<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 235/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.235.2019
Evidenčna številka:VSL00021353
Datum odločbe:03.04.2019
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:zavarovalna pogodba - nezgodno zavarovanje - zastaranje - zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah - začetek teka zastaranja - nastanek terjatve - primerna skrbnost - triletni zastaralni rok

Jedro

Terjatev nastane takrat, ko so znani podatki, na podlagi katerih se zahtevek lahko postavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo dnevnega nadomestila na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek v celoti zavrnilo, saj je ugotovilo, da je terjatev zastarala.

2. V pritožbi, ki jo vlaga zoper sodbo, navaja, da bi sodišče namesto prvega odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) moralo uporabiti drugi odstavek iste določbe, ki določa petletni zastaralni rok. Za uporabo te določbe je ponudil dovolj trditev. Šele z zaključkom bolniškega staleža, to je 31. 10. 2017 je bilo znanih dovolj podatkov, da bi lahko oblikoval zahtevek. Njegova terjatev je zato nastala šele takrat, takrat pa se je tudi zavedal nastanka škode. Razloge sodišča prve stopnje označuje za nepravične in prestroge. Ni vedel, da je njegov zahtevek nastal po izteku prvih 200 dni staleža. Zaradi zdravstvenih razlogov se ni mogel poslužiti pomoči odvetnika. Odločitev je preuranjena. Sam je ravnal skrbno in vestno, zato bi odrekanje sodnega varstva pomenilo kršitev 22. in 23. člena Ustave. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. Po 1. odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. S tem, ko pritožnik v pritožbi trdi, da ni vedel, da je zavarovalni primer nastopil in bi moralo sodišče prve stopnje za presojo zastaranja uporabiti 2. odstavek 357. člena OZ, sodišču prve stopnje smiselno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To pa je, kot je bilo že pojasnjeno, v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog. Na pritožbene navedbe v tej smeri zato pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj to ni potrebno.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena zavarovalna pogodba, ki je vključevala tudi nezgodno zavarovanje. Njen sestavni del so bili Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb z oznako PG-NE/10-4, ki so v 7. odstavku 14. člena določali, da se dnevno nadomestilo, ki je znašalo 5 EUR na dan, izplača za največ prvih 200 dni nesposobnosti za delo. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 13. 3. 2013 do 31. 10. 2017.

8. Ob upoštevanju povzetih ugotovitev je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je terjatev tožnika nastala 30. 9. 2013. Kot je pravilno pojasnilo v točki 8 razlogov (ki jim tožnik v pritožbi ob sklicevanju na ustaljeno sodno prakso1 celo pritrjuje), terjatev nastane takrat, ko so znani podatki, na podlagi katerih se zahtevek lahko postavi. V konkretnem primeru je tožnik s takimi podatki razpolagal že 30. 9. 2013: najdaljša doba nesposobnosti za delo, za katero je bil po sklenjeni zavarovalni pogodbi upravičen do dnevnega nadomestila, je potekla2, višina nadomestila pa je bila določena v zavarovalni pogodbi. Da tožnik po izteku prvih 200 dni bolniškega staleža še ni zaključil, na presojo, kdaj je terjatev nastala, zato nima nobenega vpliva.

9. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki, da je presoja sodišča prve stopnje prestroga in nepravična, saj v tem, da se od stranke zavarovalne pogodbe pričakuje primerna skrbnost pri uveljavljanju zahtevkov, ni nič nepravičnega.

10. Ker se čas nastanka terjatve, za vse terjatve, ki izvirajo iz sklenjene zavarovalne pogodbe, presoja po enakem kriteriju (presoja se torej, kdaj je stranka ob primerni skrbnosti imela na voljo podatke za postavitev zahtevka), je brez podlage trditev, da je sodišče terjatev iz naslova dnevnih nadomestil obravnavalo "manjvredno", torej drugače kot terjatev zaradi invalidnosti. Posledično je neutemeljen tudi očitek o kršitvi tožnikove ustavne pravice do enakega varstva pravic. Nerelevantno pa je v zvezi s tem sklicevanje na zahtevke za plačilo odškodnine, saj gre v konkretnem primeru za plačilo zavarovalnine.

11. Pritožbeno sodišče v zvezi s sprejeto odločitvijo ni zaznalo niti posega v tožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva, saj je prenehanje te pravice povzročila njegova lastna pasivnost.

12. Na podlagi prvega odstavka 357. člena OZ je glede na ugotovljen nastanek terjatve (30. 9. 2013) triletni zastaralni rok začel teči 1. 1. 2014, iztekel pa se je 1. 1. 2017. Ker je bila tožba vložena 14. 3. 2018, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zaradi ugovora zastaranja zahtevek zavrnilo.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------
1 VSL I Cp 3354/2009, VSL I Cp 3319/2013 in VSC Cp 1561/2003.
2 Glede na to, da je bil tožnik ob upoštevanju Splošnih pogojev upravičen do dnevnega nadomestila za prvih 200 dni, ni podlage, da bi sodišče štelo, da se je 200 dni izteklo z zaključkom staleža.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 357, 357/1, 357/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3ODI2