VSL Sklep II Ip 14/2019

Jedro

Pravilo iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ jasno določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katere je bila izvršba že dovoljena in ustavljena, celo neuspešno končana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe s prodajo nepremičnine, določene v izreku izpodbijanega sklepa.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi kršitve pravil postopka (tretjega odstavka 34. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izvršbo na nepremičnino, glede katere je sedaj zavrglo predlog za nadaljevanje izvršbe, ustavilo s sklepom z dne 10. 7. 2017, ki je pravnomočen. Ustavitev izvršbe na to nepremičnino je bila posledica neuspešne druge javne dražbe (drugi odstavek 194. člena ZIZ). Upnik je v vlogi z dne 6. 11. 2018 predlagal, da naj sodišče dolžnika pozove k predložitvi seznama dolžnikovega premoženja in dovoli izvršbo na dolžnikovo nepremičnino, glede katere je bila izvršba že končana. V predlogu za dovolitev dodatne izvršbe je zatrjeval spremenjene okoliščine in tako želel sodišče prepričati, da dovoli izvršbo z dodatnim predmetom izvršbe. Zatrjevane spremenjene okoliščine so pozitiven trend na trgu nepremičnin v letih od 2015 do 2017.

5. Sodišče prve stopnje je tak predlog zavrglo in ga utemeljilo na podlagi drugega odstavka 194. člena v zvezi s tretjim odstavkom 34. člena ZIZ. Pri tem je pritožniku pojasnilo, da je bila izvršba na ta predmet že opravljena, vendar ni bila uspešna, zato ponoven predlog ni dopusten. Višje sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja, glede na pritožbene navedbe jih le še dopolnjuje.

6. Najprej višje sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje podalo zadosti razlogov, da je sklep obrazložen in ni podan pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Resda se sodišče prve stopnje izrecno ni opredelilo do upnikovih navedb iz predloga za nadaljevanje izvršbe, ko je zatrjeval spremenjene okoliščine in da je novejša sodna praksa uporabe tretjega odstavka 34. člena ZIZ takšna, da je dopustno dovoliti ponovno izvršbo (pri tem se je skliceval na sklep VSM II Ip 1334/2013). Vendar zgolj zato zatrjevana kršitev še ni podana. Sodišče prve stopnje je na to odgovorilo posredno s sklicevanjem na 194. člen ZIZ.

7. Ne drži pa, da citirana odločba Višjega sodišča v Mariboru predstavlja ustaljeno sodno prakso. Prav nasprotno.

8. Sodišče sodi na podlagi Ustave in zakona (125. člen Ustave), zato citirana odločba višjega sodišča še ne more biti zavezujoča za odločitev sodišča v tej zadevi. Lahko ga s svojimi razlogi le prepriča, vendar nikakor ne gre za ustaljeno sodno prakso (da bi moralo sedaj v tej zadevi sodišče razlagati odstop od ustaljene sodne prakse). Ustaljena sodna praksa je ravno nasprotna, in sicer taka, da potem, ko je bila izvršba na posamezni predmet že ustavljena (bodisi zaradi umika, bodisi zaradi neizvedenega nadaljnjega procesnega dejanja ali pa zaradi neuspešne prodaje), ponovna izvršba v istem postopku praviloma ni več dopustna.¹

9. Iz določbe tretjega odstavka 34. člena ZIZ izhaja, da pravilo tretjega odstavka jasno določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katere je bila izvršba že dovoljena in ustavljena, celo neuspešno končana.

10. Možnost vpliva spremenjenih okoliščin je v sodno prakso vneslo šele Vrhovno sodišče v citirani odločbi: če upnik preseže omenjene meje pravnomočnosti z izkazovanjem obstoja spremenjenih okoliščin (v katerih primerih, ni navedlo)² in s tem izpolni abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ. Gre torej za kriterij, ki se je razvil v sodni praksi.

11. Prav o obstoju tega kriterija je želel pritožnik prepričati sodišče v tem postopku, vendar neuspešno. Izvršba je bila neuspešno opravljena v letu 2017, torej je trg pokazal, kakšno je zanimanje za prodajano nepremičnino. Pritožnik zgolj s posplošenim sklicevanjem na splošni trend prodaje nepremičnin v letih 2015 do 2017 ne more prepričati sodišče, da bi izvršbo, ki je bila s predlaganim predmetom že opravljena, ponovno odprlo in v že obstoječem postopku dovolilo ponovno prodajo te iste nepremičnine. Višje sodišče sicer ve za obrazložitev istega sodišča v zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah In 192/2015, v kateri je v 4. opombi sklepa III Ip 1272/2018 z dne 30. 8. 2018 skušalo razlagati vsebino spremenjenih okoliščin iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča, vendar tudi to ne spremeni odločitve. Prvič zaradi prej povedanega pavšalnega zatrjevanja, drugič pa tudi, ker je treba opozoriti še na nekatere druge okoliščine. Prva od teh je, da je časovno predlog za ponovno izvršbo na isto nepremičnino dan praktično leto dni po neuspešno opravljeni izvršbi. Druga, še pomembnejša okoliščina pa je ta, da je treba kriterij spremenjenih okoliščin, ki ga je postavila sodna praksa – Vrhovno sodišče v citirani odločbi, če se ga sprejme, vendarle razlagati ozko iz razloga, ker gre za preboj načela pravnomočnosti. Poleg tega je zakonodajalec po odločbi Vrhovnega sodišča z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 53/2014, glej 52. člen novele) še dodatno omejil trajanje izvršbe na nepremičnino (v 194. členu ZIZ je sedaj postavljeno pravilo maksimalno dveh prodaj in obvezen predlog upnika za opravo druge prodaje). Izvršilni postopek pač ni stečajni postopek, kjer take omejitve ni, niti ni potrebe, da bi se z razlago prebijalo časovne omejitve izvršbe iz 194. člena ZIZ in tako dopustilo časovno neomejeno odprte izvršilne postopke.³ Za razliko od stečajnega postopka, kjer se premoženje stečajnega dolžnika praviloma mora unovčiti, upnik lahko v primeru singularne izvršbe kadar koli ponovno predlaga izvršbo na nepremičnino, na katero je bila izvršba predhodno neuspešno opravljena, tako, da vloži (nov) predlog za izvršbo. S tako razlago tretjega odstavka 34. člena ZIZ višje sodišče torej tudi ni poseglo v upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave).

12. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ.

-------------------------------
¹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011, sklep VSL III Ip 39/2018 z dne 29. 1. 2018, sklep VSL sklep VSL III Ip 1828/2018 z dne 16. 8. 2017.
² Jih je pa VSL v sklepu III Ip 1272/2018 z dne 30. 8. 2018 v opombi 4; v zvezi s tem glej nadaljevanje obrazložitve te odločbe.
³ Primerjaj tudi razloge Vrhovnega sodišča v šesti točki obrazložitve sklepa II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011; zlasti pred opombo št. 3.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Ip 214/2018
• VSM Sklep I Ip 521/2019
• VSM Sklep I Ip 535/2020