VSL Sodba II Cp 1578/2018

Jedro

Odškodnina za strah je enotna oblike nepremoženjske škode, čeprav se strah ob samem dogodku dejansko lahko loči od kasnejšega strahu, ki je povezan z izidom zdravljenja. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo razlogov za ta tim. sekundarni strah in da ga tožnik tudi ni trpel. Šlo je le za udarec, zlom je bil s RTG slikanjem izključen, zdravljenje udarnine pa je potekalo običajno brez kakršnihkoli zapletov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnik naj sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku plačati 3500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 (I. točka izreka sodbe). Višji zahtevek, za 1500 EUR, je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Obenem je toženki naložilo, da tožniku povrne 1646,24 EUR pravdnih stroškov, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude.

2. Navedena obveznost toženke pomeni nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel pri padcu s pograda na prestajanju zaporne kazni, za kar je odgovoren Zavod za prestajanje zaporne kazni, toženkin zavarovanec, in sicer 3000 EUR zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 500 za strah.

3. Zoper del zavrnilnega dela, in sicer za 500 EUR, se pritožuje tožnik, ki meni, da je odškodnina iz naslova strahu za ta znesek prenizka. Meni, da primarnega strahu sodišče ni zadosti ovrednotilo, napačno pa je zaključilo, da ni trpel strahu za izid zdravljenja, saj ga je bolelo in skrbelo, kako bo z nogo. Predlaga ustrezno spremembo sodbe s stroškovno posledico, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, torej 179 čl. OZ, ki v 2. odst. sodišču nalaga, da pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina se po ustaljeni sodni praksi določi upoštevaje objektivno načelo, korigirano z načelom individualizacije. Prvo narekuje umeščanje odškodnine v konkretnem primeru med odškodnine, dosojene v podobnih, hujših in blažjih primerih, drugo pa upoštevanje osebnih lastnosti oškodovanca, zlasti starost in poklic.

7. Tožnik si je pri padcu s pograda poškodoval levo peto, in sicer je utrpel udarec, to je zelo lahka telesna poškodba, ki po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb sodi v I. skupino. Za telesne bolečine in nevšečnosti ter za strah je tožniku skupaj dosojeno 3500 EUR, kar so približno 3 in pol neto mesečne plače na zaposlenega v RS, od tega za strah 500 EUR. Odškodnina za strah ni prenizka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik sicer utrpel intenziven kratkotrajen strah (nekakšen šok) ob samem dogodku, ko je zvečer okoli 22.00 ure nepričakovano padel s pograda (jogi namreč ni “sedel“ v železno konstrukcijo, pač pa je bil 10 do 15 cm širši, štrlel je, kar naenkrat se je znašel na tleh, bolelo ga je). Vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča odmera pravične denarne odškodnine za pretrpljeni strah ustrezna in bi višji znesek šel na roke obogatitvenim težnjam. Prisojeni znesek tudi ne odstopa od podobnih oz. primerljivih primerov, česar niti pritožnik ne navaja. Odškodnina za strah je enotna oblike nepremoženjske škode, čeprav se strah ob samem dogodku dejansko lahko loči od kasnejšega strahu, ki je povezan z izidom zdravljenja. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo razlogov za ta tim. sekundarni strah in da ga tožnik tudi ni trpel. Šlo je le za udarec, zlom je bil s RTG slikanjem izključen, zdravljenje udarnine pa je potekalo običajno brez kakršnihkoli zapletov.

8. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

9. Pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 3011/2016
• VSL Sodba II Cp 2940/2017
• VSC Sodba Cp 416/2019