VSL sklep Cst 393/2019

Jedro

Poenostavljena prisilna poravnava, drugače kot redna prisilna poravnava, učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev. To pa pomeni, da če ima upnik višjo terjatev od navedene v posodobljenem seznamu terjatev, na presežek te terjatve potrjena poenostavljena prisilna poravnava sploh ne bo učinkovala in jo bo lahko upnik izterjal v celoti.

Sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave vsebuje le odločitev, da se potrdi prisilna poravnava, poleg tega pa mora biti v njem ugotovljena vsebina potrjene poenostavljene prisilne poravnave.

V postopku poenostavljene prisilne poravnave sodišče dolžniku ne naloži, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku prisilne poravnave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) potrdilo poenostavljeno prisilno poravnavo z vsebino, kot je določeno v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, in (2) dolžniku naložilo terjatve iz 2. točke tega izreka plačati upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v 1. točki tega izreka.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil upnik, ki v pritožbi navaja zgolj to, da je dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev navedel, da ima obveznosti do upnika v višini 590,80 EUR, ugotovili pa so, da navedeno stanje ne ustreza dejanskemu stanju.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril, da gre po evidencah dolžnika za pravilen podatek o terjatvi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz pritožbe ne izhaja, ali naj bi imel dolžnik do pritožnika višje obveznosti ali manjše, kot je navedeno v posodobljenem seznamu preizkušenih terjatev. V obravnavani zadevi gre za postopek poenostavljene prisilne poravnave, v katerem se ne uporablja oddelek 3.4 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP (prva alineja prvega odstavka 221.b člena ZFPPIPP). Gre za določbe o upniku kot stranki glavnega postopka ter o prijavi in preizkusu terjatev. Gre za poenostavljen postopek, v katerem dolžnik predloži posodobljeni seznam terjatev, za katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava (četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP), upravitelj pa v tem postopku ni postavljen (tretja alineja prvega odstavka 221.b člena ZFPPIPP) in se zato upravitelj o terjatvah niti ne izjavlja. Pri tem pa poenostavljena prisilna poravnava, drugače kot redna prisilna poravnava, učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev (četrti odstavek 221.b člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da če ima upnik višjo terjatev od navedene v posodobljenem seznamu terjatev, na presežek te terjatve potrjena poenostavljena prisilna poravnava sploh ne bo učinkovala in jo bo lahko upnik izterjal v celoti.

6. Glede na navedeno, ko se terjatve v tem postopku sploh ne preizkušajo, pritožbeni razlogi niti ne morejo biti utemeljeni. Ob tem pa je višje sodišče opravilo tudi preizkus izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pri tem ugotavlja, da iz dejstev, ki so vplivala na potrditev poenostavljene prisilne poravnave, izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je potrdilo poenostavljeno prisilno poravnavo. Ni pa pravilno odločilo v 2. točki izreka. Ta točka je sicer že sama s sabo v nasprotju, saj se sklicuje na terjatve iz 2. točke tega izreka, v kateri seveda terjatve niso navedene. Poleg tega pa se za postopek poenostavljene prisilne poravnave smiselno uporabljata le 1. in 2. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP (sedemnajsta alineja drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP), ki sicer določa vsebino sklepa o potrditvi (redne) prisilne poravnave. Zato sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave vsebuje le odločitev, da se potrdi prisilna poravnava, poleg tega pa mora biti v njem ugotovljena vsebina potrjene poenostavljene prisilne poravnave tako, da sodišče navede delež plačila terjatev upnikov, roke za njihovo plačilo in obrestno mero, po kateri se obrestujejo terjatve upnikov v obdobju od začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo. Ne uporablja pa se niti smiselno določba 4. točke prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP, tako da v postopku poenostavljene prisilne poravnave sodišče dolžniku ne naloži, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku prisilne poravnave. Taka zakonska določba je tudi logična, saj se v postopku poenostavljene prisilne poravnave terjatve ne ugotavljajo, temveč je podlaga zgolj posodobljeni seznam terjatev.

7. Glede na navedeno je višje sodišče zavrnilo pritožbo zoper 1. točko izpodbijanega sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje potrdilo poenostavljeno prisilno poravnavo z v 1. točki izreka navedeno vsebino, 2. točko izreka pa je razveljavilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

30.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 662/2019
• VSL Sklep Cst 331/2017
• VSL Sklep Cst 259/2023