<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep Cst 659/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:CST.659.2018
Evidenčna številka:VSL00018664
Datum odločbe:08.01.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Damjan Orož (preds.), Mateja Levstek (poroč.), Andreja Strmčnik Izak
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - neodplačni prenos premoženja - izpodbijanje zakonske domneve

Jedro

Ugovor je bil tako vložen le glede obstoja ovire iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, torej glede neodplačnega prenosa, ki je sicer dokazano s sodbo in niti ni sporno, saj dolžnik priznava, da je nepremičnino neodplačno prenesel na hčer, sporen pa je bil namen sklenitve take pogodbe, ki ga je dolžnik izpodbijal, upravitelj pa temu ni substancirano nasprotoval in sploh ni navedel ničesar o morebitni insolventnosti dolžnika v času sklenitve darilne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se ugovor upravitelja zavrne, v 3. točki izreka pa se razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

    Obrazložitev

    1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru stečajnega upravitelja, ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo, ugovor stečajnega dolžnika za skrajšanje preizkusne dobe pa zavrnilo.

    2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da v stečajnem obdobju ni kršil svojih obveznosti in je vse redno poravnaval, tudi pred uvedbo stečaja ni kršil 399. člena ZFPPIPP. Vložil je prošnjo za predčasen zaključek postopka zaradi slabega zdravstvenega stanja (gre za vlogo za skrajšanje preizkusnega obdobja). Upravitelju se je javljal vsak mesec. Upnikova izpodbojna tožba nima nobenega pomena za odpust obveznosti, upraviteljevo osebje pa ga je načrtno zavajalo, ko mu je predlagalo, naj vloži za skrajšanje postopka. Prilaga zapisnik o kvalitetnem prevzemu opravljenega dela z dne 10. 2. 2011 in sodbo v višini 29.557,99 EUR. Bil je preslepljen, zato je vložil kazensko ovadbo in naredil je vse, da pridobi zaslužena sredstva in poplača limit pri banki; prilaga tudi bančne izpiske o plači. Do junija 2013 je redno plačeval vse svoje obveznosti in ni neodplačno razpolagal z nepremičnino, da bi se izognil upnikom, nepremičnina pa bo tudi del stečajne mase, iz katere bodo poplačani upniki. Ti so imeli vložene tožbe proti njegovim dolžnikom, večina tožb je bila rešenih v njegovo korist, dve pa je upravitelj prekinil, čeprav bi jih dobil. Banki je redno plačeval kredit do junija 2013 (36 obrokov cca. 7.400,00 EUR), vendar do uradnega dokumenta banke ne more priti, saj ga je napotila na upravitelja, ki ima te podatke. Limit je potreboval za material za delo. Kako je bil v letu 2012 nelikviden, če je na njegov račun mesečno pritekel dober tisočak? To nima zveze s prenosom nepremičnine, saj je bila ta prosta bremen. Na sodišču pa ni vedel, da potrebuje dokaz, saj ima le-to vpogled v vse evidence. Za poravnavo je ostal le limit. V nobeni od izvršb pa ni stranka v postopku, vendar podatkov ni mogel pridobiti, ker ni stranka postopka (izvršbe iz let 2006, 2007 in 2010). VL 186054/2013 je bila poplačana, v VL 136999/2015 pa je bila izvršba ustavljena. Izvršbe so bile le posledice neplačila njegovih dolžnikov. O prodaji terjatev ni bil obveščen.

    3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril, da so mu predlagali skrajšanje preizkusnega obdobja zaradi zdravstvenega stanja. Dolžnik se je imel možnost izjasniti o upraviteljevih trditvah, vendar ne z vlogo ne na naroku ni nasprotoval ugovornim trditvam, zato so vse pritožbene navedbe nedovoljene pritožbene novote. Okoliščine v zvezi s prenosom nepremičnine, oškodovanje upnikov in razlogi za insolventnost žal ne morejo biti predmet tega ugovornega postopka in bi jih moral dolžnik navajati v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Celju P 139/2016.

    4. Pritožba je utemeljena.

    5. Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, torej zloraba pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Pri tem je namen odpusta obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP).

    6. Zlorabo pravice do odpusta obveznosti je upravitelj v ugovoru utemeljeval na 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki določa, da velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik (med drugim) v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja razpolagal s svojim premoženjem neodplačno.

    7. Upravitelj je v ugovoru (PD 50) navedel, da je pridobil sodbo višjega sodišča zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika opr. št. Cp 115/2018, iz katere izhaja, da je dolžnik v času insolventnosti z darilno pogodbo z dne 11. 1. 2012 na hčerko Issabelo prenesel lastninsko pravico na posameznem delu stavbe. Nadalje je navedel, da iz te sodbe izhaja, da je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka neodplačno razpolagal s svojim premoženjem, kar po 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP predstavlja oviro za odpust obveznosti. Drugih navedb ugovor ne vsebuje, kot dokaz je upravitelj predlagal in priložil navedeno sodbo višjega sodišča.

    8. Dolžnik se je o ugovoru izjavil na naroku, pri čemer je iz poziva dolžniku z dne 25. 7. 2018, da se izreče o ugovoru (PD 51), razvidno, da je bil pozvan, da se izreče pisno in med drugim je v točki 2. c) navedeno, da mora v tem primeru njegov ugovor obsegati morebitne listinske dokaze, da okoliščine, ki jih navaja vlagatelj ugovora, ne obstajajo, v točki 3 pa je zapisano, da se o ugovoru lahko izreče tudi ustno na naroku za obravnavo ugovora.

    9. Na naroku dolžnik ni ugovarjal obstoju sodbe, na katero se je skliceval upravitelj, navedel pa je, da je bil 6 let pred začetkom postopka osebnega stečaja zaposlen in je zelo dobro delal, vse si je pošteno zaslužil, nikoli ni bil kazensko ovaden, s stanovanjem pa ni mogel razpolagati brez dovoljenja CSD, ki pa ni dovolil znižanja (sicer pretirane) cene, ki je bila določena kot vrednost po GURS (28.000,00 EUR). Navedel je tudi, da ob prenosu stanovanja ni vedel, da se bo znašel v finančnih težavah, stanovanje pa je na hčer prenesel, ko se je rodila, da bo imela kje bivati ob polnoletnosti. Iz posla je pričakoval dobiček, limita (gre za Pogodbo o kratkoročnem kreditu – limitu), za katerega je bil porok (glavni dolžnik je bila družba, katere družbenik in direktor je bil), pa niti ne bi vzel, če bi vedel, da se bo kljub temu, da je imel potrjen IOP obrazec za terjatev v višini 29.000,00 EUR, znašel v finančnih težavah.

    10. Dolžnik je s temi navedbami priznal, da je nepremičnino neodplačno prenesel na hčer, vendar pa naj bi to storil, ko je pričakoval, da bo dolgove sam oziroma (smiselno) družba poplačala. Torej ni izpodbijal trditve upravitelja, da naj nepremičnine ne bi neodplačno prenesel na hčer, temveč je izpodbijal, da bi bil namen prenosa premoženja skritje premoženja pred upniki, ob pričakovanju, da bo dolgove sposoben poplačati. S tem je kljub obstoju dejanske baze domneve zlorabe (neodplačen prenos) izpodbijal domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti.

    11. Res je, kot navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da dolžnik o plači ni predložil tudi dokazil. Vendar pa višje sodišče ocenjuje, da bi moral biti na dolžnost predložitve dokazil še posebej opozorjen v okviru materialno procesnega vodstva v smislu 285. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, še posebej glede na to, da je bil poziv z dne 25. 7. 2018 zelo splošen, dolžnik pa očitno tudi ni razumel posledic ugovora proti odpustu obveznosti (ob zaslišanju mu je moralo sodišče prve stopnje pojasniti, da je posledica ugovora ustavitev odpusta obveznosti). Dolžnik je ta dokazila priložil k pritožbi, po oceni višjega sodišča pa je predložitev teh dokazov glede na navedeno pravočasna in ne gre za nedovoljene pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

    12. V pritožbi je dolžnik tudi zanikal, da bi se izvršilni postopki, na katere se v izpodbijanem sklepu sklicuje sodišče prve stopnje, nanašali nanj. Prej se o čem takem sploh ni mogel izjaviti, pri tem pa se na izvršilne postopke (glede na opravilne številke naj bi se začeli v letih 2006, 2007 in 2010, kar je pred prenosom nepremičnine na hčer, ostali pa se nanašajo na izvršilne postopke iz kasnejših let, kar izhaja iz njihovih opravilnih številk) upravitelj sploh ni skliceval in s temi navedbami tudi ni izpodbijal dolžnikovih navedb o dobrem finančnem stanju. Tudi te navedbe zato ne morejo predstavljati nedovoljenih pritožbenih novot. Sodišče prve stopnje pa je s takim utemeljevanjem preseglo trditveno podlago ugovora, pri tem pa sploh ni pojasnilo, od kod mu podatki o izvršilnih postopkih (kar je v elektronsko vodenih zadevah še posebej pomembno). Upravitelj niti po tem, ko je dolžnik zanikal slabo finančno stanje oziroma celo insolventnost v času prenosa nepremičnine, ni podal nasprotnih navedb, po zaslišanju pa je le vprašal, ali je dolžnik posojilo najel 14 dni kasneje, kot je prenesel nepremičnino. Nato pa je izjavil še, da iz sodbe izhaja, da je bila že 14 dni po prenosu nepremičnine na hčer vložena tožba za izpodbijanje, kar pomeni, da sta se morala banka in dolžnik zavedati dolžnikove insolventnosti. Vprašanje upravitelja in njegova kasnejša izjava sta v direktnem nasprotju, pri tem pa iz sodbe Višjega sodišča v Celju sploh ne izhaja, da bi bila tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (po 255. členu Obligacijskega zakonika – OZ) vložena že 14 dni po prenosu nepremičnine, temveč je v 1. točki obrazložitve navedeno, da je bila vložena 28. 12. 2012 (v delu, v katerem višje sodišče pojasnjuje, kaj je navedeno v sodbi sodišča prve stopnje), torej skoraj eno leto po prenosu nepremičnine. Upravitelj je dolžnikove navedbe tako izpodbijal le s trditvijo, ki pa ni pravilna, na izvršilne postopke pa se sploh ni skliceval. Zato jih po oceni višjega sodišča sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati.

    13. Ugovor je bil tako vložen le glede obstoja ovire iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, torej glede neodplačnega prenosa, ki je sicer dokazano s sodbo in niti ni sporno, saj dolžnik priznava, da je nepremičnino neodplačno prenesel na hčer, sporen pa je bil namen sklenitve take pogodbe, ki ga je dolžnik izpodbijal, upravitelj pa temu ni substancirano nasprotoval in sploh ni navedel ničesar o morebitni insolventnosti dolžnika v času sklenitve darilne pogodbe (ni navedel nobenega dejstva, ki bi kazalo na insolventnost, zaradi česar pa oceni višjega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za tako presojo, sploh pa ne po uradni dolžnosti, ko nasprotnih navedb s strani vlagatelja ugovora, ki je stranka ugovornega postopka, sploh ni). Sodba v zvezi s paulijansko tožbo ne more sama po sebi predstavljati domneve za zlorabo pravice do odpusta obveznosti in se na to domnevo upravitelj niti ne sklicuje (gre za domnevo iz 4. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP), kar je tudi logično, saj bi morala biti za njen obstoj vložena tožba za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika po 277. členu ZFPPIPP, ki pa očitno ni bila vložena (tega niti nihče ne trdi).

    14. Res je v sodbi višjega sodišča navedeno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil dolžnik kot daritelj insolventen in da drugega premoženja nima, višje sodišče pa te navedbe sploh ni preizkušalo. Iz sodbe tako niti ni moč zaključiti, da je insolventnost resnično obstajala, prav tako pa insolventnost niti ni pogoj za uspešnost zahtevka po paulijanski tožbi. Dolžniku zato ni mogoče očitati, da bi vse te argumente moral uveljaviti že v navedeni pravdi. Drugače bi bilo, če bi šlo za zahtevek zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika v smislu pododdelka 5.3.4, kjer je obstoj insolventnosti v času oprave izpodbojnih dejanj eden bistvenih pogojev za ugoditev zahtevku. Zato je dolžnik to smel uveljaviti v obravnavanem ugovornem postopku. Ob tem je tudi upravičeno pričakoval, da bo družba, ki je bila glavni dolžnik, sama povrnila kredit (limit). Dolžnik je tako uspel izpodbiti domnevo iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, upravitelj pa ni dokazoval nasprotnega, niti ni podal relevantnih navedb, navedba, da bi moral dolžnik vse navesti že v navedeni pravdni zadevi, pa ni pravilna.

    15. Ker je tako dolžnik uspel izpodbiti obstoj navedene domneve zlorabe odpusta obveznosti, je višje sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je upraviteljev ugovor zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

    16. Dolžnikov ugovor za skrajšanje preizkusnega obdobja je sodišče prve stopnje zavrnilo, ne da bi se z njim vsebinsko ukvarjalo, saj je ugodilo upraviteljevemu ugovoru. Ker pa je višje sodišče sklep glede upraviteljevega ugovora spremenilo, je bilo potrebno razveljaviti sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na dolžnikov ugovor. Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo dokazni postopek tudi glede dolžnikovega ugovora, kar pomeni, da bo moralo o ugovoru le še odločiti in to ne bo pomenilo zastoja v postopku. Predvsem pa je v zadevi pomembno, da bi višje sodišče, v kolikor bi samo prvič vsebinsko odločilo o dolžnikovemu ugovoru, strankam postopka osebnega stečaja vzelo pravico do pritožbe, medtem ko do sedaj v postopku sploh niso sodelovale, oziroma bi jim vzelo pravico do ugovora, da je (skrajšano) preizkusno obdobje prekratko. Če bi ugovoru ugodilo, pa bi upnikom tudi odvzelo možnost vložitve ugovora proti odpustu obveznosti, saj bi v tem primeru najverjetneje preizkusno obdobje določilo v trajanju do pravnomočnosti svoje odločitve. Zato je višje sodišče izpodbijano 3. točko izreka sklepa sodišče prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

    Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.


    Zveza:

    RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
    Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 277, 399, 399/4, 399/4-3, 399/4-4

    Pridruženi dokumenti:*

    *Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
    Datum zadnje spremembe:
    22.02.2019

    Opombe:

    P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1ODM5