (več) videti ustavno dopustnega razloga, da ne bi v dvomu dopustili pritožbe, opremljene s fotokopiranim ali skeniranim (namesto neposrednim lastnoročnim) podpisom. Zaradi jasnosti in odgovora na pritožbene navedbe še pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne pridejo v poštev določbe o elektronskem vlaganju (105.b člen ZPP); prvič zato ne, ker je bila konkretna vloga vložena v fizični obliki, drugič pa zato ne, ker se te določbe nanašajo le na vloge, vložene preko informacijskega sistema sodstva (četrti odstavek 105.b člena ZPP), ki v tem trenutku za pravdni postopek še ni vzpostavljen.

14. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP). Stroške je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3, in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
2 Na primer odločbi VSL II Cp 574/2011 in I Cp 2067/2018.
3 Glej na primer sklepe VSL III Ip 1899/2013, I Cp 3930/2011 in VSM II Cp 704/2009.
4 N. Betetto, Vsebinsko odločanje v pravdnem postopku v luči razpravnega načela in prekluzij, Odvetnik št. 61, junij 2013, str. 13-18, s citirano obsežno literaturo in judikaturo.
5 Primerjaj npr. odločbo USRS Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005.
6 A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004.
7 Galič, navedeno delo, stran 46.
8 Galič, stran 70, s citirano nemško ustavnosodno prakso. Ta razlog kot ustavno dopusten sprejema tudi USRS v odločbi U-I-8/10-10 z dne 3. 6. 2010.
9 Galič, stran 139.
10 Galič, stran 390 in opomba št. 1321 na navedeni strani.
11 Galič, stran 393.
12 Galič, stran 394.
13 VSRS sklep II Ips 319/2015 z dne 15. 9. 2016.
14 Prav tam; glej tudi sklep VSL II Cp 698/2018.
15 Uradni list RS, št. 18/93 in nadaljnji.
16 Sodna praksa in pravna teorija sta na splošno popustljivi in strpni, saj parafe, torej nečitljive podpise, na splošno dopuščata (primerjaj J. Zobec, komentar 335. člena ZPP v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, ČZ Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, str. 224).
17 Najpomembnejši dokument, ki v postopku izkazuje upravičenost odvetnika za vlaganje vlog v imenu in za račun stranke, je pooblastilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 105, 335
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 25

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyMzg5