<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 969/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.969.2018
Evidenčna številka:VSL00015867
Datum odločbe:17.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Irena Veter
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:neupravičena pridobitev - obseg vrnitve - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - enostranska prodaja predmeta skupnega premoženja - nepoštenost pridobitelja - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - obrestni del tožbenega zahtevka - obresti kot stranska terjatev

Jedro

Napačno je [sodišče] ocenilo, da je bil toženec nepošten že od trenutka, ko je prodal vozilo, za katero se je kasneje izkazalo, da je skupno. To prvostopenjsko sodišče temelji le na ugotovitvi, da je tožnica že v tožbi za ugotovitev skupnega premoženja uveljavljala, da je skupno tudi to vozilo in da se je toženec pred tem branil le pavšalno. Na podlagi tega pa ni utemeljen zaključek, da je bil toženec nepošten že ob prodaji. Nobenih okoliščin ni ugotovljenih, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na njegovo nepoštenost že v tistem trenutku. Pavšalnost toženčevega odgovora na tožbo ne zadošča, saj je tožnica tista, ki bi morala trditi in dokazati, da je bil toženec nepošten prodajalec (da je tak bil že pred postopkom, v katerem naj bi podal pavšalno obrambo; dasiravno je utemeljen njegov pritožbeni očitek, da bi bilo tudi v tem primeru treba dejstva njegove obrambe presoditi celovito in se ne omejiti na eno vlogo - odgovor na tožbo). Nepoštenost se namreč ne domneva in tudi ne more izhajati že iz samega dejstva pridobitve, torej prodaje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka glede zamudnih obresti spremeni tako, da te tečejo od 25. 1. 2010 dalje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjeni I. in III. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka naj sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 5805,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2006 ter 2764,23 EUR pravdnih stroškov. Gre za 40 % prodajne cene avtomobila znamke Renault Megane 1,9, ..., letnik 2003, ki ga je toženec 6. 2. 2006 prodal, s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 2. 2. 2011, ki je postala pravnomočna s sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča 10. 10. 2012 pa je bilo ugotovljeno, da je avto skupno premoženje pravdnih strank, na katerem sta deleža pravdnih strank enaka.

2. Toženec se pritožuje zoper odločitev o obrestih in stroških. Meni, da obresti ni dolžan plačati od prejema kupnine oz. od prodaje vozila, saj tedaj ni bil nedobroveren, pač pa je bil prepričan, da je avto njegov. Ne drži, da tega v pravdi zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja ni ugovarjal, ugovarjala je v kasnejših vlogah, po podanem odgovoru na tožbo, ko je svoje navedbe tudi tožnica konkretizirala. Obresti bi lahko dolgoval kvečjemu od izdaje sodbe dalje, s katero se je šele seznanil, da gre za skupno premoženje, oz. od vložitve te tožbe. Predlaga temu slednjemu ustrezno spremembo sodbe ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Glede stroškov pa meni, da bi jih bilo treba izračunati glede na vrednost uspeha v obrestnem delu, ki ga pričakuje, poleg tega pa naj bi sodišče prve stopnje napačno izračunalo stroške za izvedenca, ki po njegovem niso 636,48 EUR, pač pa 581,90 EUR.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, meni, da je sodba pravilna in se zavzema za njeno potrditev. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 193. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da je, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Napačno je namreč ocenilo, da je bil toženec nepošten že od trenutka, ko je prodal vozilo, za katero se je kasneje izkazalo, da je skupno. To prvostopenjsko sodišče temelji le na ugotovitvi, da je tožnica že v tožbi za ugotovitev skupnega premoženja uveljavljala, da je skupno tudi to vozilo in da se je toženec pred tem branil le pavšalno. Na podlagi tega pa ni utemeljen zaključek, da je bil toženec nepošten že ob prodaji. Nobenih okoliščin ni ugotovljenih, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na njegovo nepoštenost že v tistem trenutku. Pavšalnost toženčevega odgovora na tožbo ne zadošča, saj je tožnica tista, ki bi morala trditi in dokazati, da je bil toženec nepošten prodajalec (da je tak bil že pred postopkom, v katerem naj bi podal pavšalno obrambo; dasiravno je utemeljen njegov pritožbeni očitek, da bi bilo tudi v tem primeru treba dejstva njegove obrambe presoditi celovito in se ne omejiti na eno vlogo - odgovor na tožbo). Nepoštenost se namreč ne domneva in tudi ne more izhajati že iz samega dejstva pridobitve, torej prodaje.

6. V zamudi je toženec torej šele od vložitve zahtevka, in to tistega po tožbi za ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem. To je bilo, kot izkazujejo listine, ki jih je vpogledalo tudi sodišče prve stopnje, 25. 1. 2010. Od tedaj dalje torej toženec dolguje zamudne obresti. Na to ne more vplivati, da je tožničinemu zahtevku nasprotoval. Nobene podlage ni, po kateri bi obresti smel dolgovati šele od pravnomočnosti sodbe dalje (glej 193. čl. OZ). Na podlagi 5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi v tem delu delno ugodilo in tek zamudnih obresti določilo na navedeni datum vložitve zahtevka.

7. Niso pa utemeljeni pritožbeni očitki, uperjeni v odločitev o stroških. Ne glede na vrednost obrestnega dela zahtevka so obresti stranska terjatev in ne vplivajo na oceno uspeha v pravdi, ta pa je glede glavnice praktično popolna. Pravilna je zato ocena sodišča prve stopnje, da mora toženec tožnici po 3. odst. 154. čl. ZPP povrniti vse stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno seštelo stroške za izvedenca, saj je poleg neto izvedenčevega prejemka tožnica plačala še obračunane prispevke (glej izrek in obrazložitev obeh sklepov o odmeri izvedenine; 405,03 EUR in 231,45 EUR je 636,48 EUR). V tem delu je bilo treba pritožbo v celoti zavrniti in potrditi odločitev o stroških (2. tč. 365. čl. ZPP).

8. Ker je toženec s svojo pritožbo (le) delno uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da naj krijeta tako on kot tožnica vsak svoje stroške, ki so jima nastali v pritožbenem postopku (2. odst. 154. čl. ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 193
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNTQy