VSL Sklep II Cp 1409/2019

Jedro

Po ugotovitvah sodnega izvedenca ima pridržana oseba še vedno hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, pri čemer se svojega stanja ne zaveda, zato jo je še vedno potrebno imeti pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike in ji omogočiti nadaljnje zdravljenje z zdravili. V tem kratkem obdobju še ni prišlo do takšnega izboljšanja, da bi bila lahko pomoč pridržani osebi z drugimi (manj omejujočimi) oblikami pomoči, že uspešna.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pridržani osebi omeji prisotnost pri izvajanju dokazov (1. točka izreka), v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v Psihiatrični kliniki X pa se jo zadrži za čas enega meseca, najdlje do 15. 8. 2019 (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se po zastopniku pritožuje pridržana oseba zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožnico izpusti z zdravljenja na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike v X. Poudarja, da gre v zadevi za konstrukt njenega moža in sestre. Navedbe sestre ne držijo, so laži, na podlagi katerih jo očitno želijo zadržati na kliniki. Navaja, da sodišče ni navedlo nobenih pravilno ugotovljenih okoliščin, s katerimi naj bi v primeru prekinitve zdravljenja hudo ogrozila svoje zdravje oziroma zdravje in življenje drugih. Samo diagnoza ni dovolj, da se jo proti njeni volji zadrži na zaprtem oddelku, z ničemer namreč ne ogroža svojega zdravja ali življenja, prav tako ne ogroža drugih. Sodišče je prehitro zaključilo, da naj bi metala kamenje, saj iz izpovedi sestre ni jasno, kakšni so bili ti kamni, v koga naj bi jih metala, predvsem pa sestra tega sploh ni videla, temveč naj bi jo o tem obvestila soseda. Vprašanje pa tudi je, zakaj tega ni povedal njen mož, v katerega naj bi metala kamenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s prvim odstavkom 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, pri čemer mora biti to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

5. Sodišče prve stopnje (s pomočjo izvedenca) ugotavlja, da so pri pridržani osebi podani vsi znaki paranoidne shizofrenije. V Psihiatrični kliniki X je bila že večkrat zdravljena, nazadnje od 23. 6. 2019 do 4. 7. 2019. V času te hospitalizacije je odklanjala zdravljenje, 4. 7. 2019 se po dogovoru z dr. A. A. ni vrnila na oddelek in je ostala doma. Ponovno je bila (prisilno) pridržana 14. 7. 2019, na pobudo njenega partnerja, ki je ni mogel umiriti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izpovedbi sestre pridržane, v katere resnicoljubno izpovedbo tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, se je zdravstveno stanje pridržane osebe poslabšalo, zvečer je hodila po gozdu, cele noči ni bilo miru,¹ zato so sosedje klicali domače, naj zadevo uredijo, zažigala je partnerjeve slike, glede katerega je pojasnila, da je psiho, da se ga boji. V dejstvo, da je vanj metala tudi kamenje, pritožbeno sodišče ne dvomi. Res je navedeno sestri pridržane povedala soseda, ki je to videla in gre torej v tem obsegu za posredno pričo, vendar glede na vse okoliščine primera, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je do tega dogodka res prišlo.

6. Opisano vedenje je odraz poslabšanja zdravstvenega stanja pridržane osebe, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, posledica opustitve jemanja zdravil (česar pritožba konkretno ne izpodbija), kar potrjuje dejstvo, da je tudi v času predhodne hospitalizacije zdravljenje odklanjala. V takšnem stanju ima po ugotovitvah sodnega izvedenca, še vedno hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, pri čemer se svojega stanja ne zaveda, zato jo je še vedno potrebno imeti pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike in ji omogočiti nadaljnje zdravljenje z zdravili. V tem kratkem obdobju še ni prišlo do takšnega izboljšanja,² da bi bila lahko pomoč pridržani osebi z drugimi (manj omejujočimi) oblikami pomoči, že uspešna.

7. Sodišče prve stopnje je glede na vse povedano tako utemeljeno zaključilo, da pritožnica (najmanj) huje ogroža svoje zdravje z nejemanjem zdravil, v posledici česar je prišlo do poslabšanja duševne bolezni in s tem do hude motene presoje realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje,³ vzrokov ogrožanja pa v tej fazi bolezni, ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

8. Iz povedanega je tudi razvidno, da ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni navedlo „nobenih pravilno ugotovljenih okoliščin“, s katerimi naj bi pridržana oseba zaradi prekinitve zdravljenja hudo ogrozila svoje zdravje (ali zdravje in življenje drugih), pavšalna in neutemeljena pa sta tudi pritožbena očitka, da pritožnica z ničemer ne ogroža svojega zdravja in da bi bilo zdravljenje uspešno že na odprtem oddelku ali celo tako, da se pridržano odpusti iz zaprtega oddelka Psihiatrične klinike X.

9. Ker so torej podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

-------------------------------
¹ Sosedom je npr. kukala skozi okno.
² Učinek psihiatričnih zdravil ni odvisen samo od količine posamezne doze, ampak predvsem od kontinuiranega jemanja zdravil dalj časa.
³ Tako je npr. tudi izpovedala, da bo prodala svojo hišo, do česar se sodišče prve stopnje sicer ni opredelilo.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2059/2015
• VSL Sklep II Cp 1970/2022
• VSL Sklep II Cp 1116/2018