VSL Sodba IV Cp 1156/2019

Jedro

Toženčevi ugovori na mnenji so posplošeni: nobenega konkretnega dejstva, ki bi mnenji izpodbil, ni navajal in nobenega dokaza, ki bi vzbudil dvom v pravilnost mnenj, ni predložil. Glede na to in ob dejstvu, da je izvedenka svoje mnenje strokovno in jasno obrazložila, da je na zaslišanju odgovorila na vse pripombe in vprašanja toženca in je njeno mnenje konsistentno, niso podani zakonski pogoji za postavitev novega izvedenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (točka I. izreka), zaupalo mld. hčerko pravdnih strank A. v varstvo in vzgojo tožnici (točka II. izreka) in določilo stike A. s tožencem vsak drug vikend in ob sredah do četrtka zjutraj, počitnice in praznike pa preživlja pri vsakem od staršev polovico (točka III. izreka), določilo koliko mora toženec plačati že zapadlih mesečnih preživnin, od izdaje sodbe dalje pa mora plačevati preživnino v višini 237,00 EUR mesečno (točka IV. izreka), kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače je zavrnilo (točka V. izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, razen stroškov izvedenca, ki jih krijeta vsaka polovico (točka VI. izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka (v nadaljevanju toženec), navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj višje sodišče sodbo, razen v točki I. izreka, razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sodišču prve stopnje očita, da ni zadostno obrazložilo, zakaj ni postavilo novega izvedenca klinične psihologije. Le s postavitvijo drugega izvedenca bi bilo mogoče preveriti pravilnost izvedenskega mnenja dr. M. H. Ni mogoče trditi, da je podano izvedensko mnenje pravilno, prav verjetno je, da bi se drugo izvedensko mnenje v ključnih segmentih bistveno razlikovalo oziroma bi drug izvedenec klinične psihologije prišel do popolnoma drugačnih zaključkov, saj klinična psihologija ni ekzaktna veda. Za pravilne ugotovitve in zaključke je potrebno opraviti večkraten razgovor in pregled s preiskovancem, izvedenka pa je opravila razgovor in pregled z mladoletno A. in pravdnima strankama samo enkrat. Zato zaključkov izvedenskega mnenja ni mogoče šteti za edino pravilne oziroma take, ki so nedvomno v največjo otrokovo korist in bi bilo treba te ugotovitve in zaključke preizkusiti s postavitvijo drugega izvedenca klinične psihologije. Izjav tožnice, na katere se je oprlo, sodišče ni preverilo. Tako je nekritično sprejelo njeno izjavo, da za stanovanjski kredit plačuje mesečno anuiteto v višini 500,00 EUR. Glede na njen mesečni dohodek okoli 1.000,00 EUR se postavlja vprašanje, katera banka bi ji odobrila kredit z mesečno anuiteto, ki znaša polovico plače, poleg tega bi tožnici ostal znesek plače pod minimalno plačo. Če bi tožnica res plačevala 500,00 EUR mesečno 25 let, kot je navedla, bi za 67.500,00 EUR vredno stanovanje plačala 150.000 EUR kredita, kar ni verjetno. Vse to kaže, da ta izjava tožnice ni verodostojna, posledično pa se postavlja vprašanje verodostojnosti tudi drugih njenih izjav.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je na pritožbo odgovorila. Argumentirano zavrača vse pritožbene navedbe in pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča ter predlaga, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev glede dodelitve mld. hčerke pravdnih strank v varstvo in vzgojo tožnici. Odločitve ni oprlo le na izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije dr. M. H., pač pa tudi na mnenje pristojnega centra za socialno delo (CSD) in presodilo je izpovedbi obeh pravdnih strank. Toženec se zavzema, da bi A. preživela pri obeh starših enako časa, en teden pri enem, drug teden pri drugem. Že CSD je podal mnenje, da v obravnavanem primeru tak režim zaradi slabe komunikacije med staršema, ki se medsebojno ne pogovarjata, ne pride v poštev, saj lahko privede do tega, da postane otrok tisti, ki prenaša informacije med staršema ter skuša obema ustreči v njunih pričakovanjih. Enako meni tudi izvedenka. Izvedenka se je sicer res z otrokom in vsakim staršem pogovarjala le po enkrat, je pa razen razgovora z otrokom uporabila tudi druge metode (npr. risanje), na podlagi katerih je po dognanjih stroke mogoče pridobiti ustrezne podatke, in neposredno je opazovala odnos deklice z vsakim od staršev. Tako kot prvostopenjskemu, se tudi pritožbenemu sodišču ne postavlja noben dvom v korektnost dela in mnenja izvedenke. Kot strokovnjakinja s področja klinične psihologije izvedenka ve, koliko razgovora potrebuje s posameznim preiskovancem, da lahko poda mnenje. Kar se tiče otrok A. starosti (v času izdelave mnenja je bila stara sedem let) je znano, da večkratni razgovori v zvezi z razvezo staršev otroku niso v korist, saj ga vznemirjajo. Izvedenka je ugotovila, da želi A. zaščititi oba starša, kar je zanjo prevelika čustvena obremenitev in lahko ogroža njen zdrav osebnostni razvoj; da ima oba starša rada, vendar bolj izrazito mamo, ki je zanjo v preteklosti več skrbela; ker se A. manj stabilno čustveno odziva, potrebuje stalno in konsistentno okolje, ki ji nudi občutek varnosti, zato je primerneje, da več časa preživi v enem okolju, in sicer pri mami. Že nekaj časa pred izdelavo izvedenskega mnenja je A. živela en teden pri enem, drug teden pri drugem staršu, izvedenka je ugotovila, da je do takega režima izvajanja stikov ambivalentna, kar kaže na njeno notranjo stisko. Da je A., odkar živi en teden pri njej in drug teden pri tožencu v stiski, je izpovedala tudi tožnica. Stisko otroka ob režimu, za kakršnega se zavzema toženec, so tako razen mame, za katero je ugotovljeno, da ustrezno prepoznava potrebe in stiske otroka, ugotovili tudi strokovnjaki – strokovni delavci CSD in izvedenka. Toženčevi ugovori na mnenji so posplošeni: nobenega konkretnega dejstva, ki bi mnenji izpodbil, ni navajal in nobenega dokaza, ki bi vzbudil dvom v pravilnost mnenj, ni predložil. Glede na to in ob dejstvu, da je izvedenka svoje mnenje strokovno in jasno obrazložila, da je na zaslišanju odgovorila na vse pripombe in vprašanja toženca in je njeno mnenje konsistentno, niso podani zakonski pogoji za postavitev novega izvedenca. Skladno z 254. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se dokazovanje z izvedencem ponovi le, če je mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami.

6. Zakaj ni angažiralo novega izvedenca, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v točki 17 izpodbijane sodbe. Pojasnilo je, da je mnenje izdelano pregledno, z jasnimi izhodišči in zaključki in da je izvedenka jasno, prepričljivo in argumentirano zavrnila vse pripombe toženca.

7. Drugi sklop pritožbenih navedb se nanaša na višino obroka, ki ga tožnica plačuje za stanovanjski kredit. Tudi če tožnica res ne plačuje tako visokega obroka kredita, kot je izpovedala, to ne omaje verodostojnosti njenih navedb in njene izpovedbe glede okoliščin, ki vplivajo na odločitev o dodelitvi hčerke pravdnih strank v varstvo in vzgojo ter o določitvi obsega stikov (slednjega toženec itak ne izpodbija). Lahko vpliva le na ugotovitev sposobnosti tožnice preživljati mld. hčerko. Pri ugotavljanju materialnih zmožnosti tožnice pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo mesečnega obroka kredita 500,00 EUR, pač pa 250,00 EUR in ugotovilo, da ima tožnica na mesec na voljo za preživljanje sebe in svoje družine približno 750,00 EUR. Nadalje je ugotovilo, da znašajo pridobitne in materialne zmožnosti toženca od vložitve tožbe dalje okoli 2.100,00 EUR na mesec ter zaključilo, da znaša skupna pridobitna zmožnost obeh staršev 2.850,00 EUR, od tega 26,32 % na strani tožnice in 73,68 % na strani toženca. V takem razmerju je porazdelilo breme preživljanja otroka za nazaj, ko je bila deklica en teden pri enem, drug teden pri drugem staršu. Za naprej (od izdaje sodbe dalje) pa je preživninsko breme porazdelilo v razmerju 60 % toženec in 40 % tožnica, in sicer zato, ker ima toženec znatno več stroškov s prevozi otroka zaradi izvajanja stikov. Same odločitve o porazdelitvi preživninskega bremena niti višine določene preživnine pritožba ne izpodbija, zato ni jasno kaj želi doseči z navedbami o višini kredita in obroka zanj. Sicer pa tudi če tožnica plačuje manj kot upoštevanih 250,00 EUR na mesec za stanovanjski kredit, je glede na znatno višje dohodke toženca porazdelitev preživninskega bremena, po katerem on nosi 60 % potreb otroka, materialnopravno pravilna.

8. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se v postopku odloča o koristih otroka obeh pravdnih strank, uspeh v postopku ne more biti odločilno merilo za stroškovno odločitev, saj je ureditev medsebojnih razmerij po razpadu družine v interesu obeh pravdnih strank. Na podlagi 413. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama nosi priglašene stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

10.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 3076/2013
• VSL sodba IV Cp 3052/2013
• VSL sodba IV Cp 4091/2011