VSL Sklep I Cpg 7/2018

Jedro

Iz 3. točke drugega odstavka in šestega odstavka 60. člena ZFPPIPP je jasno razvidno, da mora upnik v postopku zaradi insolventnosti prijaviti tudi vse stroške uveljavljanja terjatev, ki so mu do začetka stečajnega postopka že nastali, pri tem pa ni pomembno, ali je o teh stroških sodišče že odločalo.

ZFPPIPP v 60. členu ne govori o pravnomočno odločenih stroških, temveč le o nastalih stroških.

Gledano celovito oba postopka je treba upoštevati, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženo stranko v tej pravdi uspela. Toženi stranki pa tudi ni mogoče priznati povračila stroškov, ki so ji nastali z neupravičenim nasprotovanjem zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka."

v preostalem delu pa se pritožba zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,92 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu tega sklepa do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje (I.) postopek, prekinjen 9. 4. 2015, nadaljevalo 24. 2. 2016, (II.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 49428/2014 z dne 22. 4. 2014 razveljavilo v 1. točki izreka za znesek 312.965,73 EUR, za znesek 446.177,60 EUR, za znesek 117.072,81 EUR in za znesek 174.438,97 EUR in v tem delu tožbo zavrglo, (III.) navedeni sklep o izvršbi v preostalem delu 1. točke in v 3. točki razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo ter (IV.) toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 14.338,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper IV. točko izreka, torej zoper sklep o stroških, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke s pripadki, podrejeno pa naj ga razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med pravdnim postopkom se je nad toženo stranko začel stečajni postopek (s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 9. 4. 2015). Iz navedb tožene stranke, ki jih potrjujeta tudi prijava terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku in sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih pravic s končnim seznamom preizkušenih terjatev, izhaja, da je tožeča stranka prijavila od stroškov le izvršilne stroške, ki so ji nastali v tej zadevi, ti pa so ji bili v celoti priznani, ni pa prijavila pravdnih stroškov, ki so ji nastali do dneva začetka stečajnega postopka.

6. Zahtevek za priznanje terjatve mora poleg drugega vsebovati, kadar upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov (3. točka drugega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov (šesti odstavek 60. člena ZFPPIPP).

7. Iz navedenih določil je jasno razvidno, da mora upnik v postopku zaradi insolventnosti prijaviti tudi vse stroške uveljavljanja terjatev, ki so mu do začetka stečajnega postopka že nastali, pri tem pa ni pomembno, ali je o teh stroških sodišče že odločalo. Gre za povsem jasno določbo, ki ne potrebuje posebne razlage oziroma zadostuje že gramatikalna razlaga. Taka ureditev je tudi odraz načela koncentracije kot enega temeljnih načel stečajnega postopka; upnik namreč lahko svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP).

8. V obravnavani zadevi so stroški pravdnega postopka tožeči stranki nastali že pred začetkom stečajnega postopka, po njegovem začetku pa v spis tudi ni več vložila nobene vloge. Zato bi morala tožeča stranka (vse) stroške pravdnega postopka prijaviti v stečajnem postopku. ZFPPIPP v 60. členu namreč ne govori o pravnomočno odločenih stroških, temveč le o nastalih stroških (enako tudi sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 67/2017-4 z dne 22. 5. 2018 in III Ips 33/2018 z dne 28. 8. 2018). Ker bi te stroške v skladu s 3. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP morala prijaviti v stečajnem postopku, je s tem izgubila pravico od stečajnega dolžnika zahtevati izpolnitev te obveznosti in pravico do plačila iz razdelitvene mase (drugi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Zato je pritožba v tem delu utemeljena.

9. Ni pa utemeljena v delu, v katerem tožena stranka zahteva povračilo svojih stroškov.

10. Tožba je bila zavržena zaradi priznanja terjatve v stečajnem postopku, delno, v minimalnem delu (le glede glavnice v znesku 240,63 EUR, medtem ko cela glavnica znaša 1.059.895,74 EUR, zavrnitev zamudnih obresti pa se pri tem ne upošteva) pa je bil zahtevek zavrnjen, ker terjatev ni bila prijavljena v stečajnem postopku. Presoja sodišča prve stopnje, da je priznanje terjatve v stečajnem postopku mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku in da je treba upoštevati, da je tožeča stranka preko priznanja terjatve uspela z zahtevkom, je namreč pravilna. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti. Gledano celovito oba postopka je zato treba upoštevati, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženo stranko v tej pravdi uspela. Toženi stranki pa tudi ni mogoče priznati povračila stroškov, ki so ji nastali z neupravičenim nasprotovanjem zahtevku. Nenazadnje pa je stališče sodišča prve stopnje tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso (npr. sklepi VSL I Cpg 1315/2016 z dne 15. 2. 2017, I Cpg 638/2013 z dne 11. 11. 2014 in I Cpg 1138/2013 z dne 2. 10. 2013 ter sklep VDSS Pdp 1623/2014 z dne 16. 4. 2015).

11. Po priznanju terjatve toženi stranki novi pravdni stroški niso nastali, do stroškov, ki so ji nastali pred tem, pa ni upravičena.

12. Glede na navedeno je višje sodišče zavrnilo pritožbo v delu, ki se nanaša na stroške tožene stranke, v delu, ki se nanaša na stroške tožeče stranke, pa je pritožbi ugodilo in sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (365. člen ZPP).

13. Tožena stranka je s pritožbo uspela v delu, ki se nanaša na stroške tožeče stranke, ne pa v delu, ki se nanaša na njene stroške, zato je njen uspeh s pritožbo polovičen. Na podlagi 154. in 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP ji je zato višje sodišče priznalo povračilo polovice stroškov, ki so odmerjeni po stroškovniku, specificiranem v pritožbi.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III Ips 33/2018
• VDSS sklep Pdp 198/2016
• VDSS Sklep Psp 90/2023