VSL Sodba I Cpg 824/2017

Jedro

Sodišče mora izvedensko mnenje - upoštevajoč ostale ugotovljene relevantne okoliščine - kritično presoditi, tudi sicer pa je naloga sodišča (in ne izvedenca), da oceni (so)odgovornost udeležencev.

Vsak ukrep, ki bi bil usmerjen v varnejše delo, bi na splošno povečal varnost delavcev, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, in to ne glede na to, ali so posamezni ukrepi izrecno zakonsko predpisani. Toženi stranki je zato mogoče očitati, da ni zagotovila varnega dostopa in zadrževanja na delovnem območju ter da je dopustila, da je v nevarno območje vstopil delavec brez ustrezne opreme, delovna oprema pa ni bila nameščena in uporabljena, da bi se odvrnila nevarnost za poškodbe delavcev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani I. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.611,20 EUR, in sicer 4.902,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2012 do plačila, znesek 708,99 EUR pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.2016 do plačila, v 15 dneh. V preostalem delu, to je za znesek 2.805,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2012 se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 121,32 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

II. Tožeča stranka je toženi stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 485,10 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 8.416,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.707.80 EUR od dneva vložitve tožbe (17.7.2012) do plačila in od zneska 708,99 EUR od dneva spremembe tožbe (14.10.2016), (II.) v presežku za glavnico v znesku 5.611,20 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je v delu, v katerem ni uspela (I. in III. točka izreka sodbe), iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno razveljavitev sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev sodbe v izpodbijanem delu. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določbe 86. do 94. člena Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), med strankama pa je sporna (so)odgovornost tožene stranke k nastanku nezgode, do katere je prišlo 3.8.2009 na način, da je med natovarjanjem bal (zavitkov) odpadlega papirja na traktorsko prikolico, viličar zapeljal vzvratno in ostro zavil v levo v času, ko je izza prikolice z zadnje strani prišel delavec, ki je pobiral odtrgane kose papirja in jih zatikal med zavitke. Voznik viličarja je pri tem delavca zadel v desni bok, tako da je le-ta izgubil ravnotežje, viličar pa ga je z zadnjim levim kolesom povozil po goleni. Nato je viličar zapeljal še naprej in delavcu pri tem še drugič povozil nogo. Voznik viličarja, ki je bil v obravnavanem času tudi delovodja, je delavcu pred tem z gesto roke nakazal, naj se umakne, česar pa delavec ni upošteval. Delavec je tudi sicer vedel, da se v delokrogu viličarja ne sme nahajati, pobiranja odpadlega papirja pa mu ni nihče odredil in za izvedbo nakladanja tudi ni bilo potrebno.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo z nosilnimi razlogi, da je tožena stranka soodgovorna za nastanek poškodbe delavca. Ugotovilo je, da je voznik viličarja delavca videl vstopiti v delovno območje viličarja, mu z gesto nakazal, naj se odstrani, vendar se ni prepričal in kot delovodja ni zagotovil, da bi delavec navodilo za odstranitev tudi res upošteval. Zaradi tega je toženi stranki kot delodajalcu voznika viličarja pripisalo 30% prispevek k nastanku nezgode in v tem odstotku soodgovornost za nastanek škode. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da je bil odločilni vzrok za nastanek nezgode neustrezno ravnanje in gibanje delavca, ki mu je pripisalo hudo malomarnost ter njegov delež ocenilo v višini 40%. Vzrok za nastanek nezgode pa je sodišče pripisalo tudi opustitvi predpisanega ukrepa za varnost in zdravje delavcev na strani tožene stranke, ki pri delovnem procesu nakladanja z vzvratno vožnjo viličarja ni zagotovila dodatne osebe, ter tudi v opustitvi drugih možnih ukrepov (namestitev zvočnega signala za vzvratno vožnjo in zagotovitev odsevih oblačil) za zmanjšanje nevarnostnih tveganj pri delu nakladanja in razkladanja, kar je sodišče ocenilo z deležem 30% ter toženi stranki skupno naložilo plačilo 60% vse škode, ki je nastala z zdravljenjem v nezgodi poškodovanega zavarovanca.

7. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim opozorilom, da je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju prispevka tožene stranke k nastanku nezgode spregledalo sicer pravilno ugotovitev, da je bil odločilni vzrok za nastanek nezgode v neustreznem ravnanju in gibanju delavca, ki je brez dovoljenja in samovoljno vstopil v manevrski prostor viličarja in ni upošteval opozorila voznika viličarja, da se odstrani. Voznik viličarja delavca sicer ni ponovno opozoril, da se odstrani (ni pa tudi preveril, ali je njegovo opozorilo upošteval), to pa zato, ker ga ni videl. Dokazni postopek je namreč potrdil, da voznik viličarja delavca pred polkrožnim vzvratnim obračanjem ni mogel videti, saj se je le-ta nahajal za zadnjim delom prikolice in je bil zakrit z naloženimi balami. Delavec, ki je vedel, da ni dovoljeno vstopati v manevrski prostor viličarja, na kar je bil s strani voznika viličarja tudi posebej opozorjen, se je kljub temu samovoljno vrnil v njegovo območje, kot pa izhaja iz podatkov v spisu (izvedensko mnenje), bi viličarja lahko pravočasno zaznal in se umaknil, če bi bil pozoren na njegovo gibanje. Prvostopenjsko sodišče je glede voznika viličarja ugotovilo, da le-ta delavca ni mogel niti pričakovati niti videti, saj je bil pri premiku nazaj osredotočen na to, da s kleščami viličarja ne podre naloženega tovora, pri obratu vzvratno levo pa se je delavec že nahajal v mrtvem kotu viličarja. Sodišče je zaključilo, da je do zadetja delavca in njegovega povoženja prišlo brez vsakega krivdnega ali (nepazljivega) malomarnega ravnanja voznika viličarja, tudi ob maksimalni pazljivosti pa zaradi sočasnega nepravilnega premika delavca objektivno ni mogel izpolniti zahteve po taki pazljivosti, da bi varoval življenje in zdravje drugih oseb. Zato sodišče ni sprejelo izvedenčeve ocene, da je imel voznik viličarja več možnosti nezgodo preprečiti, temveč je ocenilo, da je v danih okoliščinah imel delavec vso možnost, da bi nezgodo preprečil, če se ne bi nepravilno približal oziroma vstopil v delovni prostor viličarja.

8. Višje sodišče zaključkom izpodbijane sodbe v tem delu le delno sledi. Čeprav je šlo za rutiniran delovni proces in je voznik viličarja lahko verjel, da bo delavec, ki pozna pravila in nevarnost nakladanja, njegovo navodilo upošteval, se po zaključku višjega sodišča očitno ni zavedal, da za varno nadaljevanje nakladanja ni storil dovolj (tega pa bi se mogel in moral zavedati). 62. člen Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil določa, da se med nakladanjem tovora z viličarjem v njegovem delovnem prostoru ne sme gibati nihče, prekinitve dela pa ne predvideva. To predvideva pravilnik o varnem delu v notranjem transportu pri toženi stranki, ki določa, da se v primeru nujnega vstopa osebe, ki sodeluje pri delu, predvideva zaustavitev delovanja mobilne mehanizacije in uporabo zvočnega signala za vstop v delovno področje. Voznik viličarja bi torej moral prekiniti z delom in se prepričati, da se je delavec dejansko odstranil iz nevarnega območja, česar pa ni storil.

9. Kljub sicer pravilnim dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe in upoštevajoč zgoraj navedeno, višje sodišče v nasprotju s sodiščem prve stopnje ocenjuje, da je prispevek voznika viličarja k nastali nezgodi le 10% in ne 30%, kot je to ocenilo prvostopenjsko sodišče. Če namreč ravnanje voznika viličarja ni odstopalo od povprečnega ravnanja v delovnem procesu in voznik viličarja delavca ni mogel niti videti niti pričakovati, pač pa mu je mogoče očitati zgolj to, da dela ni prekinil in se ni prepričal ter ni zagotovil, da bi se delavec iz nevarnega območja stroja dejansko popolnoma odstranil, potem njegov prispevek k nastali nezgodi ne more biti zgolj minimalno nižji od prispevka delavca samega, glede ravnanja katerega je bilo predhodno že ugotovljeno, da je bilo odločilni vzrok za nastanek nezgode. V tem delu je torej pritožba utemeljena, sicer le delno, saj na podlagi zgoraj navedenega ni mogoč zaključek, da vozniku viličarja ni mogoče pripisati nikakršne odgovornosti za nastanek nesreče.

10. Pritožba pa nima prav v delu, v katerem navaja, da viličar kot delovna naprava ne spada med vozila, katerih vzvratno premikanje regulira Pravilnik o nakladanju in razkladanju motornih vozil. Ne drži namreč pritožbena navedba, da med vozila po navedenem predpisu spadajo le tovorna motorna in priklopna vozila, ne pa tudi viličar. Pravilnik o nakladanju in razkladanju motornih vozil v II. Poglavju v tč. 6 (Delo z viličarji) vsebuje izrecne določbe, ki se nanašajo na delo z viličarji, zato je nepravilna pritožbena razlaga, da viličar kot delovna oprema ne spada med vozila, katerih vzvratno premikanje regulira 3. odstavek 14. člena Pravilnika, ker viličar v tem členu ni izrecno naveden.

11. Višje sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da bi namestitev zvočnega signala na viličarju ter opremljenost delavcev tožene stranke z odsevnimi oblačili lahko vplivala na potek nastale nezgode, zato ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na izvedensko mnenje v delu, v katerem je navedeno, da noben predpis ne določa obvezne namestitve zvočnih signalov za vzvratno vožnjo. Sodišče mora izvedensko mnenje - upoštevajoč ostale ugotovljene relevantne okoliščine - kritično presoditi, tudi sicer pa je naloga sodišča (in ne izvedenca), da oceni (so)odgovornost udeležencev. Višje sodišče tako soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da bi namestitev zvočnega signala in varnostna oprema delavcev (odsevna oblačila) lahko zmanjšala tveganje za nastanek nezgode. Čeprav se je delavec v trenutku zadetja nahajal v mrtvem kotu voznika viličarja in ga v trenutku nesreče voznik viličarja ni mogel videti, pa to ne izključuje možnosti, da bi ga pravočasno opazil že pred tem, v kolikor bi delavec uporabljal odsevna oblačila. Odsotnost predpisa, ki bi nalagala namestitev zvočnih signalov za vzvratno vožnjo, ne more sama po sebi izključiti možnosti, da bi delavec ne zmogel pravočasno zaznati manevra viličarja, ki bi tak zvočni signal uporabljal. Vsak ukrep, ki bi bil usmerjen v varnejše delo, bi na splošno povečal varnost delavcev, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, in to ne glede na to, ali so posamezni ukrepi izrecno zakonsko predpisani. Toženi stranki je zato mogoče očitati, da ni zagotovila varnega dostopa in zadrževanja na delovnem območju ter da je dopustila, da je v nevarno območje vstopil delavec brez ustrezne opreme (prim. 30. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme), delovna oprema pa ni bila nameščena in uporabljena, da bi se odvrnila nevarnost za poškodbe delavcev (prim. 48., 70. in 108. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Višje sodišče zato pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi tudi navedlo vse ugotovljene opustitve ustreznih ukrepov varstva pri delu s strani delodajalca (namestitev zvočnih signalov, odsevna oblačila, prisotnost dodatne osebe pri vzvratni vožnji) in so vzročno povezane z nastankom nezgode. Odsotnost prisilnih predpisov, ki bi narekovali obvezne varnostne ukrepe za vsako konkretno situacijo posebej, zato ne more pomeniti, da je tožena stranka za varnost delavcev storila dovolj.

12. Ker je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljeno, je pa bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je višje sodišče sodbo spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Pri odmeri pravdnih stroškov je višje sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka uspela s 40%, tožena stranka pa s 60%. Pravdni stroški tožeče stranke glede na uspeh v postopku na prvi stopnji znašajo 743,64 EUR, tožene stranke pa 864,96 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške v znesku 121,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo.

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Stroške tožene stranke je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo, pri čemer je upoštevalo, da njen pritožbeni uspeh znaša 33,33%. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 291/2022
• VSL Sodba I Cpg 210/2018
• VSL Sodba I Cpg 112/2019